Toplo vabljene v mednarodno družbo žalujočih mamic (in očkov) vsak ponedeljek ob 21h. Moderiran klepet, v katerem sodelujemo mamice iz Evrope in nekaj tistih iz ZDA, ki uspejo smukniti gor kljub časovni razliki.

Tole prijazno povabilo objavljam z “žegnom” moderatorke foruma SHARE. Gre za ameriško organizacijo, ki pod svojim okriljem združuje veliko množico ljudi, ki nas veže boleča izkušnja izgube otročka med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

V kolikor želite, lahko pobrskate tudi po njihovih forumih (message boards), mogoče celo kaj vprašate. Registracija je obvezna, ker gre za moderiran forum, kjer se vsako sporočilo pred objavo pregleda, zato da ne pride do kakršnihkoli provokacij, žaljenja in podobne navlake.
Vsekakor pa vas z odprtimi rokami pričakujemo na klepetu.

Edini pogoj je, da za silo obvladate angleški jezik. Če vam manjkajo specifični izrazi, se lahko brez problema obrnete name.

Dejstvo je, da naši angelčki združujejo srca po vsem svetu in podirajo meje.

Še link:

Pošiljam vam nežne objeme in pozitivne misli.

Mogoče s temle pisanjem brcam v temo, vendar se iskreno opravičujem za svoj izostanek na omenjenem klepetu včeraj zvečer. Ravno tako na klepetu ni bilo moderatorke Susan, ker se je njen sin poškodoval v nesreči z motorjem (na srečo je izven življenjske nevarnosti, le ena operacija ga še čaka).

Dekleta, v kolikor se želite pridružiti, velja povabilo za naslednji ponedeljek ob 21h – takrat bom zagotovo tam!

Naj bo današnji dan prijazen do vaših src.

špelina, hudo mi je za to, da si izgubila otroka, ampak ali ni že čas, da se sprijazniš z usodo in znova in znova pogrevaš temo.
vsaki materi in očetu, ki izgubita otroka vesta, da je to najhujša stvar na tem svetu, vendar ti kakor da uživaš v vlogi trpeče matere.
živi za otroka, ki ga imaš, njemu posvečaj internetne strani, njemu beri zgodbice, se pogovarjaj in ga čim manj vodi v park zvončkov.
tega, kar se ti je zgodilo, ne privoščim nobenemu in vem, da ti je težko, ampak živimo z živimi, v lepem spominu pa ohranjamo umrle.

Oprosti, jaz nisem špelin@, me je pa tvoj “prispevek” vseeno malo razjezil. Pusti špelin@, da zaluje na svoj nacin in ne beri njenih postov, ce te motijo. Med drugim se s svojo hcerko se kako ukvarja.

Špelin@, ti pa prosim oprosti, ker se vmesavam. LP, Kristjana

Draga gumica, ravno zaradi tega, ker sem se prijaznila s svojo usodo, počnem vse, kar počnem.

In še nekaj: to je tema, ki jo je ravno zaradi takšnih, kot si ti, potrebno znova in znova pogrevati. In pogrevala jo bom, dokler bom živa.

Hvala za tvoj post, ga bom z veseljem še kje in kdaj uporabila. Ko bom ljudem predstavljala zaplankanost nekaterih.

Moj živi otrok prav tako žaluje in ni ga lepšega kot, kadar se z velikim veseljem spominja svojega bratca in ji daje to voljo za naprej. Tudi njej, ja. Tudi ona ima svojo internetno stran, ki pa je brez njenega dovoljenja (čez nekaj let) ne bom delila z drugimi.

Tvoje pisanje bom vzela kot znak hude kronične nevednosti in neinformiranosti, prav?

čao

najlažje si je zatiskati oči in obtoževat druge zaplankanosti. imaš ms, razmišljaš o drugem otroku
ODPRI OČI !!!!
IN SE MALO IZOBRAŽUJ, SAJ KNJIG JE VELIKO

:)))))))))))))))))))))))))))))))))))))

Gumica a si kdaj doživela izgubo otroka? Je kdaj kakšn tvoj bližnji doživel izgubo otroka….sklepam da ne….in to zarad tvojga pisanja…kako si lahko tko kruta…kako lahko napišš naj se sprjazne…mislm a maš sploh srce….vem mogoče sm zdej nesramna….sam vem kako je ko kdo v tvoji bližini zgubi otročka…vem kako jim je hudo…in kako je še po parih letih. Drugič premisl predn kej napišš…take besede bolijo. Priporočam ti da si preberš knjigo prazna zibka, strto srce….mogoče boš pol malo bolj razumela mamice

Kaj te koji klinac briga kako nekdo žaluje, da mi je vedet???
Če nimaš boljšihkomentarjev ne piši.
Eni žalujejo tako, drugi drugače ane??
Za Špelino veš že po nick-u kaj in kako bo napisano zato ti polagam na srce: imaš veliko možnost, ki se ji reče PRESKOČI njene poste!!!
Na tvojo veliko žalost jaz osebno poznam Špelino in si mi stupila na en velik žulj, ki se mi je naredil ravno danes in ma fajn boli.
Toliko z moje strani.

Gumica,

me razumen te kako lahko tako grdo pišeš nekomu, ki se trudi da bi s svojimi izkušnjami blažil bolečine tistim, ki jih sploh ne pozna. Po vasej verjetnosti ne veš, kako je izgubiti težko pričakovanega otroka, ne veš kako vsak dan znova boli. Če ti ne paše, ne beri naših postov. Zase vem, da mi prav Špelinini poste zelo pomagajo. Dajo mi vedeti, da nisem sama, dajejo mi moči, da svetu priznavam, da imam otroka, vendar mu na ažlost ni bilo dano ugledati luč sveta. Zato, s tem svojim pisanjem nisi prizadel-a le Špeline, ampak tudi mene, in verjetno še en kup drugih, ki sodelujejo na tem forumu. Pa še to – ta forum je namenjen žalovanju!!

vsem topel objem :))))))))))))))
nisem mislila nič grdega, sam včasih pač ne moreš pregrevat istih stvari, znova, in znova, in znova…pač…smrt je tu in je naravna kot samo rojstvo ali spočetje, in ni nič slabega..pač le smrt in…saj bomo vsi umrli,

ja tudi meni se je marsikaj zgodilo in ko se sprijazniš je tudi lažje, jo ne bi raje spodbujali na tak način. mislim, da tone le globje in ji ni lažje, le misli da ji je… ne vem, mogče bi pa res rabila strokovnjaka, da ji pomaga.

Ne skrbi ti za njene strokovnjake in pomoč!
Ima vse in pač je to en od načinov s katerimi se uči živeti po izgubi, zato se ne umešavaj več s tvojimi pripombami.
Otroka izgubiti je nekaj najhujšega zato, če ga nisi ne moreš (tako kot jaz ne) pisati kako se to preboli, ker nikoli ne preboliš naučiš se pa s tem živeti!
Pusti mamice, ki žalujejo na kakršnkoli način že enkrat pri miru!

Spoštovana Gumica!

Pravzaprav nisem presenečena nad Vašim prispevkom, ker sem dosti tega sama doživela v svoji okolici. Preseneča pa me, da se sploh ukvarjate z nami in da sploh berete to temo. Mislim, da se Vas čisto nič ne tiče, kako mamice, ki smo izgubile otroka doživljamo izgubo in žalujemo. Saj vem, da nas ne razumete in Bog daj, da nas ne bi bilo nikoli treba. In ker ne razumete, nas prosim pustite na miru s svojimi ”dobronamernimi” nasveti. Živite svoje življenje, mi bomo pa našega po najboljših močeh kar jih zmoremo.
In veste kaj, prav je da se pogovarjamo o naših sončkih in prav je da obstajajo društva, kamor se lahko obrnemo. Po Vaših merilih pa mi že ne bomo žalovale. Če mislite, da strokovnjaki pravijo kaj drugače, se motite.

Sama sem zelo hvaležna Petri iz društva Solzice, ker mi je ona najbolj pomagala, da sem se pobrala in zaživela. Ker me razume in ve kako mi je.
Draga Petra, še tako javno se ti zahvaljujem, ker se boriš za nas (in zase) z mlini na veter. Ostalo pa veš!!!

Po moji izgubi sem spoznala več dobrih ljudi, kot prej v celem življenju. In zdaj šele vem kdo so moji pravi prijatelji. Pa to niso tisti okoli mene!!!

Zato, draga Gumica pustite nas, se bomo že same spoprijele s svojim življenjem. In si same pomagale.

Natalija, se podpišem pod tvoj post.

to je največja ovira v procesu žalovanja… okolica je tista, ki ti ne priznava žalovanja… zdaj je že čas, da se pobereš, zdaj je čas, da imaš drugega otroka… kaj le čakaš tako dolgo… saj ni tako hudo… BESEDE, KI REŽEJO…
ravno danes mi je sodelavka odprla novo rano z besedami : tudi tebi bi že “pasal” otroček v rokah… niti ne ve, kako me je prizadela, čeprav pozna mojo zgodbo… ne ve, kako težko se je odločiti ponovno upati in še težje že eno leto čakati, da ti končno uspe…
NE RAZUMEJO IN NIKOLI NE BODO, UPAM!!! samo me vemo, kaj pomeni beseda nekoga, ki to res ve

Sedaj bi pa še jaz nekaj napisala. Tudi jaz sem izgubila svojo prvorojenko. Kako in zakaj sedaj ni pomembno, drugič bo, ampak sedaj sem hotela nekaj vsem vam povedati. Ko sem dobila informacijo, da je moja prijateljica nekaj napisala sem, sem šla takoj prebrati. In mi sploh ni bilo jasno, zakaj taka jeza. Potem pa sem začela brati od začetka. In veste kaj? Začela sem se smejati. Smejati od vsega tega.
A ni smešno? Izgubile smo otroka, nekaj kar se ne da meriti v denarju, v količini ljubezni, kajti ta je brezpogojna; to je nekaj, kar vsaj meni pomeni življenje, moje življenje, ker v tem sem začutila in spoznala smisel življenja, pomeni mi vse, pa še več.
Potem pa se tukaj prerekate o tem, kaj nekomu pomeni žalovanje. Jaz še vedno, vsak dan znova žalujem, pa je od tega že več kot tri leta, se spominjam, pa čeprav imam doma 17 mesečno punčko. Ampak zaradi tega moja princeska ne trpi, samo moja prvorojenka ve, da mislim nanjo vsak dan, čeprav ni ob meni. In mislim, da ste namenile ta forum temu, da si bomo pomagale, izmenjavale izkušnje, si svetovale. Ne pa se prerekale, kaj kdo pravi, kako naj žalujemo. Vsak ima svoje mnenje, kakršnokoli je pač že, je njegovo mnenje. Tako to je. In normalno, da se ne strinjamo vedno z mnenjem drugega. Ni pa treba, da se o tem z nekom pogovarjamo, če nam ni všeč. Dajmo raje o naših angelčkih, o naših zakladkih neprecenljive vrednosti. O strahu, skrbeh, o izkušnjah. O naslednjih nosečnostih, o skrbeh, ki se nam znova porajajo. Pustimo tiste, ki mislijo drugače, saj ne vedo, ne morejo vedeti. In prav je tako.

Spoštovana Gumica!

Glede na vaš odgovor “izobraževanje”, “literatura” bi dodala samo to, da obstajajo tudi knjige in literatura o moralno etičnem obnašanju v družbi, ki ste jo vi kot “izobraženka” iz svoje literature očitno izpustila. Svetujem da literaturo predelate in se obnašate spoštljivo, kajti vsak ima pravico do svojega načina žalovanja.

Še to naj dodam – nisem doživela izgube, berem poste žalujočih na net-u in čeprav nisem nikoli nič napisala, sočustvujem z njimi in njihovimi bolečinami.

lp
alenka