Imamo sledečo situacijo. Babica je stara 82 let. Sicer pokretna. Stanuje z nami v hiši. sama je od zjtraj do 16-17 ure, ko pridemo domov. Je pozabljiva. Hrano ji nosijo domov, tako, da ima vsak dan svežo kuhano hrano. Problem je v tem, da noče jest, ker (po njenih besedah sodeč) ni dobra hrana. Po mojih besedah je hrana odlična. Tukaj upoštevam, da se ji je okus spremenil. Težave ima z ravnovesjem in kar pogosto se ji zgodi, da pade. Pobere se zelo težko, oz. leži eno uro, al pa več, preden ji uspe se pobrat. V tem mrazu ji ne moremo dopovedati, naj se obleče, da je mraz. Ona gre ven samo v tanki jopici… brrrrrr.
Problem je pa zdaj v moji tašči, njeni hčerki. Vedno mi tarna, kaj in kako naj naredi z mamo, da je vsak dan hujše, da ne ve, več, kao in kaj. Pogosto jo mama spravi v solze. Jaz osebno sem ji predlagala, naj za začetek poskrbi vsaj 4 urno dnevno varstvo, če pa še tako ne bo šlo, pa naj počasi razmišlja o domu upokojencev. Moje osebno mnenje je, da taka oseba ni več varna sama doma.Varstvo sosedov ne pride v poštev. In ko sem ji to rekla, sem dobila občutek, da ji govorim najhujše stvari na svetu, da sem grozna, ker lahko kaj takega pomislim. In ni hujšega dat njeno mamo v dom. A je to tako kruta stvar?? Na kakšen način naj jo še spodbudim, da bo začela razmišljati v tej smeri, preden bo prišlo do kakšne nesreče?
Kdo pa prav, da bo babica vedno padla na ravnem? Kaj pa če bo padla po kamnitih stopnicah? Potem pa pomojem se ne pobere več.

Pozdravljeni!
Vzela sem si en dan časa za premislek, da vam odgovorim.
Težave, ki jih opisujete, nastajajo predvsem zaradi tega, ker smo ljudje premalo pripravljeni na starost in na to kaj z njo pride, hkrati pa se oprejemamo cel kup nekih stereotipov. Kot npr. vaša tašča o domu.
Večinoma vam dam prav – po tem kar ste mi napisali, vaša babica ni zmožna več živeti sama. Iz tega sledi, da morate nekaj narediti.
Zelo se mi zdi pameten vaš predlog o nekaj urnem varstvu na domu za začetek. Morate se zavedati, da se stari ljudje branijo pomoči, ker s tem priznajo svojo nemo. Bojijo se tudi sprememb, zato je odhod v dom zadnja možnost.
Če dobite osebo – negovalka, lahko tudi maljšo upokojenko, ki bo vaši babici bolj za družabnost kot za negovanje – skupaj bosta prebirali dnevni časopis, šli na sprehod, se pogovarjali – s tem bo babica ohranila samostojnost, vendar bo pod nazdorom. Prav takov času kosila skupaj kosita, ker bo imela babica več apetita. Res je, da se v starosti spremeni okus, vendar je pogosto osamljenost pri obroku tista, zaradi katere starejši nočejo jesti, včasih pa so to bolj fiksne ideje, da je kosilo slabo, v tem pa je skrita želja, da bi si ga lahko pripravila sama. S tem pa ko bi ta oseba jedla z njo, bi jo spodbujala. Saj še mladi ne jemo radi sami.
Naslednja možnost, ki obstaja, pa je dnevno varstvo, ki ga opravljajo nekateri Domovi za starejše – starejšo osebo zjutraj odpeljete tja, ob koncu službe pa jo odpeljete domov. S tem bi zagotovili varnost in oskrbo babici, njena hči pa ne bi imela občutka, da je svojo mamo oddala v dom, ker bi v večernih urah še vedno skrbela za njo. V tem času pa bi skupaj spoznali, da Dom ni bav-bav, nanj bi se navadila tako babica, kot vaša tašča. Pa še nekaj je – tudi če se danes odločite, da babico daste v Dom, s tem ko vložite prošnjo se bo babica postavila v dolgo čakalno vrsto vsaj za leto, če ne več. Če pa se ob tem odločite za dnevno obliko, bo ob nujnem primeru hitreje na vrsti.
Kar veliko sem napisala. Svetujem vam, da ste ob svetovanju in nagovarjanju tako tašče kot drugih potrpežljiva, mogoče naj se vključi v te pogovore tudi vaš mož, ker njegovo mnenje mama gotovo ceni. Za začetek poskusite z pomočjo na domu, šele potem omenjajte druge možnosti. Mogoče vi najdite osebo, ki bi bila primerna in jo na lep način ponudite tašči. Ko bo sprejela to obliko in videla, da je dobra, potem bo vsak naslednji korak lažji.
Vse dobro vam želim v želji, da bi znali najti pravo rešitev.
Helena

Spostovana g.Zevnik,
tudi pri nas obstaja podoben problem, starsi so sicer se veliko mlajsi, vendar
ima mama psihicne tezave in je zelo nemirna, oce pa je zaradi svoje bolezni zelo oslabel in zelo tezko hodi (nima ravnovesja). Oba sta se relativno mlada (nekaj cez 60 let) vendar imam ocutek, da se nekako medsebojno obremenjujeta. Mama po mojem mnenju tudi ne kuha ustrezne dietne hrane, ki bi jo oce potreboval. Zanima me, ali pride v postev dnevno varstvo, ki ste ga omenili in kateri domovi konkretno ponujajo to moznost?
Hvala in lep pozdrav
Pika