Pozdravljeni,

Zanima me če je potlačena jeza (iz otroštva) dejansko vzrok za depresijo, kot pravi Freudova terojia, ali je prej obratno: torej depresija povzroči pretirano jezo.

Že več let me tarejo depresivni simptomi, psihologinja je rekla da je očitno da imam veliko jeze (čeprav je nisem kazal navzven niti malo). Po internetu najdem zelo različne, tudi nasprotujoče si informacije… Zdej pa ne vem kaj zaboga je res in kaj ne. Niti ne vem kako naj se sam lotim reševanja, ker se zanekrat nisem pripravljen o tem pogovarjat z nikomer.

Pozdravljeni,

Vaše vprašanje je zelo kompleksno, saj je odnos med jezo in depresijo zapleten. V psihologiji se pogosto razpravlja o vzajemni povezanosti med čustvi in mentalnimi stanji, vendar je težko postaviti jasno vzročno-posledično razmerje, ker vsak posameznik doživlja in obvladuje čustva na svojevrsten način.

Freudova teorija res nakazuje, da lahko potlačena jeza iz otroštva sčasoma vodi v depresijo. Po Freudu, če jeza ni ustrezno izražena ali obdelana, se lahko obrne proti samemu sebi in se manifestira kot depresija. To je le ena interpretacija in ne velja za vse ljudi. Depresija lahko povzroči frustracijo, občutke nemoči ali občutek, da niste razumljeni, kar lahko sčasoma privede do občutkov jeze.

Pomembno je, da se zavedate, da je vsaka oseba edinstvena in da je vaša izkušnja jeze in depresije lahko drugačna od tistega, kar navajajo teorije. Vsak posameznik lahko doživlja različne simptome in reagira na različne načine na te simptome.

Ali ste vključeni v psihoterapevtski proces? Če ne, bi bilo smiselno, da se. Čeprav se v tem trenutku morda ne počutite pripravljeni o tem pogovarjati z drugimi, lahko terapija pomaga pri predelavi čustev in boljšem razumevanju svojega delovanja.

Lahko napišete kaj več o sebi? Kako vi doživljate sebe? Čutite oziroma zaznate jezo?

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Hej,

Hvala za odgovor.

Ne počutim se obupanega, ker zaenkrat še nisem probal karkoli bistvenega spremenit, pač pa sem v nekem pasivnem stanju zadnjih par let: vsak dan enak prejšnjemu in se nič ne spremeni / izboljša. (star sem 26 let, “depresiven” pa od 22-leta). Počutim se pa precej usrano, ker zapravljam življenje in mladost v tem vegetativnem stanju. Verjamem da se da popravit, ampak samo od sebe se ne bo. Nimam pojma kaj naj naredim

Polovico časa sem na robu izpada jeze (zadnje čase vse več), polovico pa v nekem odmaknjenem stanju. To je opazno navzven in negativno vpliva na medčloveške odnose, ker izpadem čudaški, stari odnosi razpadajo, novih pa ne morem sklepat, kar še poglablja mojo osamljenost. Peša moja produktivnost & kreativnost v službi, od 8-ih ur sem produktiven 1-2 uri (delam v IT, tako da se da precej zglumit), ker mi je vse bolj vseeno za tiste brezvezne piksle na ekranu ko imam precej večje probleme za rešit.

Glede terapije imam zadržke:

1. Ni garancije da deluje(no refunds)

2. Nimam dobrih izkušenj z psihologi

3. Zelo težko bi zaupal nekemu tujcu svoje občutke, in ne vidim kako bi mi to koristilo. Že ko si samo predstavljam, da bi moral o sebi govorit na 4 oči me popade neizmerna jeza, bes…

Verjamem, da se težko vključite v nekaj kar ne poznate, hkrati pa se vam pojavijo ob tej misli intenzivna čustva jeze in besa. Omenjate, da nimate dobrih izkušenj s psihologi. Naj poudarim, da delo psihologa ni psihoterapija, ampak psihološko svetovanje. Gre za dve različni veji z drugačnim načinom pomoči. Tudi če bi imeli z enim terapevtom slabo izkušnjo, naj vas to ne odvrne, da ne bi poizkusili drugje. Po mojih izkušnjah bi vam psihoterapija lahko veliko koristila. Tudi težki občutki, ki jih doživljate so izjemno dragoceni pri tovrstnem delu, saj jih lahko skupaj s terapevtom raziskujeta v vajinem odnosu in skupaj osmišljata ter predelujeta.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj