Potreba, želja po….
Pozdravljeni,
že kar nekaj časa v sebi opazujem praznino. Praznino, ki je nastala v duši in srcu.
Prazna, izmučena, utrujena, brez prave energije, in vse kar v sebi čutim je, želja po ˝biti ljubljena ˝. Tako pogrešam nežnost od moža, tako pogrešam da bi me zvečer, po napornem dnevu, stisnil k sebi, in mi prišepnil na uho˝rad te imam˝, tako pogrešam pogovor z njim. Pogrešam njegov objem in poljub, katera bi prihajal iz srca, iz katerih bi se videlo, da me ima iskreno rad. Pogrešam njegove rame, na katerih bi se lahko izjokala, njegov objem, v katerem bi se počutila varno, in njegove besede, katere bi mi rekle: ˝vse bo še ok˝. Zakaj v zakonu pride do tega?
Ne bi rekla, da bi moj stradal seksa, nasprotno, imava ga dovolj, a meni seks ne zagotavlja zadovoljitev vseh mojih potreb po ˝biti ljubljena˝. Koliko bi mi recimo pomenilo, da bi si kdaj pa kdaj vzel čas za mene, bi me peljal na kavico, al pa kar tako na sprehod, koliko bi mi pomenilo, da bi vsaj en dan v tednu prišel domov pred 8 uro zvečer. Mislim, da bi seksala še bolj in še večkrat, če bi imel posluh tudi za moje potrebe, tako pa…..!
Povejte mi, kako naj te svoje želje in potrebe spravim v eno škatlo in jo zavržem. Kako naj živim tako, ko pa samo trpim? Verjetno bi bilo res najbolje na vse te potrebe in želje pozabiti, in živeti srečno s tem, kar pač imam. A jaz tega ne morem. Neštetokrat sem mu že povedala, kaj potrebujem……….a po drugi strani ga razumem: kako naj mi da vse to, če pa tega ne čuti da bi mi dal. Kar človek ne čuti, tega pač ne more dati. Na žalost.
Danes žalostna in objokana
Maška
Ja, to se sprašujem, in ker se ne pogovarja o teh stvareh, ga pač opazujem, in vse kar vidim je, da mu gredo otroci grozno na živce, in da beži od doma k delu.Vse kar rečejo ali naredijo njegovi starši je ZAKON, vse kar naredim jaz ali otroka, je pljunek v morje. Za otroke ni časa, ni časa za mene. Vse je samo delo. Mi pa ga pogrešamo. Težko ti povem, ali je srečen, ali mu kaj manjka, vse kar je v njegovem življenju pomembno je delo in to ,da ustreže fotru. Če ga prosim jaz ali pa otroka za kako uslugo, ni nikoli časa, ker ima pač delo. Kaj ga osrečuje? Delo! Kakšen hobi ima? Delo!
Ne vem, bluzim, a……..jaz ga pogrešam. Če bi le imel vsaj malo časa in posluha tudi za mene.
Maška
Maška svetujem ti, da mu vse to kar si tukaj napisala poveš možu, povej kaj si želiš od njega, saj nič takšnega ne zahtevaš, le pozornost in ljubezen. Povej mu, da si želiš, da te objame in ti izreče svojo ljubezen. Pri meni je bilo prav tako, le želela sem si, povedala pa mu nikoli nisem, da si želim objemov, cartanja, izrekanja lepih besed…..šla sva narazen, in čez nekaj časa sem mu povedala, da me je pri njemu motilo to, da mi ni izkazoval ljubezni na tak način……in on trapa zakaj mi nikoli nisi povedala, sam sem mislil, da nisi taka romantična duša in da ti to ne bi odgovarjalo…..sam si je tega želel še bolj kot jaz….in sedaj hodiva vsak po svoji poti…..od sedaj naprej vedno povem, kar mi leži na duši, pa naj vzame sogovornik kot se mu zazdi, le da si nikoli ne bom očitala tistega zakaj nisem!
Povej mu….
Ne govorim o moji zabavi. Govorim o tem, kaj pogrešam, samo malo nežnosti, intimnosti, srčnosti, pogovora. Moja zabava ne bo pri vsem tem nič pomagala.
In VEM in tega se zavedam, da denar sam ne pade v denarnico. A v družino je potrebno tudi kdaj pa kdaj kaj vložiti. Tudi jaz sem samo človek, ki čutim, diham in ki si želim biti ljubljena. Zabava pri vsem tem nima nič.
Maška
Maška, govoriš mogoče o mojem možu??? Kot da bi poslušala sebe. Ravno večeraj sem mu razlagala, da seks zvečer ni samo seks kot spolna zadovoljitev. Da je zame seks z njim posledica ljubezni, razumevanja, nežnosti… In kako naj bom zvečer polna ljubezni, ko pa ob pol petih pridem s puncama iz službe in vrtca, on pa visi za računalnikom, igra igrice, pri čemer v celem dopoldnevu (trenutno je prost) ni premaknil niti enega papirčka (še za sabo ne pospravi ko je), kaj šele, da bi slučajno skuhal kosilo….. In potem si predstavlja, da mu bom navdušeno planila v objem, pospravila vse za njim skuhala kosilo, se igrala s puncama, jih spravila spat, popedenala cunje, potem pa vsa srečna, ker je tako krasen samo še padla nanj?????????????????
Jaz nisem danes žalostna, jaz sem danes besna in najraje bi vse skupaj nekam poslala?? In Strumpantl, povej mi kaj mu manjka?? Nasmejana žena?? Kako malo bi bilo potrebno, da bi bila žena nasmejana?? Mogoče samo topla juhica ob prihodu iz službe in lep pozdrav ter kako je bilo moje punce!!! Nič drugega…….
Meli,
vse to vé. Ko pride domov, ga poljubim, a nastavi samo lice, se hočem stisniti v njegov objem, vzdihuje zraven ali pa me po nekaj sekundah odrine stran. Ko se poizkušam po seksu stisniti k njemu, mi pravi, da mu je vroče, ali pa da je utrujen, itd. In ničkolikokrat sem mu to povedala, kaj potrebujem. Povedala po človeško. Ne z dretjem ali pa ne vem kaj. In potem pravi samo, da je moja potreba po ˝biti ljubljena˝ kot jama brez dna.
Maška
JA, lara,
saj ne rabimo veliko mar ne?
Samo tisto, kar res potrebujemo. Njim pa je vse tako SAMOUMEVNO. Kao: rodila mi je otroka, se z menoj potrudila, njena dolžnost je, da vse popedena, da mene zadovolji vsaj 3-krat tedensko, itd. Žal, na naše potrebe moški vse preveč pozabljajo ( ne mečem vseh v en koš, verjetno so tudi izjeme ), a zakaj za vraga je tako težko dati ženski tisto kar potrebuje? Malo nežnosti, topline, sočutja, ljubezni. Mogoče pa ravno zaradi tega ne, ker ni ljubezni več do te ženske, in ker v nas vidijo svoje MAMICE.
Maška
Kako prav imaš!!! Ampak jaz nisem njegova MAMICA in nočem to bit in tudi ne bom. Ko bi ti vedela, kako me danes boli želodec, ko premišljujem vse to. Včeraj sem dejansko zablokirala. Čisto. Že 10 dni je prost. V teh destih dneh me ni niti enkrat čakalo kosilo… povedala sem mu, celo v nedeljo sem mu povedala zakaj sem tako nezadovoljna. In potem včeraj…. Tema se mi je naredila, ko sem prišla domov. Na mizi še vse od njegovega zajtrka, postelja razmetana….. Ma ni da bi govoril.. In potem njegovo vprašanje zakaj se držim??? Ma kaj se dela norca iz mene ali kaj??? Kot bi govoril zidu.In potem on meni da pa aže TRI dni nisva seksala!! Hallo jaz že 10 dni ne dobim od njega nič!!!!!!!!!!!!!! Popokala sem otroke, jih odpeljala na otroško igrišče, pa na sladoled. Potem pa samo še spat domov. In nič, čisto nič nisem premaknila….
Dan,
sem moški, sem poročen, sem oče, vendar teh vaših soprogov ne razumem. Oziroma razumem vas, punce.
Resnično nima nihče, pa naj bo on ali ona, zahtevati od drugega zgolj sex zvečer ne da bi v “skupni” delovni dan vnesel tudi POLOVICO svojega gospodinjskega truga! Midva z ženo sva nekaj let pred poroko živela skupaj, od poroke je tudi minilo že 8 let…. vendar v vsem tem času ni niti enkrat nastal spor glede gospodinjskih opravil, ki jih opravljam pošteno polovico ali pa tega, kdo bo peljal avto na servis… pač.. lahko ga tudi žena. V bistvu imamo vsi trije družinski člani neko davno sprejeto pravilo, da mora biti do 18.00 ure popoldne hiša pospravljena (čista v celoti, postelje narejene, perilo zlikano, obešeno, pospravljeno, kuhinja čista, kopalnica čista) ne glede na to, kdo je kdaj doma. Pa da ne boste mislili, da ne hodimo v službo? Sin v 1. razred, z ženo imava urnik ob 7.30 do 15.30, včasih tudi dlje, in še nekako dobre pol ure do doma… vendar se da… če poprimemo vsi trije in vsak pazi na svoje “smeti”, potem se to da! In večerjo kot naš redni obred kuhamo skupaj. In pospravljamo skupaj. In Pokemone gledamo skupaj:)) In avto popravljamo skupaj:))) Resnično!
Se zgodi, da je kdo kakšen večer bolj utrujen kot drug in ga je potem potrebno pocrkljati in popestvati….. vendar nihče ni zvečer nejevoljen zaradi neopravljenih gospodinjskih del! (Marija…. a ti nisem zadnjič zvečer rekel, da imam še pol bajte za porihtat?:)))
Ravno zadnjič sva z ženo analizirala vzroke, kateri pri nama sprožijo nekoliko nejevolje:
1. na momente različni vzgojni prijemi pri sinu;
2. ZAKAJ JO MORAM VEDNO ČAKAT ZVEČER, DA KONČNO ŽE ENKRAT PRIDE IZ KOPALNICE?????:)))
Lp,
Miha
Miha,
o tem, kar si napisal, jaz lahko samo sanjam. Na žalost! Ne bom sedaj čez vse tulila čez mojega, nič ne rečem, ko se spravi k stvari, naredi vse. Samo, kaj ko je to tako poredko. Nekajkrat letno. Kako mu odpreti oči, da izgublja familijo? Povej mi, res bi rada pomagala, njemu, in potem še nam trem. Nočem razmišljati o ločitvi, nisem pristaš tega, a vse bolj pogosto mi te zlobne misli zahajajo v mojo glavo. Zavestno se jih branim. A včasih tudi ne gre. Pri nas ni vedno ob 6h vse tipi top, ker grem jaz popoldne z otroci v naravo, ven, in potem zvečer me čaka še en kup opravil, z otroci, gospodinjstvom, večerjo, on pride ob 8h, ko je vse narejeno.
Nič nočem kritizirati čez njega, pravim samo, da sem utrujena in izmozgana in da rabim samo malo nežnosti in pozornosti da se spet poberem. Kako naj mu to pokažem, da bo razumel? Je sploh še kakšno upanje? Ali naj se preprosto neham truditi in pač sprejmem to kar pač prejemam. Je to rešitev? Povejte mi?
Maška
Maška….
realno gledano… spremenila ga ne boš! V to sem prepričan… ker če on nima v sebi določenih vrednost kar se reda in razbremenjenosti žene tiče, potem mu tega tudi ti ne boš vcepila. Če ti pomaga nekajkrat na leto, to ni nič! Oprosti, sem realen!
Če se boš ločila, ne boš naredila nič. Le otrokoma boš vzela dnevne stike z očetom, ti boš mogoče še bolj žalostna.
Na kratki rok bi ti rekel da se pogovorita (par dni, tednov bo bolje, potem vse po starem!), da si vzemita vikend samo zase….. kot rečeno… to velja na kratki rok!
Na dolgi rok bi na tvojem mestu izbiral med dvema možnostima:
1. Ali se sprijazniš z dejanskim stanjem kot je, še ti nekoliko več počivala, bivalni prostori bodo ostali rezmetani, vendar se za to ne boste sekirali. Poznam tak primer!
2. Načeloma nehaš pospravljati in si najameš gospo, ki ti bo za primeren denar enkrat, dvakrat tedensko počistila in spedenala stanovanje. Mogoče bi naterela tvojega, da zasluži nekaj več in s tem denarjem plačala gospodinjsko pomoč. Jaz bi na tvojem mestu tako ravnal!
Srečno,
MihA
Draga Maška,
kar zjokaj se, kar bodi žalostna, včasih to tudi pomaga. Upam, da ti bo pomagalatudi debata na tem forumu. Včasih odleže, če spravimo nakopičeno iz sebe.
Njabrž sta z možem prišla v “kritično fazo”? Nič ne pišeš, koliko let sta poročena, a v končni fazi, je to res pomembno? Ponavadi se sleherni zakonski par vsaj enkrat znajde v taki ali vsaj podobni situaciji. Ko se zaljubimo, ko se poročimo, ko smo drug drugemu zadosti, brez vsega ostalega, ko telo išče in najde tisto, kar mislimo, da je ljubezen, smo srečni in zadovoljni. A vse to je zgolj kemija (ki bi morala biti sicer le sestavni del vsakega poželenja, a ni vedno, ker nismo dovolj razumni, da bi to v prvi fazi ločili!), no, takrat pač ne razmišljamo vnaprej. Živimo za danes, za ta trenutek, za tisto, kar nas napolnjuje.
In potem pridejo otroci, pridejo obveznosti, pride pomanjkanje časa, pride do nerazumevanja, začenjamo opažati stvari, ki nam niso pogodu. In ženske ponavadi občutimo to kot pomanjkanje ljubezni, kot lakoto v sebi, a ne več kot lakoto po telesu samem, ampak po vsem, kar naj bi ljubljenju bila predhodnica in ko se po ljubljenju partner ne bi le zleknil ali celo obrnil in … spančkal spanje človeka, ki je dal veliko od sebe??? Da, ženske smo lačne predigre, ljubljena z vso dušo in z vsem telesom, nežnosti, pogovorov o čemerkoli, zgolj pogovorov po ljubljenju … in tistih nežnih, komaj dotikajočih se gest in mimike, ki bi nam povedala, kaj smo, da smo nekaj posebnega človeku, s katerim smo se pravkar ljubili. Vse to manjka, ko nas začne vsakdanjost najedati, psihično in fizično.
Vendar moramo priznati, da smo morda kdaj pa kdaj le premalo domiselni, da bi se upirali ubijajoči vsakdanjosti. Preveč se posvečamo čiščenju, glancanju naših domov (če to leže le na enih ramenih – Miha, vsaka ti čas, vse moje spoštovanje, resno!) in tako od malega našim otrokom ne dajemo najbojšega zgleda, ker ne “prosimo” za pomoč, da pospravi za seboj, ampak se same sklonimo po nogavice, ki so jih odložili kar poleg kavča. In to se vleče in takih drobnarij in malenkosti se nabira in nam iz dneva v dan povečujejo občutek, da smo potrebne le za take in podobne stvari.
Uf, predogla sem, sem začela preveč razmišljati, grem spet naprej.
marija (1)
Pa….v bistvu ga ne pogrešam tako pri gospodinjskih opravilih, kot pa recimo pri vzgoji otrok, pri tem, da bi se več ukvarjal z otroci, da bi jih peljal na sprehod ali pa na sladoled, da bi z sinom kdaj skupaj naredila nalogo, da bi se z njima igral, da bi se posvečal družini. Ne gre kle samo za gospodinjstvo. Pri nas že sedaj ni tipi top, pač ne gre. In se ne sekiramo. Kar se denarja tiče, ne bo nič, ker je odvisen od mamice, in mu da toliko, ( za cel dan garanja ), da lahko folgamo skozi mesec. Če mu rečem, da bi drugje neprimerno več zaslužil za enako opravljeno delo, mi reče, da dela za dobrobit družine. JA, samo ne moje…..od njegove mamice.
Jezna in žalostna, ker sem obtičala v tem peklu in iz njega že zelo dolgo ne vidim izhoda.
Maška