potolaži me
sem nova na tem forumu,zeloooo zadovoljna,veliko vas je pozitivnih.. zasledila pa sem večkrat,da vam rosa svetuje. imam 4 otoke najstarejša je 9 let, z možem se odločava o 5 otroku. denar ni ovira,,niti čas. ljudje se negativno odzivajo na to. doma smo v hiši z vrtom,sosede ne oviramo,tako ,da nima kdo kaj. me pa postaja strah,ker mi je moja mami rekla,če sem normalna,da ga ne bom donosila in ne vem ,kaj še vse. celo do mojega g. je šla,in mu rekla naj me spametuje. haloooo,si lahko predstavljate. naj povem,da sva doma na različnem koncu in niti enkrat mi ni pazila otrok,tako da….. ali je katero bilo strah,da se besede drugih uresničijo. oz. da se napovedi zgodijo,saj imam občutek,da bi pa nekateri kar radi to doživeli,saj veste- slo. narod in favšija. prosim rosu,da mmi razumsko odgovori. sem zdrava oba sva, ne kadiva,ne pijeva,tako,da ni ovir le strah,da ne bo kaj narobe,čeprav mislim,da bom reskirala, iris
…in imam samo 4 otroke. Pa vendar. Če čutita z možem, da je pot 5. otročku odprta, potem je ni sile, ki bi imel pravico karkoli se v to odolčitev vtikat. Jaz mami pač ne bi povedala, dokler ne bi bilo nujno. Če imaš to srečo, kot jaz – sem bila skoraj do 6. meseca lahko tiho, ker se mi skoraj ni videlo, malo pa zakamufliraš z oblekami. Čeprav verjamem, da boli, če tvoja lastna mama ne sprejema in se ne veseli s tabo tvojega otročka. Naredi pa temu vtikanju konec! Če je treba tudi na nesramen način, čeprav ga sicer ne odobravam. Bi ji pa recimo rekla, da me je kot mama razočarala. da so stvari, v katere se ona kot mama nima kaj vtikat. Ti si odrasla, ona lahko zdaj samo še gleda kako pluješ skozi šivljenje.
Je pa res, da je VSAKA nosečnost tveganje. K sreči se ga navdno ne zavedamo v polnosti. Res pa je, da starejše ko smo ženske, jasneje vidimo tveganja. Ampak…z Božjo pomočjo… Srečno!
Kot bi poslušala svojo zgodbo! Ko sem povedala za tretjega, moja starša nista bila preveč navdušena, ko sem pa povedala za četrto nosečnost, sta pa znorela, da če sem nora… Pa smo tudi mi 130 km narazen in mi nikoli ne pazita otrok, tako da ne vem, kaj ju to moti.
Zdaj razmišljava o petem otroku, pa si ne upam pomislit, kako bi reagirala. V bistvu mi je to edini pomislek, poskušam ga potisniti na stran, konec koncev je ves denar in čas, ki ga namenim otrokom, moj in ne njihov, vendar mi ne uspeva najbolje. Sploh ne razumem, v čem je problem… Pri prvih dveh sta bila pa navdušena, vendar sta proti vsemu, kar že samo za malenkost izstopa iz povprečja.
Žalostno, da nas ej nekaj takih, ki iamo izkušnje s takimi, ki so absolutno proti več otrokom. Eni meni zelo ljubi osebi sploh nisem povedala za 5. nosečnost. Videvali sva se bolj poredko in ji nisem in nisem upala povedat. Šele en teden po rojstvu sem ji sporočila. Seveda je bila katastrofa. Eno leto mi otroka sploh ni porajtala. 🙁 Nič ga omenila nič.
Šele kasneje se je umirila.
Ste pa dobre, verjetno željne pozornosti, pa je ne znate dobiti, kot da zanosite.
Zakaj sploh poveste staršem, i vas lahko prizadenejo tako globoko, če v sebi veste, da delate prav?Mogoče pa imajo le starši prav, ne?
Verjemite mnogorodke, da imajo še kako prav, vas je pa pošteno zaneslo. Lepo vas prosim, kater pameten človek pa ima več kot 2 otroka?