Pozdravljeni gospa Stanovnik,

že nekaj časa prebiram forum in vaše odogovore na različna vprašanja. Vaš razlage so me vzpodbudile k razmišljanju in podobnostih s težavo, ki jo imava z možem v najinem odnosu.

Skupaj sva se odločila, da poiščeva strokovno pomoč.

Stara sem 35 let, mož pa 36. Po treh letih zakona in 15 letih od kar sva začela hoditi, sva prišla do točke, ko pravi mož, da več ne more zdržati ob meni, ker se z mano ne da pogovarjat. Jaz pa imam vse bolj občutek, da se izogiba kakršnim koli debatam, v katerih bi se pogovarjala in načrtovala vsakdan in prihodnost. Izogiba pa se tudi vseh odgovornosti, ki jih prinaša zakon – torej skupno življenje. Imava 15 mesečnega otroka, mož pa pravi, da si z mano več ne želi otrok.

Nekaj časa sem si zapirala oči pred njegovimi besedami, ker nekako nisem jemala resno, da želi biti sam ter da me nima več rad in da ne ve kaj sploh čuti do mene.

Pred kratkim sem ga vprašala ali opazi koliko truda vlagam oz. sem vlagala v najino zvezo, odnos, pa je na kratko odgovoril – sej nisi zame, vsak človek skrbi zase. Vedno sem še nekaj časa pretresena ob njegovih globokih izjavah, čeprav že dolgo poznam občutek njegovih reakcij, ko ne želi sprejeti skrbi, ki jo dobronamerno izkazujem, ker se mi to zdi normalno. Enako pričakujem od njega, da bi včasih z drobno pozornostjo – vsakdanjimi vprašanji, pripombami, pokazal skrb tudi zame, da bi občutila, da se lahko nanj zanesem oz. da bi se počutila ob njem varno… da bi mi bil prijatelj, ne pa samo ljubimec.

Do naše Anje je krasen in njegovi načrti za prihodnost se vrtijo samo okoli njiju (torej brez mene). To traja že nekje od lanskega avgusta, letos od januarja, ko je Anja praznovala prvi rojstni dan… pa se je kar naenkrat pretrgalo. Celo ne spiva več v isti postelji.

Ker se najini pogovori končajo s kričanjem, in ga prizadane vsakršen komentar, ki ga dam, imam občutek, da bi bilo bolje, da sem tiho, ker je prav alergičen na vse kar povem. En čas je imel tudi obdobje, ko je na vsako moje vprašanje molčal. Kot da me ni…, če pa sem vprašala dvakrat…je zarohnel…KAJ JE, KAJ TEČNARIŠ…

Počutim se zelo nemočno, kot bi potiskala steno, ki je ne morem premakniti. Ne vidim izhoda… ker se najini pogovori vedno končajo s kregom. Počasi pa izgubljam živce, da me mož ne upošteva in več ne nameravam hodit za njim, da bi odpirala pogovore, na katere odgovarja, da se mu ne da ali da se nima časa pogovarjat in raje gleda televizijo.

Glede na to, da sva z možem že tako dolgo skupaj… bi lahko poznala en drugega… ali pa se nekje na poti v družinsko življenje nabere veliko obveznosti… in moj pravi, da na te ni bil pripravljen.

Res sva se premalo pogovarjala o otrocih in obveznostih, ki pridejo zraven, čeprav je njegov mlajši brat in bratranec že imel otroke-tako, da je lahko videl kakšno veselje je to za njih. Sedaj mož pravi, da je tudi poroka zanj bila obremenitev.

Verjamem, da težko prenaša vsak dan ob meni, ker je sam pri sebi prišel do sklepa, da ni več srečen z mano na način kot je bil pred časom… in da na takšen način več ne želi živeti skupaj (torej želi si biti srečen – in vem da to mora biti cilj vsakega posameznika). Edini razlog zaradi česa še vztraja, je najin otrok.

Sama pri sebi pa se sprašujem, da sem verjetno tudi sama doprinesla k temu. Ker človek svojega obnašanja ne vidi… in zato vedno misli, da odreagira v redu… včasih pa sama odreagiram preveč napadalno, če občutim, da me nekdo ne upošteva oz. se ne želi pogovarjati o stvareh, ki so potrebne dogovarjanja. Pa tudi vsaka pomoč je dobrodošla, sploh, če se je moški spomni sam in ga ni potrebno za malenkosti (naloge, ki se redno ponavljajo) prositi.

Verjetno smo ženske bolj take, da rabimo veliko pogovora, pa tudi veliko razmišljanja o vsaki stvari… in na koncu težimo k najboljšemu možnemu izidu. Moškim pa se vsak podvig zdi enostaven in ni potrebno ogromno časa in razmišljanja kako ga izpeljati, da bi bili vsi zadovoljni.

Upam, da moje razmišljanje ni osamljeno. Verjamem, da bo tudi kak moški zapisal svoje mnenje, da bomo ženske bolje razumele, čemu je potrebno v pogovorih v zakonu posvečati več časa in česa si želijo.

Hvala za vaše odogovore.

L.T.

p.s. Kljub dolgemu mailu, je še ogromno stvari, ki verjetno so možni razlogi za nastalo vzdušje in pokvarjen odnos med nama. Tako njegova kot moja preteklost in dejstvo, da živiva pri mojih starših, sicer v ločenem stanovanju… ampak kljub temu verjetno zanj ne neodvisno).

Lepo pozdravljeni gospa L.T.,

naj vam odgovorim, ker poznam vašo situacijo iz lastnega življenja.

Vidim da se sprašujete o nastali situaciji – nepristransko – želite vedeti kje so vzroki nastali situaciji – je kriv on, napravite vi, kaj takšnega, da na na to ne more odreagirati drugače kot odreagira…tisoč vprašanj in na koncu sta le dva odgovora:
Nima smisla iskati krivca – začne se vedno hkratno, resda morda vi odreagirate malce neprijetno in energija, ki se takrat sprosti iz vas najverjetneje res ni najbolj lahkotna, čista, ne prinaša priložnosti za odprt in neobremenjujoč pogovor – vendar se je potrebno vprašati zakaj sploh odreagirate tako, kaj vas do tega pripelje: morda njegovo nenehno izmikanje, otroško odreagiranje, nesprejemanje odgovornosti, nedoraslost situaciji, zavračanja, odtujenost… – vsaka ženska bi v taki situaciji odreagirala na koncu tako in za to si ni potrebno ničesar očitati, potrebno pa je situaciji pogledati v oči in si morda priznati, da ste si na žalost ustvarili odnos s človekom, ki kot kaže resnično ni zrel za zakon, starševstvo in vse radosti ter obveznosti, ki jih le ta prinaša.

Vašo skrb zavrača pravite – morda je lahko vzrok temu preprosto to, da čuti, da vam tega ne zmore vračati na enak način – biti zraven ljubezenskega odnosa, ki je prežet z užitkom, lahkotnostjo, privlačnostjo, torej vsem lepim, pa je potrebno tudi nekaj zrelosti, da veš, da en odnos vključuje tudi težave, reševanje konfliktov, sprejemanje kompromisov in da smo v končni fazi s konkretnim človekom, ki kdaj pa kdaj zaide tudi v stisko in mu je takrat potrebno nuditi tudi skrb in razumevanje, pa to še ne pomeni imeti do njega materinski oz. očetovski odnos. Zakaj omenjam ta očetovski oz. materinski odnos – zato ker nezrele osebe razumejo naklonjenost in skrb partnerja prav na ta način in seveda to jih odbija – namreč skrbi do partnerja ne znajo razviti, kajti v sebi so se vedno veliki otroci, ki pa poznajo edino skrb, ki so jo v življenju spoznali, to je skrb njihovih staršev. Vendar pa ta čut pa je že razvit – da partner do partnerja pa ne bi smel biti materinski in zato vašo skrb partner enostavno ne more razumeti drugače kot to in zato vas zavrne. Vendar pa je potrebno biti objektiven, kajti čisto možno je, da ste vi do njega resnično materinska, kajti do partnerja, ki ni sposoben odraslega odnosa, je v resnici težko bit pozoren, ne da bi se skrb prelila v materinski pristop – zgodi se avtomatično – in iskati katera stran je pri tem bolj kriva je slepa ulica – potrebno je le videti stvari kako stojijo in nato razmišljati naprej – ali se lahko začneva o tem odprto pogovarjati, obiščeva kakšnega terepevta ali pa bova še naprej igrala vlogi, kot sva jih do sedaj. Jaz sem v taki situaciji spoznala preprosto to, da je bolje, da se razideva, da začnem graditi na sebi in šele na to zrelejša vstopim v odnos. Čeprav je bil partner tisti, ki je bil nezrel, sem tudi v sebi čutila potrebo po rasti, kajti zaston se nisem znašla v njegovi bližini. Danes sem čisto druga oseba in takšni moški me ne pritegnejo več, hitro jih prepoznam in takrat uvidim koliko sem napredovala. Vendar pa tudi nase takrat nazaj gledam zelo prizanesljivo, saj takrat še nisem imela tako odprtih oči, kot sedaj in vem, da nas pač življenje in najbolj življenjske izkušnje največ naučijo in tudi partnerja ne spoznaš takoj – enako kot v vaši situaciji – njegove reakcije, način razmišljanja in reagiranja ste prepoznavali tekom dogodkov – po rojstvu hčere…kajti pred pojavom določenih odgovornosti tudi partner ni pokazal vseh svojih plati.

Težko bi rekla kaj bi vam svetovala v vaši situaciji, kajti jaz sem bila mlajša, brez otroka in ni bilo tako težko odditi, čeprav tudi ni bilo enostavno. Obadala sem se s krivdo, ki mi jo je nalagal zaradi mojega neprimernega obnašanja in… mislim da tako veste o čem govorim…še par let po tistem sem premagala zadnje občutke krivde in si končno priznala, da sem bila čustveno in zrelostno korak pred njim.

Opisli ste več različnih situacij in jaz sem vam izpostavila le eno (skrb do partnerja), vendar pa bi se dalo tudi ostale segmente opisati na isti način – da je vaš mož čustveno nezrel in se nima moči kot odrasel moški spopasti z obveznostmi, ki ob tem nastajajo. Pravite, da se nista pogovarjala dovolj o otrocih – ob tem stavku dobim občutek, da prevzemate nase krivdo, ker ga morda niste pravočasno pripravili na vse te stvari – pa verjetno dobro veste, da je krivda ob tem popolnoma odveč – kdo je pa vas pripravljal na te odgovornosti – na nosečnost, porod, skrb za otroka, ali pa ste bili sami dovolj iniciativni in zreli, da ste prebrali kakšno knjigo, se pogovarjali z ljudmi o njihovih izkušnjah in opazovali prijatelje, ki so že imeli družino – on se je ob vsem tem nekje izgubil – morda sploh ni čutil, da bi se zanimal za ta področja, kajti najprej se je potrebno počutiti dorasel situaciji, šele nato se zanimaš zanjo.

Enako je z odnosom, ki ga ima do vas – nekoč je bolj užival v odnosu z vami – seveda, ko še ni bilo odgovornosti – morda v svoji notranjosti še sploh ni razvil občutka za to, da niste vi tista, ki mu prinašate vse te težave, ampak da sta skupaj ustvarila družino in morata sedaj skupaj nositi tudi bremena. Čas otroštva, ko starši prevzamejo bremena, da lahko otrok brezskrbno živi svojo mladost, opravlja šolo itd. so mimo, situacija se je spremenila in temu zrela oseba zna slediti, čustveno nezrel človek, pa želi pobegniti, nekam tja nazaj, kjer je bilo še vse tako….

Upam, da sem vam lahko malce odstrnila tančico, skozi katero še vedno gledate in vidite nekako sebe kot tisto, ki je za nastalo situacijo vse sama kriva – kot tisto, ki se želi o vsaki stvari pogovarjati, ki najverjetneje izzove partnerjeve neprimerne odzive in morda še kaj. Ob tem je treba vedeti tudi to, da čustveno nezrele osebe, pa eno stvar obvladajo zelo dobro – prelaganje odgovornosti, nalaganje krivde in manipuliranje – oni vedno izstopijo kot zmagovalci, vendar ko enkrat uvidiš njihovo igro se stvar zaključi in povabiš jih na pot vzajemnega sodelovanjem- v kolikor prepoznajo svoje vzorce sodelujejo, v kolikor pa ne pa se tisti, ki uvidi situacijo preprosto odloči…

srečno,

s.s.

Pozdravljeni!

Dolgo ste čakali na moje pismo, saj sem odgovor, ki sem ga napisala, ko sem pismo objavila, zaradi novosti na forumu, po pomoti, izbrisala.

Iz pisma je čutiti veliko krivde, zaradi moževe neodzivnosti do vas. Naj vas razbremenim, vi niste odgovorna za njegovo vedenje. Kako to, da je vaš mož bil z vami srečen pred časom, sedaj pa ni več? Če je enkrat v sebi bil zadovoljen in srečen ob vas, če je čutil, da ste vi prava ženska zanj ter je stopil z vami pred oltar, kako to, da sedaj težko prenaša vsak dan ob vas? In kot pravite, je zanj bila poroka obremenitev, otrok obveznost, na katero ni bil pripravljen? Iskreno si odgovorite na vprašanje, ali je on sploh kdaj bil resnično zadovoljen in srečen v sebi? Mislim, da ne gre za vas. Njegova neodzivnost je odraz njegove stiske. Vi niste kriva za njegove odzive, osvobodite se tega.

Počutite se nemočno, kot bi potiskali steno, ki je ne morete premakniti. Mož vam je postavil zid. Samega sebe je zazidal, da nihče ne bi prišel do njegove ranljivosti. Ker je v sebi zelo krhek in ranljiv, je njegova obramba neodzivnost, ki na zunaj deluje kot stena, ki se je ne da premakniti. Najverjetneje ste zelo osamljeni ob tej steni. Saj stena da samo lasten odmev. Vse kar pošljete v njegov svet, se odbije. Groza, strah,žalost, krivda, obup se vas lotevajo. Želite se pogovoriti, pa je tam spet stena. In vsa čutenja ostanejo vam. Verjamem, da ta neodzivnost, ta zid zelo boli, saj doživljate, da je z vami nekaj narobe, da vi počnete, ali ste storili nekaj, da vas mož več ne ljubi. Gospa, ljubezen je odločitev dveh. Ta gospod je stopil z vami pred oltar in se je z vami odločil za otroka. Niste bila sama pri teh odločitvah. Nosite krivdo, ki ni vaša. Kako to, da je z vami samo zaradi otrok, da je to edini razlog, da vstraja? On je ob vas zaradi sebe, ker se je tako odločil. In njegova neodzivnost je njegova odločitev. Njegov odnos do vas, je njegova odločitev. Njegova ne-sreča je njegova odločitev. Vi niste odgovorna za njegovo počutje.

Predvsem poskrbite zase, za svoje počutje. Za svoje materinstvo. Preveč se ukvarjate z njim, s tem pa sistem ohranja svoje ravnovesje, da se nikamor ne premakneta. V takšnem odnosu je otrok nenehno vržen ven in sam, saj sta vidva neprenehoma zasedena drug z drugim. Ko se boste v sebi umirili, vas bo mož začel iskat, saj ga bo postalo strah, kje ste. Ne boste imeli več potrebe, po nenehnem iskanju njega, saj boste v sebi začutili, da je to njegova stiska. Čutenja, ki jih sedaj nosite vi, bo začutil on. Ne govorim, da sedaj vi postavite zid, saj se bo sistem le obrnil, vloge se bodo zamenjale, odnos pa bo ostal enak. Pri sebi morate začutiti, da to kar čutite, vaš mož skrbno skriva za svojim zidom in da vi niste kriva in odgovorna.

Vzemite si čas, premislite o sebi o svojih odzivih, kaj se v odnosu ponavlja, kako to ustvarjata in naredite danes nekaj drugače. Težko bo, saj sistem teži k ravnovesju, vendar je volja in odločitev močnejša od sistema, saj ga poganja. Še velikokrat boste naredili po starem, bodite potrpežljivi do sebe. Svet, ki ga nosite v sebi, je star vsaj 35 let. Ruvate korenine in sadite na novo. Zato bodite potrpežlivi do sebe, z vero in zaupanje vase.

Želim vam vse dobro v prihodnje.

Sabina Stanovnik
spec. Zakonske in družinske terapije

Ne razumete me narobe ampak vaš mož je povedal resnico. V bistvu se vsak trudi najprej zase.Ker samo tako si lahko normalen v odnosu z drugimi.In prav zaradi tega, ker mislite precej na to in vas zelo razžira, morate najti svojo pot, da se umirite.Ker, če boste na tak pristop reševali stvari, kao toliko se trudim zate, bo šlo samo navzdol…in ne pričakovat, da vam bo mož hvaležen za vaš trud. Mogoče je včasih bolje, da človek gre na dolg sprehod in v miru razmisli, kot pa da vsiljujemo svoje misli, želje in občutke nekomu drugemu – in kako se mi odzovemo, ko smo v takem položaju?

Vaš mož je drugačna osebnost, kot vi. Ima občutke, ki jih vi ne razumete. Želje, ki vam niso jasne.A vas vseeno lahko ima rad. Prav tako, kot vi. In kaj storiti? Mogoče je vzrok znan samo vama.Lahko pa najdete pot do notranje umirjenosti, ki vam jo ne bo dala niti možev odziv, kot si ga želite. Namesto njega ne bo možno rešiti njegove težave in obratno. Čez vse moramo iti sami. Lahko nam samo omilijo bolečine, vsi tisti, ki nas imajo radi. A mpak brez pričakovanj in obsodb.

Bilo bi pa zelo zanimivo, da bi napisal svoje mnenje tudi kakšen moški.
Vse lepo vam želim.