potrebujem materinski nasvet o ljubezni
pozdravljeni,
Pisem vam ker ze dva meseca konstantno razmisljam o necem in nevem komu bi lahko kaj takega zaupala. Stara sem 28 let, ze od rojstva brez mame. Vzgajal me je oce, ki je pri 15tih se pridruzil mami. Od takrat sem sama, normalno zivim skrbim zase, studirala in pri 18tih spoznala fanta.
Bil je starejsi od mene, skupaj sva bila 9 let. V teh letih sva imela odnos zaupanja precej na mestu, lahko sva se pogovarjala o vseh intelektualnih temah. Rada sem ga imela zelo in pomenil mi je vse.
Mislila sem da z njim bom pa lahko do konca zivljenja skupi, se skregala se nisva. Ce ze, je bil bolj konstruktiven prepir, vsi so govorili da tako popolnega para se ne. (Skoraj pocukrano deluje)
Zal se je zalomilo pred enim letom. Nevem zakaj ampak zivljenje z njim je postalo dolgocno, kot dolgocasna rutina. Sprasevala sem se kaj sploh cutim do njega in ugotavljala da sem ga skoz imela le rada, bil mi je bolj kot prijatelj.
Odlocila sem se za konec zveze. Tudi problemov s prebolevanjem nisem imela.
On skusa sedaj ostati v prijateljskih odnosih z mano. To bolj odklanjam ker po vsem kar sva dozivela skupaj se mi ne zdi pametno. Ceprav zelo uzivam v njegovi druzbi in pogovorih.
Tukaj nastopi moja vecna tezavica. Spoznala sem nekoga drugega. Nekoga ki mu je dejansko uspelo spodnesti tla pod nogami in to ne malo. Ze seks z njim je nekaj izjemnega kar sploh ne znam opisati. Pri bivsemu cesa takega nisem nikoli izkusila. Na tega fanta mislim dan in noc zaljubila sem se, vem. Jezi me zakaj taksih obcutkov nisem znala doziveti pri bivsemu. Najvecji problem mi predstavlja ko si zamislim prihodnost s tem fantom. Se zavedam da je lepo biti v oblakih, pa vendar moras misliti ce bo zveza lahka funkcionirala in tukaj mi ne stima vse skupaj. Zelo lepo se je z njim pogovarjati, ampak tezava je da je precej manj izobrazen od mene. Temu ne pripisujem pomena, ampak ko vcasih rece kaj takega da samo gledam. Naprimer ni vedel kako poteka zenska nosecnost, splav. Pripravljena sem mu bila razloziti ampak pac ni zelel, ker ga ni zanimalo. Se veliko takih kapric, sama pa dajem velik pomen k splosni razgledanosti vsaj da ves neke osnove. Ne vsega ampak nekaj pa le.
To me najbolj moti, ko nevem kaj naj. Je pravi fant s katerim se razumem popolnoma in do njega ne cutim nic takega kot do tega trenutno. Ali fant ki sem zaljubljena vanj, pa je na intelektualnem nivoju precej nizje od mene. Ali kaj tretjega…
Ni mi do tega da bi fanta samo izkoriscala za seks ker mi je vredu z njim, se pretvarjala da sem z njim, pa bi ga potem cez nekaaj casa pustila ker bi ugotovila da mi ne ustreza. Hocem garant, iscem nekoga ki bo oce mojih otrok.
Tukaj pogresam nasvet mame, vem da mame dobro svetujejo svojim hcerkam jaz pa se obracam na vas. Res bi si zelela slisati kaj bi svetovale svojim hcerkam. Ali res za skupno zivljenje potrebujes metuljcke v trebuhu ali je le dost razumevanje isti cilji… Ali pa potrebujes ljubezen, ko ljubis brezpogojno nekoga zanjga pripravljen vse narediti…
HVALA za oddgovore.
“Ne boj se ljubiti”. Preberi to knjigo. Brezgpogojno lahko ljubiš, vendar to ne pomeni, da dovoljuješ nad sabo nasilje, nespotšljivo vedenje itn.
No, jaz bi ti pa rekla, da ne načrtuj od prvega dneva skupno prihodnost, ampak uživaj v trenutku. Tale tip, s katerim si zdaj, dolgoročno verjetno ne bo okej zate, ampak hej, je pa čisto v redu človek, lepo se imata, trajalo bo, dokler bo trajalo (nepomemben podatek), in tudi to šteje. Nikjer ne piše, da mora biti vsaka zveza usodna in kot imaš že izkušnjo, dejansko potem ni nujno, da je res usodna in za zmeraj.
Pa tudi ni izbira ali prejšnji fant ali sedanji, ker nista edina samska fanta na obličju Zemlje.
Dobro se je zavedati, da še tako živahni metuljčki niso za zmeraj. Včasih se ti celo zgodi, da pridejo z zamikom. 🙂
Takrat, ko se začetna evforija umiri, vidiš, ali imaš človeka rad tudi v resnici. Ali te ne začnejo prav tiste značilnosti, ki so ti bile pri njem zanimive, naenkrat motiti. Pomembno je, da imata skupne točke, interese. Da se znata smejati skupaj, da si lahko povesta, kaj čutita. Veliko o vajini usklajenosti pove način, kako se lotevata reševanja problemov, ko do njih pride. Vidva sta tista, ki dasta predloge in potegneta ključne poteze takrat, ko naj ne bi dovolila, da vajin odnos postane rutina. Res je, da ne moreš prisiliti drugega, da se prilagaja in spreminja. Lahko pa sprejmeš, da pač je tak, kot je – saj si takrat, ko ti nekdo veliko pomeni, pripravljen ‘prevetriti’ tudi utemeljenost katerega od lastnih pričakovanj. Ker znaš v drugem videti tudi njegove dobre plati.
Ni nam potrebno zapreti vseh vrat za seboj, če z nekom ne najdemo enotnega jezika oz. ob njem ne vidimo skupne prihodnosti. Nenazadnje nas povezujejo (tudi) lepi spomini na preživeto, izkušenj polno obdobje, ki nas je oblikovalo. Omejimo pa stike takrat, ko nas začnejo žalostiti.
P.S.
Poslušaj se – tisti nasvet bo ne le najboljši, temveč zate tudi edini pravi.
Ko boš prebrala knjigo, ki sem to jo priporočal, boš morda menila drugače. Veš, včasih se nam zdi, da nekdo ni pravi za nas in da ga ne ljubimo. Zakaj pa se ne bi vprašala, ali si ti bila prava in ali si ti storila vse, kar bi lahko. Morda si ti bila tista, ki ni uspela se zbližati z nekom dovolj intimno, da bi bilo manj dolgočasno. Seveda sem prepričan, da nisi bila LE ti tista, kar bom pojasnil spodaj.
Seveda ti je z novim fantom uspelo povezati se intimno, ampak zdaj šepa čustveno področje, pogovori in tako naprej. Izbrana knjiga govori natanko o tem, kako in zakaj se ljudje niso sposobni z eno osebo povezati hkrati čustveno in tudi v intimnosti, ampak običajno le na enem od obeh področij. Seveda si vedno izberemo (nevede) tudi takšnega partnerja, ki nam bo uresničil točno to našo “usodo”, v katero nekje globoko v sebi verjamemo. Odsotnost mame je seveda tudi pripomogle k temu, ampak to niti približno ne pomeni, da moraš živeti to usodo še naprej. Sama si jo krojiš, potrebuješ le nekaj drugačnih vpogledov v sebe, kot si jih imela do sedaj.
Hvala za tvoj obširen odgovor član Marko.
Ta knjiga je napisana izpod rok Dr. Marijana Košička verjetno? Jo bom definitivno prebrala hvala.
V prejšni zvezi sem delala veliko na tem, da bi intimnost štimala. Sem tiste vrste ženska, ki se rada sprostim do konca in si dam duška. Ko sem to storila, sem imela občutek kot da mu to ne ustreza najbolj. Da more bit vse v okvirjih. Naprimer en primer izmed mnogo primerov če sem kričala med seksom ker mi je pasalo, mu je bilo neprijetno. Ni znal uživati z mano in pokazati da uživa, ni se sprostil. Pri temu sedaj pa mi je najbolj fascinantno videti kako moški lahko uživa.
Ampak me to ni motilo, ker bivši ni pokazal da uživa. To šele sedaj ugotavljam da me moti. Motilo me je to da nisem nič občutila. Že v prvi fazi zveze je bilo tako, da mi je bilo prijetno z njim in sem mislila da je to ljubezen, ker mi je z njim prijetno preživljati prosti čas. Dobenih metuljčkov in ostalih telesnih hormonskih reakcij. Proti koncu zveze sem se spraševala ali sem z njim samo zato, da nisem sama. Oziroma sem tako čutila da sem….
Jap, točno tako je. Prej nisi mogla tega spoznat, ker se ti je zdelo, da je tako kot je, tudi prav. Verjetno si prej celo podvomila, če je prav, da se dereš. Ob sebi si imela človeka, ki je bil na nek način zavrt, nesproščen v spolnosti (je že imel svoje razloge, ki pa se jih da rešit), zato se tudi sama nisi tako sprostila in tudi nisi čutila prave privlačnosti, strasti.
Zdaj si pa naletela na nekoga, ki je sproščen, vendar se zdi, kot da je neodgovoren, neresen. Mogoče potrebuješ še tretjo izkušnjo, kjer boš naletela na človeka, ki ima vse v enem. Verjetno pa moraš prej najti tudi del sebe na nek način. Mogoče lahko to izpeljeta, zgradita tudi s tem trenutnim skupaj, če bi se vsak pri sebi zavedala, kaj si želita izboljšati in kako. Ni se dobro preveč prepustit človeku, če je ta preveč različen ali drugačen od nas. Treba je povedati, kaj bi želeli drugače, če to opazimo in se ne kar sprijazniti z nekim odnosom, če nam ta ne ugaja. Treba je iskati rešitve, se prilagajati in prihajati nasproti drug drugemu. Vendar, če tega ne počneta oba, lahko eden pride le do pol poti in od tam opazuje drugega, ga čaka in čaka in če drugi ne želi prit, ga seveda nikoli ne dočaka.
Verjamem ,da je hudo, če otrok ostane brez staršev in zaradi tega odraste brez tistega, kar je bistvena vloga naših staršev. In to je, da pridobimo občutek varnosti.
In to je tisto, kar ti primanjkuje. Zato tako vneto iščeš in hrepeniš po “garant”. Hočeš nadomestiti tisto, česar sama nisi dobila. Nekoga, ki bo zanesljiv, bil ob tebi ter zapolnil tvojo praznino po občutku varnosti.
Seveda bo tvoje življenje odsevalo to tvojo resnico, ki ti pravi, da v življenju ni varnosti. Zato boš takšne ljudi srečevala, v katere boš dvomila. Vsakemu bo nekaj manjkalo…Kot to že sedaj lahko spoznaš. Prvi je bil dober prijatelj in sogovornik, pa je bil slab v postelji..Drugi je dober v postelji, pa mu manjka izobrazba….Tretji bo pameten, pa bo drugače nezrel…..
Kakorkoli že..Potrebno je spremeniti svoje izhodišče iz katerega izhajaš. Da se zaveš, da nikoli ne moreš vedeti kdo je tisti ta pravi, ki bo ostal ob tebi in bil dober ter zanesljiv oče tvojih otrok.
Saj tega nihče ne ve..Nihče ne ve kaj nas čaka in kako bomo živeli z nekom čez 10 let…Se pa s tem ne obremenjujemo tisti, ki ne iščemo zunaj sebe občutka varnosti in s tem garancije. Ker to nosimo v sebi.
Kdor pa tega ne nosi v sebi, pa mora z delom na sebi in z vlaganjem truda v sam odnos, zagotoviti takšno stanje, da zapolni notranjo praznino.