Prosim, pomagajte mi, ker ne vem več, kam naj se še obrnem…Vam bom napisala mojo zgodbo…Sem mati samohranilka in sem ločena že eno leto. Moj bivši mož živi v istem stanovanju. Stanovanje je socialno. Noče ven, ker zatrjuje, da je to njegovo.
V zakonu sta se nama rodila dva otroka, ki hodita v šolo. Starejša hči ima lažjo obliko cerebralne paralize, mlajši pa je precej hiperaktiven in tudi v šoli mu ne gre tako, kot je treba. Oba sta usmerjena.
Sem brezposelna, živimo od socialne pomoči in otroških dodatkov. Preživnina je na sodišču in čakam na odgovor.
Moj bivši očitno še vedno ne razume, da živim svoje življenje in da lahko delam, kar želim, s tem, da ne škodujem otrokom. Ker dohodki, ki sem jih prej omenila, zadoščajo le za najnujnejše potrebe, hodim vsak dan delat tudi ponoči. To delo delam že od svojega 16 leta starosti in mi ustreza. Ko me ni doma, on popazi na otroke, drugače pa prijateljica.
Skoraj vsak dan, ko se vračam iz dela, kriči in tuli, da sem kurba, djubre, gnoj, prasica in take. Otroci se ponoči zbujajo zaradi tega, isto pa se mi ponavlja tudi čez dan. Iz stanovanja ne grem, ker sem po ločitvi odplačala 700 000 sit dolga, ki ga ni plačeval in smo bili v nevarnosti, da nas vržejo ven. To je socialno stanovanje. Prav tako sem odplačala kup dolga kar se tiče elektrike, vode in tako naprej…Vse sama in v redu je tako. V času zakona sem namreč vse prepustila njemu in sem samo gledala,ker nisem mogla verjeti, koliko dolga je ostalo . Nekako sem se mu predala…Nisem imela svojega jaza, vsa ta leta sem živela nekako otopelo in mu slepo sledila. Ko sem se ločila, sem začela s shujševalno, izgubila sem že 30 kg in še 10 mi jih manjka do idealne teže, kar mislim realizirat. Na dan je privrel moj pravi jaz in sedaj vem, kaj želim v življenju.
Človek me verbalno žali, kriči name, me zmerja…Ne ljubi mi se tega več poslušat. Tožbo za izselitev in pridobitev stanovanjske pravice sem dala na sodišče, sedaj pa si prizadevam za čimprejšnjo razpravo.
Vem, da je odvisnik, ne vem pa, kaj uživa. Našla sem flaške metadona, vendar nisem prepričana, če je samo to. Že eno leto spim dobesedno z denarnico pod blazino, ker mi je zmanjkoval denar. Tega o drogiranju ne prizna. Njegova mama se z menoj ne pogovarja, večkrat pride v stanovanje nenapovedano, potem sedita v dnevni sobi. Ona drži z njim in mu verjame vse, kar ji natvezi.
Moj bivši mi stalno očita, da ne skrbim za otroke, da se vračam pijana in zadrogirana, da se kurbam okoli in podobno, kar pa sploh ni res. Imam prijatelja, ki je res samo prijatelj in mi pomeni veliko, rada bi bila z njim, a noče, največji vzrok je po moje ta situacija pri meni. Moj bivši mu je napisal ogromno žaljivih sporočil, sedaj ga pa je začel klicarit in mu grozit po telefonu. Ta prijatelj na srečo vse ignorora, tako da je kul, vendar jaz tega ne morem ignororat…Najbolj žal mi je za moja dva otroka, ki vse to poslušata in prenašata…
Zadnjič ga je odpeljala policija čez noč. Našel je namreč nekaj mojih slik, ki mi jih je naredil prijatelj fotograf, ki me je že vsaj pol leta prosil, če mu lahko poziram. In sem mu. Slike sem obdržala jaz, niti on jih ni imel. Ker so pač malo bolj razgaljene (mislim, da je to moj problem in s tem nisem nobenemu škodovala), je moj bivši totalno znorel, se napil in delal neumnosti. Jaz sem poklicala policijo, ki ga je odvedla. Dela se ubogega, pumpa sosede proti meni in tako naprej… Te slike so bile spravljene med mojimi rečmi. Očitno nimam zasebnosti nikjer v stanovanju, ker mi vse prebrska, ko išče denar.
Skratka…pekel…niti meni, niti otrokom se ne da tako živet. Na sodišče sem dala nujno urgenco, da naj ga čimprej izselijo, v njej sem napisala, kaj se dogaja, priložila zapisnik od policije ter si iz njegovega mobitela izpisala, kaj pošilja Temu mojemu prijatelju v smsjih.
Jutri moram na sodišče nazaj, mogoče mi bo uspelo govoriti s sodnico o tej stvari.
Po cele dneve kinka ali bulji v televizijo, od njega se širi nek smrad, na tleh je vse črno, ker mu cigareti padajo dol, ko zakinka…Ko je tukaj, si ne morem niti stanovanja urediti, kakor jaz želim. Pravi, da iz tega stanovanja ne gre in da nihče ne bo nadomestil njega pri vzgoji. Bojim se, da niti potem ne bom imela miru…
Tako živimo že od ločitve…Prosim vas, svetujte mi, kaj naj naredim, da se bo vse čimprej lepo izteklo.

Draga “uršika”!

Ob branju tvojega sporočila mi je šlo vse sorte skozi možgane. Koliko vsega se vam-a dogaja! Kako zdržite? Napisala si veliko informacij in zanimalo bi me še, koliko sta stara otroka in kaj delaš ponoči-če ni skrivnost. Pa mogoče, kje vse si že iskala pomoč za svoje stiske in težave.

Predstavljam si, da vam-a ni lahko. Skupaj vama ni šlo, narazen pa tudi ne moreta še čisto iti (vsaj fizično ne) in agonija se kar vleče. Ti že imaš novega prijatelja, ki ti daje upanje za prihodnost in tudi neke vrste podporo, on pa, ker nisi omenila nobene “nove”, domnevam, da je sam. Najbrž mu je težko, gledati te in videti z drugim. Občutek imam, da še nista razčistila drug z drugim. Najbrž zato, ker se ne da. Ali pa vsaj mislita, da se ne da. Včasih, ko se z nekom ne moremo pogovoriti, je dobro, da se pogovorimo sami s seboj: zakaj nam je bil nekdo všeč, zakaj smo bili radi z njim, kako smo se v času zveze spremenili, kakšni smo bili mi v tem odnosu… Takšni tihi monologi so zagotovljeno dobra naložba v prihodnost. Morda pri tem kaj sprevidimo, kaj bolje razumemo, uvidimo smisel v nečem… Kajti: NI PRIJATELJ TISTI, KI TE HVALI, AMPAK TISTI, KI TE GRAJA!!! V razmislek.

Na tvojem mestu bi se obrnila na kakšno društvo, ki se ukvarja z odvisniki, da bi bolje vedela, kaj se dogaja s tvojim bivšim možem in če se mu lahko kako pomaga (npr. Društvo Projekt človek, TŠ: 01/542-37-46). Zelo prav pa bi ti najbrž prišel še kakšen pogovor s strokovnjaki na Društvu za nenasilno komunikacijo (TŠ: 01/4344-822), kjer ti bodo vedeli povedati kaj o žalitvah, kričanju, zmerjanju, tuljenju ipd. zadevah.

Previdna bi tudi bila, preden bi se spustila v novo zvezo, kajti preden ne razčistiš z bivšim, ne boš mogla biti nikjer “svobodna”. V nov odnos boš odnesla “navlako” od prej, pridužile pa se ji bodo še nove preizkušnje: kako bo nov partner sprejel tvoja otroka itd. Gotovo bi bilo tudi pametno pogledati, zakaj si se ravno ti znašla v odnosu s tem človekom.

Uršika, zaenkrat toliko. AKTIVIRAJ SE!!! In oglasi se še kaj.

Maja

Hvala za odgovor.Pa da gremo od začetka.Otroka imata 7 in 11 let. O mojem delu ne bi želela govoriti, ker tako bi me precej ljudi lahko spoznalo. Lahko samo povem, da je delo poppolnoma legalno in ni nič posebnega. Gre za prodajo določenih stvari. Pomoč sem iskala na centru za socialno delo, na policiji, na karitasu, na sodišču, sedaj sem dala še en dopis na neko društvo, kjer obravnavajo nasilje…skratka, vsepovsod so seznanjeni, kaj se dogaja, vendar vsak ima določena pooblastila, po katerih lahko ukrepa, stvari pa se ne izboljšajo.Jaz pač imam svoje življenje, imam svoj krog ljudi, praktično bivšemu nisem nič več, imam pa zares dobrega prijatelja, ki pa ni moj partner, da ne bo pomote. Če smo odkriti, nisem v tem trenutku sposobna za novo vezo, ker ne bi nikamor prišla. Kot si napisala:najprej je treba razčistit z bivšim, nato pa se lahko odločam za novo vezo.
Glede stvari, ki si mi jih napisala, imam razčiščene. Moj bivši jih nima. Precej delam na sebi in dobro vem, zakaj se mi je moralo to zgoditi.Razlog je preprost: prej sem bila zelo nesigurna sama vase, sedaj pa dobro vem, kaj hočem. Vem, kaj hočem doseči v življenju, vem, kaj so moji cilji in tudi vem, da je vse to le preizkušnja moje vzdržljivosti. Le nečesa ne vem: kdaj se bo vse skupaj končalo…Ker se mi ne da več…Niti meni, niti ljudem okoli mene. V roku enega leta sem se spremenila 100% na boljše.Precej lastnosti, ki sem jih imela prej nerazčiščenih, sem spremenila, marsikateri miselni vzorec, ki me je motil, sem odstranila. Ogromno sem shujšala, ukvarjam se s športom in imam vsako dopoldne intenzivne treninge. V življenje drugih ljudi se ne vtikam več, važno mi je samo to, da stvar že enkrat rešim…Zanimam se še izključno za preživetje sebe in svojih dveh otrok…Je pač tako obdobje…V tem trenutku je tako prav. Ne vem, ali ima on kakšno in me niti ne briga, ker je od njega odvisno, kako se bo znašel. Jaz mu jo privoščim. V bistvu je to njegovo življenje, ne moje, tako da…Sem človek, ki vedno dela tako, kot je najbolje zanj in za njegovo okolico in pazim, da s svojim ravnanjem ne ogrožam drugih in jim ne škodujem.
Upam, da si razumela.
Aja, še ta stavek se mi je zdel zanimiv: NI PRIJATELJ TISTI, KI TE HVALI, AMPAK TISTI, KI TE GRAJA!!! Na misel mi je prišlo, da je v bistvu čisto prav, da sem spoznala človeka, ki je zelo velik perfekcionist in ravno to dela…S tem, da koristi meni…Če njega ne bi bilo, marsičesa ne bi razčistila v svojem življenju in bi še vedno ostala takšna, kot sem bila…Pa lep dan…Napiši mi mail, da ti lahko pošljem sporočilo…

Draga Uršika!

Že včeraj sem ti napisala še en prav dolg odgovor, ki pa se mi je v celoti izbrisal zaradi trenutne ne-povezave z internetom. In je šlo tipkanje več kot 30-ih minut v neznano… Potem pa sem že hitela na teren in se nisem več vračala v pisarno, danes imam-o pa spet gužvo. Tako, da ti obljubim, da ti še 1x pišem takoj, ko bom imela čas.

Do takrat pa-POGUMNO!

LP. Maja

Draga Uršika!

Kako si kaj? Je kaj novega, posebnega, drugačnega? Poglej, 19 dni je že minilo od mojega zadnjega sporočila-kako čas leti!!! Znanstveno je baje dokazano, da se naša Zemlja vrti hitreje in da je 24 ur “vrednih” samo še pol, torej 12 ur.

Še vedno mi je zelo žal, ker je računalnik oz. internet zadnjič “požrl” vse, kar sem ti napisala, pa še prav veliko je bilo. Detajle sem pozabila, ti bom pa zdaj kaj drugega napisala.

V prvem delu svojega zadnjega sporočila si napisala, na koga vse si se že obrnila. Pomirjujoče je vedeti, da obstaja toliko strokovnih služb, na katere se lahko v krizi človek zanese. A kaj, ko ti ljudje ne živijo s teboj in ne vedo, kako je v nekem trenutku, ko se začne zares. Zato bi ti rekla, da se v prvem planu vedno najprej obrni sama nase. Ti najbolje veš, kako zelo hudo je in kam bi rada iz tega prišla. Na nek način si kot v zaporu, kjer “prestajaš kazen”, a če se boš “lepo obnašala”, te lahko tudi predčasno spustijo ven. Kakšna so tvoja “kazniva dejanja”, jaz ne vem in vprašanje je tudi, če ti to veš. Poglobi se vase in če boš našla samo enega in se zanj “pokesala”, boš že stopničko višje k svobodi.

Kar se vzdržljivosti tiče, pa to, da bolj ko smo trmasti, bolj nas tepejo-da bi se le zlomili, postali bolj človeški, mehki, ranljivi in še vse, kar je temu podobno. Zato, Uršika, jaz na tvojem mestu se ne bi več tako zelo trudila, da bi vzdržala. Včasih se stvari zgodijo same od sebe-ko mi spustimo vajeti iz rok in je videti, da bo voz samo še zgrmel v prepad, se pa zgodi ČUDEŽ!!! Poglej, naredila si vse, kar si lahko, toliko vsega in različnega, pa kot da vse to ne pomaga. A to je samo navidezno. Kaj je v resnici, bo pokazal čas.

Kaj vse bi ti še rada povedala, zato mi še kaj piši, kar sem na forum, kjer sva Danila in jaz moderatorki.

Lep dan še naprej ti želim!

Maja