Stara sem 17 let in imam problem. Bila bi zelo hvaležna če bi kdo mi znal povedati kaj o mojem problemu ali podati nasvet. Včasih ko sem sama (lahko se le sproščam ali delam kaj torej ni odvisno od situacije) sama sebi v glavi rečem: “nekdo je za tabo pazi!” a ko se obrnem ni nikogar. to se mi je zgodilo že velikokrat a nisem razmišljala veliko o tem. Opazila sem tudi, da se zadnje čase vstrašim vseh malenkosti kot samo oseba ki me pozdravi ali ko nekaj pade na tla. Čudno pa mi je tudi da včasih sama sebi rečem “slabo ti je” in se počutim slabo čeprav sem vredu (lahko je tudi naprimer da moram na wc ali kaj podobnega). torej pravzaprav prepričam da je nekaj narobe čeprav ni. te stvari se dogajajo že nekaj časa in ne vem ali je to normalno. hvala za vsak nasvet.

Pozdravljena,

težko rečem kaj se ti dogaja na osnovi tega kar si zapisala. Vsekakor se lahko obrneš na kompetentno osebo- morda psihologa na šoli ali na svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše in se pogovoriš o tem, če se to nadaljuje in te spravlja v nelagodne občutke ali se ti zdi da te moti pri vsakdanjem funkcioniranju in dejavnostih. V živo boš lahko tudi bolje razložila okoliščine in točen potek dogajanja.
Želim ti vse dobro, lep pozdrav,
Bernarda

Zdravo,
Predvidevam, da ne slišiš glasov ampak samo “začutiš”, da je nekdo za teboj. Osebno imam pogosto takšne poplave negativizma in občutkov ogroženost.
Ker je to delno anonimni forum, je definitivno nasvet ga. Dajcman najboljši – jaz kot laik pa menim, da je problem v tem, da se počutiš ogroženo. Pri 17ih je zelo veliko stresa: ocene pomembne, šola zahtevna, puberteta, potreba po parčkanju, po sprejetju v družbi, prvi koraki proti samostojnosti, prelomnice, ki določajo tvojo prihodnost do smrti (beri matura se bliža). In ko je okolje preveč zahtevno in nam nalaga, da moramo biti popolni v vsakem pogledu, hkrati pa ne kompenzira z dovolj podpore – pride do nenehnega občutka strahu in ogroženosti.

Slišalo se bo neumno in verjetno bi se lahko bolje izrazila…
Najhitrejši trik (ne rešitev) je da se “na skrivaj” tolažiš in podpiraš naprimer:

Medtem ko sama čakaš na avtobus si na YouTubu zavrti nekaj minutni “chakra balancing” video in v skrivno beležko piši: vredu je, vredu je, če ni vredu bom našla rešitev, se bom potrudila in bo vredu, zmorem vedno sem in vedno bom.

In to prav pride ko npr. Dobiš slabo oceno in je tebi zoprno, se kriviš, da bi se morala bolj potruditi (tudi če si se učila kot nora in imela samo nesrečo), veš, da bi ocena ostala in takoj ko prideš domov boš poslušala kako je vse apokaliptično in uničeno zaradi te ene ocene.
Ali pa ti ena žleht sošolka reče, da si smešna zaradi frizure in sproži val zasmehovanja, ki se okrepi vsakič ko drugi vidijo, da ti je hudo.

Zelo težko se zadene zlato sredino med tolažbo in potuho, če si “dopisuješ” v zvezek si lažje objektiven in si bolje pomagaš.

Želim ti veliko samozavesti in občutka “ne-ogroženosti”
Lp