potlačena čustva
Pred desetimi leti sem imela čudovito vezo, ki je trajala žal samo tri mesece. Tako, kot se je pojavil, tako je tudi izginil, brez pozdrava, brez slovesa. Zelo sem bila žalostna in prizadeta, jokala sem ( poklicati ga in razčistiti zadevo pa si nisem upala, mogoče zaradi patriarhata-ne vem) … tako sem vso žalost skupaj potlačila po preprogo, misleč, da ga bom nekako le pozabila, vendar sem se še kako motila. Da nadaljujem zgodbo: Potem sva se oba poročila. Naj omenim zanimivost ali usodo, on se je poročil isto leto, isti mesec, samo en teden prej. Leta so tekla, jaz sem se pred dvema letoma ločila, njemu pa je pred sedmimi meseci umrla žena. Vsa ta leta se nisva niti enkrat videla, potem pa sva se srečala pred petimi meseci nekje (kjer nebi niti v sanjah pričakovala) čisto naključno, ali pa je usoda? Takrat so privrela vsa potlačena čustva na plan: nisem se mogla več pogovarjati s kolegico, nisem mogla več jesti, začela sem se tresti, v glavi mi je šumelo, v grlu je bil cmok, v želodcu me je peklo … tako, da sva potem s kolegico kar hitro odšli. Opazil me je kljub temu, da sem se precej spremenila od takrat, vendar nisem bila v stanju niti pozdraviti. Od takrat naprej neprestano mislim naj, mislim, da sem že kar malo obsedena.
Vem, da bi se morala dobiti z njim in se pogovoriti oz. razčistiti nerazčiščene stvari. Mislim, da bi šele takrat postala mirna.
Naj omenim še, da si ga ne upam poklicati.Kaj mi svetujete, da se rešim te more?
Hvala za odgovor in lepo pozdravljeni.