Čaka me mastektomija in primarna avtologna rekonstrukcija (s tkivom iz trebuha).Prebrala sem knjigo dr. Ahčana, kjer sem zasledila, da so se pacientke po operaciji precej zredile zaradi neaktivnosti in izgubi mišične mase.
Zanima me, koliko ste se zredile, kaj in koliko ste jedle, kdaj in koliko ste začele z aktivnostmi (hoja, plavanje, kolesarjenje) in predvsem, ali omejevanje hrane v času rekonvalescence vpliva na celjenje ran? Ali drugače povedano: če bi pazila kaj in koliko jem in bi zmanjšala količino hrane, bi to vplivalo na celjenje?
Hvala,če boste vaše izkušnje delile z menoj.

Pozdravljena,
očitno si nekaj narobe razumela. Povečanje teže je kvečjemu izjema in ne pravilo. Največja neumnost, ki bi jo lahko storila je, da bi med zdravljenjem omejevala hrano. Pravilo je ravno nasprotno. Za hitro in pravilno celjenje ran telo potrebuje visoko kvalitetno v začetku predvsem beljakovinsko nato pa vsestransko prehrano brez zmanjševanja običajne količine. Tudi pred operacijo je zaželjena čim kvalitetnejša prehrana. Naslednje pravilo pa je takojšnja skrb za vzdrževanje in ohranitev kondicije. Že v bolnišnici te bodo fizioterapevtke takoj drugi dan po operaciji naučile pravilnega posedanja in vstajanja iz postelje ter pravilnega dihanja, med tem časom ko boš v bolnišnici pa še vaje za ramenski obroč in vse ostalo. Po enem tednu oz. odstranitvi šivov si praviloma že sposobna za krajši sprehod, ki ga vsak dan podaljšuješ in pa za vse vaje, ki te jih naučijo fizioterapevtke. Vaje in plavanje v bazenu pa je po zaceljenju šivov ne samo dovoljeno, ampak celo zaželjeno. Večji problem kot sama operacija in njene posledice glede teže in kondicije predstavlja eventualno nadaljevalno zdravljenje s kemoterapijo in/oz. obsevanjem, ki lahko povzročata slabosti in utrujenost, kar pa ni pravilo in se ga ni treba v naprej bati.
Ti se pred opreacijo kar zmeni sama s seboj, kaj si od operacije želiš – torej čimprejšnje okrevanje s čim manj bolečin in čim manj dopolnilnega zdravljenja. Bomo držali pesti, da bo šlo vse kot je treba, ti pa poročaj kako bo. Srečno.

Hvala za napisano in za dobre želje.
Kar se tiče besedila iz knjige pa piše, da večina bolnic ,po operaciji, pridobi na teži, v povprečju 2-6 kg,pa tudi za več kot 10 kg.Največkrat sicer zaradi nadaljnje terapije.
Spraševala sem po izkušnjah zato, ker me je ta del knjige presenetil, saj sem se nekako že pripravila na operacijo, bolečino, neprijetnosti, si nekako (po prebranih izkušnjah, knjigah, zloženkah, po pogovorih) vizualizirala vse skupaj in si že pripravila plan za naprej, za čimprejšnjo vrnitev v “stare tirnice” in na težave z dodatnimi kg nisem računala. Že tako sem jih, spričo težav s ščitnico, v zadnjem letu pridobila preveč in vsak dodaten kg čutim kot breme.
Bom poročala takoj, ko pridem malo k sebi 🙂

ne vem, če je pametno it v stare tirnice, ker so nas pripeljale sem.
Iščem druge poti, ker bi še rada živela.

Jaz sem po prvi operaciji shujšala enih 5 kilogramov.Sčasoma sem jih pridobila nazaj, po rekonstrukciji iz tkiva trebuha pa se nisem nič zredila.Ohranjam svojo težo.Tisto, kar si prebrala , je statistika.Za ene velja, za druge sploh ne.
Plavala sem čez pol leta na morju.V glavnem, delaj in ravnaj se po svojem počutju.

ne vem, če je pametno it v stare tirnice, ker so nas pripeljale sem.
Iščem druge poti, ker bi še rada živela.[/quote]

Menim, da so bile moje “stare tirnice” dobre. Da se je tvorba na dojki spremenila iz benigne v maligno je ,po mojem mnenju, prispeval izredni stres, ki je trajal pol leta in ki sem ga že odstranila iz življenja. Vse ostalo v “starem življenju” je bilo pa super.

super!!
tudi jaz se vedno znova vadim rečt NE.

ne vem, če je pametno it v stare tirnice, ker so nas pripeljale sem.
Iščem druge poti, ker bi še rada živela.[/quote]

Menim, da so bile moje “stare tirnice” dobre. Da se je tvorba na dojki spremenila iz benigne v maligno je ,po mojem mnenju, prispeval izredni stres, ki je trajal pol leta in ki sem ga že odstranila iz življenja. Vse ostalo v “starem življenju” je bilo pa super.[/quote]

Kaj vemo, zakaj je prišlo do tega.Vsak ima kaj.Redki so dolgo nekako zdravi.
Želim ti, da kar najbolje, predvsem pa optimistično prebrodiš vse to.Če te kaj zanima, vprašaj, tu smo.Zavedaj se, da še zdaleč nisi sama, polno nas je, ki smo vse to že dale skozi .Vem, kaj si želela povedati s starimi tirnicami.Da misliš vsak dan še na kaj drugega , kot na diagnozo.Verjemi, prišli bodo spet dnevi, ko bo tako! Drž, se! Saj bo še vse v redu!