Potovanja in vračanja
Dobro jutro!
Včeraj zvečer sem se vrnil z nekajdnevnega obiska v Amsterdamu. Ko sem malo preletel, kaj se je tačas na naši domači spletni strani dogajalo, sem lahko prebral, da je bila moja odsotnost celo opažena, kar je prav lep občutek, ker:
Položnice še niso dokaz, da te niso že vsi pozabili!
Ni slabo vsake toliko časa malo odleteti. Moj najboljši splošni zdravnik, ki ga je žal “vzela” specializacija, ki je tako dobro poznal mojo obsedenost z delom in strese, ki si jih z njim služim, me je enkrat, ko sem mu omenil, da odhajam na dopust, iskreno, skoraj že zaskrbljeno vprašal: “Pa boš zdržal?”
Na Nizozemskem sem bil prvič in sem prav navdušen nad tistim, kar sem imel priliko videti. Ne mislim tiste četrti! 🙂 Ljudje so zelo prijazni. Mahnjeni na kolesarjenje. In življenje na vodi. Zaradi pomanjkanja stanovanjskega prostora si nova stanovanja gradijo kar na barkah. Dva dni sem bil tudi na podeželju, kjer je bilo ravno tako v redu. Človek si ob umirjenosti tistih ljudi kar odpočije.
Prihaja čas dopustov. Pa tudi sicer bi bilo zanimivo prebrati, kam kaj potujete in kakšni so vaši vtisi s teh potovanj.
Moja mami je bila za prvomajske v Amsterdamu in je čisto očarana prišla domov. Jaz pa sem bila očarana, ko mi je prinesla čebulice črnega tulipana.
Drugače pa sem pred sedmimi leti eno leto živela na Danskem, v Kopenhagnu in sem bila resnično presenečena nad njihovim življenjem in standardom in napredkom. Tam imajo urejeno socialno pomoč, ki jo dobi vsakdo, ki je delal vsaj eno leto (tako je bilo takrat), na splošno imajo vse urejeno.
Pa da se še malo pohvalim: takrat so tam že imeli avtobuse s tistimi zvonci, da si pritisnil, ko si hotel izstopiti in pa kino komplekse z več dvoranami (za kar imajo danes nekateri Kolosej za “čudež”).
Ko pa sem se po enem letu vrnila v rodno Slovenijo, sem bila zelo vesela, ker sem ugotovila, da je povsod lepo, najlepše pa je doma.
Zelo rada potujem in še rajši pridem nazaj, ker se takrat še bolj zavedam, kakšni dobro ljudje so okoli mene (fant gre pa itak z menoj) in kako lepa je Slovenija. S samostojnimi potovanji sem začela pri šestnajstih na Interrail po Evropi (hvala staršem za zaupanje) in od takrat se nisem mogla znebiti nahrbtnika. Ko bodo otroci, bodo potovanja bolj organizirana in manj “klošarska”, zdaj pa najbolj uživam v presenečenjih. Skoraj nikoli zjutraj ne veva, kje bova prenočila in jedla. Čeprav uživava v sestavljanju načrta, se ta ponavadi podre na začetku. No, pozabljam pa malo, da so moja študentska leta minila in da bodo dopusti od letos naprej močno skrajšani :(.
Bila sem tudi eno leto za au-pair v Londonu – zanimiva izkušnja, včasih je bilo kar težko. Najlepšo naravo pa sem srečala na osamljenem zimskem potovanju na Novo Zelandijo…
Jaz pa sem bila pred desetimi leti na enomesečnem potepanju do Nordkapa in nazaj. Ne morem pozabiti polnočnega sonca, ki me je očaralo. Potovala sem z avtodomom, tako da sva bila neodvisna. Severnjaki so krasen narod, se mi zdi, da so nam zelo podobni, čeprav včasih malo bolj hladni. Takrat je bil obisk severa pravi boom pri nas in sva na najbolj nenavadnih krajih srečala kar dosti Slovencev.
Najbolj hecno se mi je zdelo, ko sva v Oslu iskala prostor v kampu in ko sva ga končno našla, so bili najini sosedi Ljubljančani, ki so živeli 200 m naprej od mene za Bežigradom. Svet je res majhen.
Še nekaj več let nazaj pa sem bila v Sibiriji, Novosibirsk. Tudi posebno doživetje Rusije pred tranzicijo. Sibirske zime nisem doživela, saj je bil v Moskvi – 25, v Novosibirsku pa ‘samo’ – 10.
LP, Kaja
Bila sem v Afriki. Prve tedne je bilo zelo stresno. Šovinizem do žensk, rasizem, nadlegovanja, domotožje, rop prijatejice, kraja mojega denarja in še nekaj sem zbolela. Ležala sem v postelji popolnoma brez moči. Potem pa sem počasi le vstala, da se mi je lahko spremenilo življenje in pogled na svet. Slovenija je paradiž in sedaj me moti, kadar kdo pljuva čez njo. Tudi afriška dežela, v kateri sem bila, je bila čudovita, osupljiva, toda bližje peklu, ljudje so nesrečni in obupani, čeprav ljubeznivi in čeprav zahrbtni, da bi te morda okradli… Hudo mi je, ker živijo v takih razmerah in ker dobesedno umirajo za AIDSom. Videla sem toliko okuženih, da se je nemoč naselila tudi vame. Začela sem ceniti življenje in zdaj ga vidim z druge perspektive…
Vidim, da ste eni res že stari potovalne(i) mačke(i). Jaz sem bil lani zelo očaran nad Arizono (Phoenix, Sedona, Grand Canyon) njeno pokrajino, podnebjem in tako tradicionalno kot tudi sodobno indijansko glasbo in kulturo. Veliki Kanjon smo občudovali samo z vrha, ker smo ga šli pogledat samo za en dan, me pa vleče, da bi se vrnil in preživel kakšen dan tudi v njem. Menda je kakšnih osem ur hoje do reke Kolorado, ki se vije tam spodaj.
Zanimiva so bila tudi potovanja po pokojni domovini, v času ko sem bil še brezposeln in sem se preživljal tudi kot spremljevalec na vlakih, na katerih sem krmil in skrbel za krave in teličke, ki so prišli na svet med potovanjem. To živino so iz Slovenije prodajali na jug. V kakšnem tednu se je dalo zaslužit toliko kot v enem mesecu z natovarjanjem in raztovarjanjem vreč apna in cementa v Javnih skladiščih. Pa še prepotoval sem Hrvatsko, Srbijo, Kosovo, Črno goro in Makedonijo. In to, pravzaprav, brez slabe izkušnje. Po enem tednu s kravami, sem se potem vračal s spalnikom, tako da so se mi zdeli tisti povratki prav kraljevski.
Tudi jaz sem lanski maj kolovratila po krajih, ki si jih navede. Seveda je bil na tapeti še Vegas, pa LA, San Francisko, Death Valley, San Diego in skok v Tijuano (Mehiko).
Prej sem se bolj držala Evrope – prekrižarila sem jo z nahrbtnikom in interrailom v študenskih letih. Tuniški safari smo si privoščili za absolventski izlet, Istanbul za neko novo leto. Nekoliko manj poznam vzhodno Evropo. Razen na Češkem nisem bila na tem koncu. Bomo pa to obdelali družinsko v prihodnjih letih. Zdaj je bilo zaradi majhnih otrok malo zatišja na področju daljših potovanj, drugo leto pa bi že šlo
Špela