Potreba, želja po….
…. in nakopičena jeza, žalost, otožnost, nepotešenost po “duševnem ljubljenju”, vse to je tukaj, nehoteno, neželeno, ampak tukaj je. Kako iz tega? Nikoli ne bomo z jezo in “potegnjeno surlo” ničerasar izbojšale.
Vprašati se moramo, zakaj je do tega prišlo. Ko bomo našli vse vzroke, bomo našli tudi vse možne ukrepe za odpravo le-te situacije.
Tudi moj mož je samostojni podjetnik, tudi on odhaja od doma ob 6. uri in prihaja ob 21. uri zvečer? Pričakam ga seveda s počiščeno hišo, s toplo večerjo (ponavadi na žlico, ob nedeljah pa kuhamo vsi…nedeljsko kosilo, če ni druigih opraivl, ki ga pričakajo, ker ga v tednu ni nič doma). Delo in opravila smo si razdelili, ker ne more vsega narediti in postoriti en sam. Okolico hiše ureja on, po hiši nekaj jaz, nekaj hči. Vsak pa za seboj vse! Tudi pri nas se pojalvjajo krize, kako tudi ne, saj se ne utegnemo o ničemer več pogovarjati: kdaj in koliko drv nabaviti, kdaj pospraviti drvarnico za nova drva… vendar, da, lakota ostaja. Tempo življenja duši in uničuje našo željo po romantičnosti, po uživanju lepot življenja in narave. A le, če to res dovolimo.
Morda je možu ravno tako pri duši, draga Maška? Morda on tudi trpi, pa le ne zna pokazati. Morda mu je hudo, ko vidi trpeti tebe, pa ne najde poti, ki bi ga popeljala iz tega. Morda trpi tudi zato, ker očetu, do katerega ima pač odnos, ki ga je potrebno razumeti (je le njegov oče, ga je vzgojil, ga pripeljal do te faze, da je bil sosoben začeti lastno življenje, ga spoštuje, ima do njega rešpekt), no, ker mu ne upa odgovarjati ali ugovarjati, da ga ne bi užalil? Morda zato zelo trpi?
Ko boš zjutraj vstala, otožna, žalostna, nesrečna, se ne prepusti temu občutku. Dovoli si minuto ali dve vzeti od vsakdanjosti, vzemi listek papirja in napiši možu nekaj lepega, nekaj prečudovitega, kar občuti tvoje srce, ko ga gleda: napiši mu, kako srečna si, da ga imaš. Prvo juro. In mu daj listek k skodelici kave. In pote pojdi na sprehod in se posveti sanjam in mislim, ki ti bodo napolnjevale dušo.
Naslednje jutro mu napiši drug listek. Vprašaj ga, če ga kaj teži? Če mu lahko kako pomagaš. In pripiši, da ga imaš še vedno zelo zelo rada.
In tako dalje in tako naprej. LIstek ga lahko pričaka tudi na ogledalu v kopalnici, bodi potrpežljiva in delaj na tem, da bo mož vedel, da si tu in da se lahko tudi on opre nate, ne le ti nanj. Poljub mu nameni zvečer, stisni se k njemu morda par večerov le s hrbtom, ker je morda res lahko zelo zelo utrujen, utrujen od dela, od razmišljanja …. Nameni mu zgolj rahel pritisk dlani na lice, zgolj tiho, neovezno, rahlo pozornost….
Verjemi, da bo sčasoma začutil, da ga bo to potegnilo in boš tudi sama deležna teh drobnih pozornosti in da se bosta morda kdaj pa kdaj razumela tudi brez besed. Ženske smo lačne, lačne ljubezni, lačne pozornosti – a isto tako tudi moški. Me znamo to le bolj glasno in zahtevno povedati, moški tega ne morejo, ne želijo, si ne upajo (v veliko primerih, ne vsi, nekateri so izjemni!!!) in se bojijo pokazati svoje ranljivosti, ker so jih celo življenje učili, da moški “tako ne delajo”.
Bodi strpna, skušaj drugje (ne mislim v postelji drugega, ne to!), hočem reči, da se naše sanje lahko izsanjajo na več načinov. Skušaj najti nekaj, kar te bo v času čakanja in potrpežljivega dela na izboljšanju situacije zaposlilo. Išči ljubezen v naravi, išči jo …..
marija (1)
Ena njegova logika je tudi ta, da tudi on dela cel dan. Druga, da otroci potrebujejo veliko razumevanja, ki ga on ne premore, če ga pa že, so mu “napoti”, ker on ni sposoben(sklepam, glede ne svojega) dolgo časa zadovljevati drugih potreb in namenjati časa drugemu.
Za začetek si preberi post pri Starši staršem z naslovom Spolni odnos.
Potem, da se tudi ve ne boste tako egoistično obnašale, premislite in razmislite, kakšen odnos ima in je imela njihova mati do njega.
Da pa ne boste mislile karkoli in kakor koli, sem bila natanko na istem kot Maša in marsikatera med vami. Z enakimi občutki, željami, potrebami.
Potem pa sem se skušala vživet v njegovo kožo. Doma tečna baba, ki ji nikoli ni nič prav. Otroci, pri katerih moraš biti potrpežljiv in imeti močne živce, ko lezejo po stolih in še kje. Stanovanje, ki ni nikoli ali pa redko dobro pospravljeno. In potem ostanejo še brez sex-a. Vsaj v mojem primeru lahko rečem, da se je uresničilo vse tisto, kar mu je povedala posredno in neposredno mamica. Bo že držalo, da znajo biti nekatere mame ljubosumne, posesivne in še kaj bi se našlo. Pa sem se, po neskončnih prepirih, pogovarjanjih, dokazovanjih in še čemu tega zavedala.
In je bil zakon na robu in že skor čez. Pa sem si rekla, ma me ne bo hudič vzel, če se pustim p…k..i. Pa sem to naredila nekajkrat, več dni zapored. Brez vsega ostalega. Rezultat, moj pleše okoli mene. Zna lupit krompir, pomivati posodo, odnašati smeti brez komentarja, obešati perilo in zalivati rože. Da ne govorim, da pleše okoli mene kadarkoli utegne.
Mora pa biti izpolnjen samo en pogoj, da ste še vedno ženske njegovega srca. In ponavadi mati njegovih otrok ni kdorkoli. In še nekaj, kar se otrok tiče. Marsikateri oče jih prepusti ženi zato, ker se boji, da ON ne bo storil tistega, kar sta storila njegova mati ali oče, in kar je za ženske nerazumljivo, zaupa v vas in vam, da tega ne boste storile.
lp
A mi dovoliš Maška?
Najprej vprašaj njegovo mamo in očeta, če imata rada svoje vnuke? In če bo odgovor pritrdilen, jima povej, da vam bosta zelo pomagala, če bosta svojega sina malo razbremenila in mu omogočila več časa za preživljanje z otroki. Se mi zdi, da se lahko ta začaran krog prične odvijat v pozitivno smer.
Normalno se mi tudi zdi, da v tistih nekaj minutkah, ki jih preživite skupaj, ne morete kvalitetno “dihati” skupaj. Ko bo mož imel teh nekaj zlatih minut več zase in za vas, mu boste lažje pokazali, da ga imate radi in da vam veliko pomeni. In opazil bo, kar verjetno zdj sploh ne… ker nič ne “vidi” ko pride domov. S kakšno spregovorjeno besedo več boš imela več možnosti nakazati na svoje potrebe. Vidim, da so skromne in verjamem, da ne bo težko. Vem, da se človek ne more spremeniti 100%, vem pa, da na lep način, z ljubeznijo kakršno čutiš do njega, lahko velik del pa le premakneš in narediš korak do svojega in “skupnega” cilja.
… in ko bo videl, kako lepo je lahko doma s svojo družino, ga po moje niti ne bo vleklo toliko na delo…
… če pa še to ne uspe… dovoli… je pravi deloholik…. in zrel za strokovno pomoč….
Držim pesti zate!!!
Oda
Živjo,
naj ti povem svojo zgodbo. Mož me ljubi in me je vedno… vendar je bil ves čas pod pritiskom staršev. Imava svojo hišo, svoje gospodinjstvo in nisva odvisna od staršev, ampak…. vzgojen je bil tako, da je kot natakar pritekel, če so ga le pogledali, ne poklicali…. vedno je bil za njih čas…. skupaj z njegovim bratom in starši so začeli preurejati neko zapuščeno kmetijo…..dela čez glavo….. še sreča, da ni finančno prispeval….Midva sva bila pa sama (s sinčkom)… pa še to, ko ni delal pri starših, je bil v službi, pa še študij je končaval….tako, da si lahko misliš, koliko časa je preživel s svojo družinico….pogrešala sem ga…zvečer je bil resno utrujen ali pa je študiral….večkrat sem mu rekla naj se zmeni s starši, da lahko pomaga pri večjih opravilih, ne pa vedno ko se spomnijo oni in je treba magari pometet!!!…..naj to sami naredijo saj imajo čas….. vendar ni upal, ali pa ne vem in so ga zabili z odgovorom, da se izmika, kot vedno…….in se je zgodilo, še sama ne vem kako….enostavno počilo je….. nekega dne ga je oče pripeljel domov…. ko je bil tast še pred hišo( je odhajal ampak jez sem mislila, da je že odšel – zdaj vem, da je bila sreča, da je bil še vedno tam)…. popizdila sem (pardon izrazu)… izkričala sem se tako kot še nikoli, skratka strgalo se mi je…. med drugim sem rekla, da grem stran, če se stvar ne spremeni….finančno sem samostojna, z dobro službo, zato to nebi bil problem….tast je vse to slišal, saj vem, da ga je kasneje poklical po mobiju in vprašal kaj se dogaja….
Možu je bilo zelo hudo, ker vem, da je tudi prej trpel, vendar ni upal stran od staršev. Zdaj je vse drugače, res, nebi verjela, če to nebi doživela. Pogovoril se je s starši in rekel, da je zanj družina prva in da se odpoveduje svojemu deležu pri omenjeni kmetiji (ki je zelo lepa – ohranjena v neokrnjeni naravi, starinska hiša, črna kuhinja…velika možnost za kmečki turizem, skratka perspektivna zadeva in ne malo vredna konec koncev!)…. da bo pomagal kolikor mu bo čas dovoljeval, vendar naj nanj ne računajo… zdaj živim kot v raju, se mi zdi… skupaj preživljamo prosti čas, uživamo, hodimo na sprehode, skratka delamo to kar bi morali že od samega začetka… kolikokrat mi reče, da mu je žal, ker tega ni prej naredil.
Saj ger še včasih pomagat pri kakem večjem opravilu, vendar je to parkrat na leto ne pa vsak dan. Moram ti priznati, da se je odnos tašče in tasta do mene (predvsem mene!) močno spremenil, vidim in čutim, da mislijo, da sem jaz krivec za to, vendar je vsak dan bolje… živimo dalje in se s tem ne obremenjujemo.
Res, čuden splet okoliščin mi je pomagal najti srečo in srčno upam, da bo tudi tebi. Vem kaj preživljaš, verjemi! Zberi pogum in reši zadevo čimprej
Pozdrav,
Ria
Pozdravljena Maška.
Vidim, da se to ne dogaja samo meni, da prej ali slej vsi pademo v to krizo. Tudi jaz pogrešam te stvari, nežnost, objeme, pogovore… Saj mi pomaga, tudi pri otrocih, ampak ko gredo otroci spat, se preprosto vrže na kavč in bere časopis. Če mu kaj rečem, je samo še slabše. Seksava zelo malo, mogoče enkrat na teden ali pa še to ne. Nikoli se ne zna lepo pogovarjati z menoj, če ga pokličejo prijatelji ali mama se pa kar topi. In seveda tudi ob 10 zvečer gre lahko na pivo, potem ni več utrujen.
Pa ne me zdaj kritizirat, da se ne trudim, ker se. Dam vse od sebe, sem dobre volje, ampak on to samo izkorišča. In potem enkrat poči.In znorim. Rada ga imam in želim, da smo srečni. Ampak on preprosto nič ne opazi. Nikoli mi ne prinese kakšne rožice ali mi pusti kakšnega sporočilca (jaz mu skoraj vsako jutro kaj napišem). Tudi na obletnico kar pozabi. To me boli, ubija me. Ne vem, kaj naj naredim. Naj se še tako trudim, je vse zaman.
Maša upam, da bo kdaj spet tako, kot je bilo… Ali pa so to samo sanje? Pa tako malo si želimo.
Pred poroko sva bila par 5 let, poročena sva že 8 let in pol, se pravi, skupaj že več kot 13 let. V vsem času , od kar sva poročena, se še ni uprl staršem, da bi ustregel meni. NIKOLI. In to boli. Tudi jaz sem že popizdila, tudi jaz sem že ga prosila, a enostavno, on tega ne vidi. Če drugega ni za delati pa pometa. Tako kot si ti rekla. Nikoli nisem rekla, da ko je delo, da mora domov, kolikokrat se je zgodilo, da so delali še ponoči. Vse lepo in prav. A takrat, ko ni za delati, pa naj pride domov. Naj preživi čas z nami. Ne, tega ni. Pozimi si niti toliko časa ne vzame, da bi sina peljal smučat. Ali pa da bi šel z njimi se sankat, karkoli pač.
Vidite, vse to me moti.
In Miranda, ne filozofiraj mi, kaj moški potrebuje. Moj ima veliko seksa doma, ker tudi sama v tem uživam, pač, priznam, so bili trenutki, posebej v nosečnosti in po porodu, ko nekaj mesecev ni bilo nič, pa sem vseeno poskrbela za njegove ( ne moje ) potrebe.
Sem se zamislila nad marijinim predlogom: da naj ga začnem še bolj razvajati. Ne morem marija, enostavno ne morem. Kaj naj dam ko pa sem čist prazna. Kako naj zjutraj napišem listke, ko pa si jih sama želim, zjutraj tako odhaja že mal čez 6, mi z otroci vstajamo ob 7h. Ne vem, saj vendar dajem in dajem samo jaz, mar moram še več? Kdaj bo dovolj? Ko bom zbolela? Ko enostavno ne bom zmogla več, ne fizično in predvsem ne psihično? Kaj naj še dam? Ko pa rabim še nekaj v zameno, da si nafilam batarije.
Oda: pogovor s starši ne zaleže: njihovo stališče je tako:
na 1. mestu je: delo
na 2. mestu je: delo
na 3. mestu je: delo
na 4. mestu je: delo
na 5. mestu je: družina….njihova
na 6. mestu smo MI. Kako naj jih prepričam? In, ne oni nimajo radi svojih vnukov. Mar jim je za njih. Ne bi sedaj opisovala, pa vendar, ko je bil sin v bolnici v kritičnem stanju, in je bil skupaj 4 tedne v bolnici, sta ga tast in tašča samo enkrat prišla obiskat, prav tako mož. Ni bilo časa. Delo je bilo na prvem mestu. In potem mi je tašča enkrat rekla, da če bi se slučajno mislila ločiti, da bo vse naredila, da bo ona dobila skrbništvo nad mojimi otroci. Jaaaaaaaaaaaaaaa, valjda…………..samo preko mojega trupla, nič drugega.
Men se bo skegljalo vsak čas.
Vrag naj pobere vse skupaj.
Maška
Medeja,prijatelja kot pravega pristnega prijatelja imam. In imam veliko ljudi okoli sebe, predvsem kolegov ( saj prijatelji so lahko samo redki mar ne….sorodne duše ), in ne bom iskala drugje česar nimam doma. NE, tega ne, nisem takšna. Ja, naprej ločitev, spraviti sebe v red, k sebi, si nabrati moči, fizičnih in psihičnih, živeti nekaj časa samo zase in za otročička, ja, potem pa bi bil mogoče prostor za takšnega prijatelja kot ga predlagaš ti. Oprosti, ampak stojim realno na tleh. Mogoče prav zaradi tega trpim.
Maška
Maška, potem potrebuješ počitek in … da, nekaj, s čimer si boš nafilala baterije. Vendar po tvojem pisanju sodeč ne boš baterij nikoli imela polnih, žal. Nenazadnje, nihče tega ne upa direktno povedati, ker bi izgledalo, kot da te nekam napeljuje, vendar človek lahko daje le, če tudi dobiva. Ko ne prejema več, niti desetino tistega, kar daje, potem se izčrpa. In verjamem ti, da si izčrpana.
In potem ti ne ostane drugega, kot da mož ostane tam, kjer je, pri starših in naj DELA, DELA IN ŠE ENKRAT DELA!
Ti pa se boš potem lahko razdajala in nudila vse le otrokom in če se boš osvobodila spon, ki te vežejo, da ne moreš zadihati, morda nekoč pa le dobiš kaj v povrat …..
Skratka, želim ti povedati, da sem bila v taki situaciji sama in sem se prestopila – čez prag – v drugo način življenja. Najprej ni bilo prijetno, hudičevo težko je bilo, sama z otrokom, brez vsega …. Včasih sem mislila, da ne bom zmogla. Pa sem… ne edina. In zdaj se imam zelo lepo. Še vedno pa kdaj pa kdaj sanjam…
ker mi je lepo tudi sanjati ….. ko me zagrne vsakdanjost .. se prepustim lepoti bivanjaskega okolja in sanjam….. in skušam uživati v trenutkih, ki so neponovljivi, ki se nikdar ne vrnejo v taki veličini, kot so mi dani v danem času ….
marija (1)
Živjo Maška,
Kar žalostna sem postala ko sem prebrala tvoje poste.
Zakon je namreč delo dveh in vse tako kaže da si utrujena
saj kaže na to da si “single worker”.
Ne vidim druge rešitve kot da se pogovoriš z njim, v vsakem
primeru pa ne bo lahko. Spremenila ga ne boš, lahko pa se
spremeni sam. Katere kompromise pa ti si oz. nisi pripravljena
“delat” oz še delat , pa najbolje veš sama.
Najhuje za zakon je “ko nastopi tišina – tišina nerazumevanja”.
Z njegovimi starši bo moral prej ali slej sam razčistiti – odvisnostni odnos?
Upam pa da bo to prej in ne slej!
Drži se in ne obupaj. Pa mislim tudi da ne vržeš zlepa puške v koruzo;-)
srečno&lp
Kolikor sem uspel razbrati si se z dragim iskreno zhe pogovorila. Probaj “seanso” ponoviti she vsaj enkrat in pochakaj…daj chasu chas. V kolikor bodo zadeve laufale po starem kopitu bi bilo potrebno soochiti tvojo polovico z ultimatom…oz. naj se zjasni kakshna je njegova vizija vajine zveze. Potem premelji vse skupaj in po vsem tem naredi en kolikor toliko racionalen zakljuchek.
Odgovor na tvoj 3. odstavek.
Reshitev je vech. Nekatere bi se dol dale in imele bezhna srechanja, da bi potem lahko rekle “ja sej je mega …tut doma zdej bol laufa…”. Druge bi trpele do konca zhivljenja in dejale : “eh tako je zhivljenje…”. Tretje bi se odlochile za konec zveze.
Jaz osebno ti predlagam tretjo razlichico … potegnesh chrto in zazhivish na novo. Seveda je pa potrebno pred tem narediti vse kar je v tvoji mochi, da bi se zakon oz. zveza ohranila. Temeljito razchistit s samim seboj…da ne bo “zakaj sem takrat tako ravnala…”.
Ja in sama si napisala, da ga razumesh. Che ne chuti do tebe vsaj priblizhno to kar ti chutish do njega … odgovor in reshitev sta ti potem zelo blizu. Imash fakte …imash mnenja …sedaj je vse na tebi. A nikakor se ne prenagli. Kaj pa je en teden,mesec…proti zhivljenju.
Vso srecho in predvsem ljubezni…kjerkoli jo zhe bosh nashla.
Čisto nič ne filozofiram o tem, kaj moški potrebuje, kajti sama sem šla skozi vse tvoje faze. Lahko bi ti opisala celotno razmerje, pa bi bilo predolgo.
Ni kazalo, da si tako na tleh. Sedaj je, vsaj meni se zdi, zelo pomembno, da sebe vprašaš, ali si še želiš biti z njim, ali je to moški tvojega življenja, pomembno, da si ga dobro ogledaš in ugotoviš, ali je v njem še kaj tistega, kar je bilo takrat, ko sta se spoznala. Predvsem pa, ali si pripravljena še karkoli storiti. Sicer že prav lepo ugotavljaš, da si v tem zakonu sama. Nikogar ni poleg, on je izven tega. Tudi ti si sedaj lahko le zraven. Živiš svoje vsakdanje življenje, se ne pustiš zmotiti v svojih opravilih, skratka živiš, kot da njega ni. Načrtuješ dopust, izlete, z otrokom sama pojdi na izlet, recimo v nedeljo, pozabi mu povedati za kako zadevo, ki bi ga morala brigati itd. Izkljuših ga iz zakonskega in družinskega življenja. In nehaš upati in pričakovati, da bo jutri bolje. Skratka sprijazniti se moraš s situacijo. To je prvi in edini pogoj, da nehaš upati, ko nehaš upati, tudi razočaranj ni več.Ko človek to naredi, potem je tudi bližje rešitvi, kakršna koli že bo. Če si sedaj svojo energijo porabila za to, da bi kolikor toliko normalno funkcionirali, kot družina je od sedaj naprej ne boš več, in boš malo prišla k sebi.
Kako se boš odločila pozneje, boš sproti ugotavljala. Ali boš sprejela dejstvo, da je tale tvoj pod močnim vplivom svoje gospodovalne in še kako drugače obarvane matere, in ga boš prijela za roko, in bosta skupaj odšla,ali pa ga prepustila njej, ti bo sproti pokazal čas, pravzaprav tvoje srce. In rešitev naj bo takšna, ki bo ZATE edina sprejemljiva.
Za konec pa še to, nekateri gledajo na življenje le skozi materialne oči, skozi delo. Zagotovo je takšna tvoja tašča. In če se nekdo celo življenje uči, da je življenska vrednota denar in delo, in če je vsak dan pod njenim vplivom, potem drugače niti ne more razmišljati. In sem skoraj zagotovo prepričana, da močno pritiska nanj.
lp
Maška je pisal/pisala:
>
> > Zakaj v zakonu pride do tega?
>
Po mojem zato, ker namesto, da bi možu povedala, kaj pogrešaš, to govoriš nam.
Boš že morala zbrati pogum in se mu odpreti. Povedati, kdo si in kaj rabiš. Ne da čakaš in obupuješ, ker on ne ve, kaj se ti podi po glavi in srcu.
Daj, zberi se in ukrepaj.