Pred časom smo se pogovarjali o potapljanju. Zanima me, če ste se odločili za tečaj. Jaz sem bila na ogledu enega tečaja, opazovala potop in priprave in se mi je zdelo, da bi me vsa ta oprema utesnjevala in da nikakor ne bi vzdržala to imeti na sebi..pod vodo… tudi 15 metrov pod vodo in še delati kake vaje.
Spuščanje je tudi kar naporno oz. nerodno.
Kako pa vam gre..je šlo?

Kolikor sem razbrala iz teksta je Nina že izkušen potapljač in tečaji so daleč za njo. Z rutino pa se ti začetni problemi priprave opreme, oblačenje, plezanje v vodo in potem spet plezanje iz vode in slačenje zmanšujejo. Kolikor sem videla, se izkušeni potapljači celo oblačijo raje kar v nizki vodi, saj voda prevzame tisto težo opreme(jeklenka, pa še uteži niso ravno lahka stvar)

V vodi je nekaj začetnih potopov samo gibanje res malo bolj nepredvidljivo z vso to opremo. Ko se nučiš plovnosti (se pravi da si ravno prav težak, da lebdiš nad dnom, pa se ne opiraš na dno in tudi v zrak ne odfrčiš), je to nekaj prekrasnega. Že izdih zraka iz pljuč te približa tistemu kar želiš pogledati ob dnu. Lahko si lepo na miru in opazuješ hitenje onih malih živalc. Z rahlimi gibi plavutk pa se sploh lahko premikaš dokaj hitro. Večje korekcije globine pa popravljaš z napihovanjem in spuščanjem zraka v kompenzator plovnosti oziroma “life”, kot se temu enostavneje reče (to je tist brezrokavnik, nekaj podobnega kot napihljiv rešilni jopič, na katerega pritrdiš jeklenko in vse one cevke). preprosto rečeno počutiš se kot ribica.:)))

Vaje, kot izprazniti masko, odstranit masko z odbraza, sleči opremeo (pomaga v primeru, če se moraš pod vodo kaj na opremi preveriti ali pa si se kam zapletel), dati dodatni zrak sopotapljaču, delit sopotapljačev zrak, orientacija…no te vaje v prvih poskusih kar poberejo precej energije, predvsem ker si napet. ko pa imaš enkrat rutino, so to enostavne stvari…vendar za prijetno in varno potapljanje nujne.

Sicer pa je to priemrljivo s smučanjem. Vedno je muka nataknit vso to opremo. potem pa je to čisti užitek strmin in beline…..toda na koncu je vedno še tisti zadnji ahhh, ko odpneš pancarje in se izviješ in smučarske obleke. Tako nekako je občutek, ko zležeš kot žaba iz vode in daš tisti svenec iz pasu, ko opereš vso opremo…in ko končno zvlečeš s sebe tisto plastiko. Ta neoprenska obleka je na prostem zelo zoprna utesnjujoča zadeva ..pod vodo pa je tvoja druga koža…samo da je topla:)

TanjaM, hvala ti za odgovor,
verjamem, da je tako. Nenavadno zame, da me je česa strah..in tega me je..pravzaprav komplikacij pod vodo se bojim.. takih komplikacij, ki jih ne moreš predvideti. Sicer je pa res, da dokler ne probam, ne morem vedeti kako gre in kako se znajdem sama v tem. Malo se sprašujem, če ne bi bila bolj panična pod vodo, kot sem na kopnem…?

Panika spodaj res nima kaj početi. Lahko postaneš nevaren sebi in drugim. Toda naravni strah pred neznanim še ni panika, je bolj varovalni mehanizem. Saj na ceti te tudi povozi avto, pa zato še vedno greš čez cesto. (pomisli, kolikokrat to narediš precej neprevidno….tudi nesreče pri potapljanju so pravzaprav zaradi ravno takih neprevidnih prečkanj. nepregledana oprema, precenjevanje sposobnosti, izzivanje).

Ko sem se jaz vpisala v začetni tečaj, je bila to dokaj hipna odločitev (želja je bila že dolgo prej). V sebi sem se odločila, da bom šla dokler mi bo ugajalo in se bom umaknila, če se mi bo zdelo, da ne zmorem. Zato si niti opreme še nisem v naprej kupovala, saj jo v večini klubov izposojajo. Sam začetni tečaj (jaz sem ga opravljala v aprilu) pa je prilagojen tako, da začneš od osnov. Polovico v skupini nas je bilo popolnih začetnikov, ki nikoli prej nismo imeli opreme na sebi. Najprej teoretično predavanje in potem ura vaje v bazenu. Prvi hip sem mislila, da ne bom zmogla. Z vso tisto opremo me je odnašalo na površje. Nisem se mogla umiriti in normalno dihati, tako sem imela občutek, da ne dobim zraka…..no za plovnost so mi hitro uredili, dobila sem dve uteži v žepe “lifa”. Kar pa se tiče paničnega dihanja in psihičnega občutka. S tem sem se morala spopasti sama. Prvo pravilo potapljanja, ki ti ga ponavljajo znova in znova, je bilo globoko in enakomerno dihanje. Prvih nekaj minut sem se skoncentrirala samo na to. Jasno ugotoviš, da se da krasno dihati in da se odlično počutiš……in tako je šlo postopoma naprej. Vsaka nova vaja je zahtevala kar precej koncentracije in zavestnega dela. Po 5 dneh takega večernega večurnega tečaja sem bil izmučena, vendar sem se v sebi počutila krasno. Naučila sem se, da mi vedno uspe narediti, kar želijo od mene in tako se nisem bala samih potpov v Piranu. Tu je sicer bilo malo občutka tesnobe, še sploh, ker je bil to vseeno izpit in neko znanje si moral pokazati…..ampak, ko te enkrat spustijo v morje, ko začneš obvladovati svoje gibanje in opazovati okoli sebe……užitek.:)

No prav je tudi,da imaš dobro fizično kondicijo. Potapljanje je vseeno fizični napor. Sopotapljač ti sicer lahko pomaga spraviti jeklenko na rame..naprej pa moraš vse sam. Oblačenje,slačenje..pa tudi samo plavanje izčrpa. Nekatere osebe na tečaju so imele ravno s preutrujenostjo probleme…..

Poleg klasičnih začetnih tečajev pa obstaja tudi nekakšen SCUBA ali nekaj takega tečajček..namenjen pravzaprva ravno takim neodločenim. S pomočjo inštruktorja imaš možnost varno spoznati osnove potapljanja in preizkusiti kakšen je občutek pod vodo z vso to opremo. S tem pa da si še daleč od pravega potapljanja…

Torej če je problem samo strah, želja pa je zadosti velika, če se počutiš sproščeno v vodi in pod vodo, potem le pogumno. Splača se:)

Mislim, da ti je Tanja vse skupaj odlično razložila in prikazala na tak način kot je treba. Najbolj mi je bila všeč tista primerjava s smučanjem, saj tudi sama po potopu obvezno še enkrat skočim v vodo, tokrat le z masko in malo zaplavam pod gladino, da se sprostim in izkoristim tisti občutek, ko si tako lahek, da kar lebdiš.

Kar se tiče strahu, pa tole: res je, da se s tem ukvarjam že celo življenje in res je tudi, da se je otroku dosti lažje nekaj naučiti, ker saj veš, takrat nimaš strahu. Verjami pa, da tudi jaz poznam strah, mogoče malo drugačen, in ravno zato te razumem.
Po mojem mnenju je najpomembnejše, da svojemu inštruktorju 100% zaupaš. Fajn je tudi, če se učiš v skupini, kjer vas je malo. Najbolje 2-3, če delaš tečaj z vajami v morju in največ 4-5, če so vaje v bazenu.
Vaje pod vodo niso zahtevne, le skoncentrirana moraš biti, predvsem pa moraš vedeti, da to delaš ZASE in zato, da uživaš, ne pa zato, da boš najboljša v skupini in, da boš naredila vtis na sotečajnike. Ti se samo sprosti in potem bo šlo kot namazano. Tudi, če ti kdaj kaj ne bo uspelo izvesti vaje 100% najboljše se ne obremenjuj in jo poskušaj še enkrat izvesti. Bodi pri vseh stvareh, ki se tičejo potapljanja dosledna in ne delaj stvari na PAMET, ali pa s stavkom: “Saj bo že; to bom potem, ko bom sama poskusila narediti še enkrat!” NE!!! Tam si zato, de se stvari naučiš kot je treba! Sprašuj, komentiraj – ne se bati tega!

Potem pa, ko boš imela tečaj za sabo, pojdi na potop zmeraj še z nekom, najboljše z osebo, ki ji lahko zaupaš in ki ravno tako pozna vsaj osnove potapljanja.
Potapljanje po mojem mnenju ni nič bolj nevareno kot smučanje, samo zapomni si: nauči se osnov in v nobenem primeru ne PRETIRAVAJ!!!

Če imaš voljo in željo, se nimaš česa bati!

Če imaš še kakšno vprašanje, kar napiši!

Ciao,
Nina

Ko prebiram malo več teh člankov o potapljanju je kar veliko govora tudi o potapljanju na dah oziroma prosto potapljanje, kot sem zasledila. Mislim, da si nekje nazaj že omenjala, da se tudi s tem ukvarjaš. Jaz sem to vedno enačila s tistim čisto navadnim potapljanjem z masko in plavutkami. Ko sem v vodi, sem tako pol časa pod vodo, nikoli pa se nisem ukvarjala, s pravilnostjo takega potapljanja. Mislila sem, da se vsa pravila takega potapljanja končajo s tistim izenačevanjem pritiska, ko se spuščaš.

Zdaj pa berem o raznih meditativnih metodah, s katerimi umirjaš in podaljšuješ čas svojega potopa….pa potem tudi množici tveganj in nevarnosti,ki se povečujejo. Ima prosto potapljanje tako kot tehnično tudi svoja pravila? Zadnjič sem našla stavek in ugotovila, da pol pojmov še razumem ne, kaj šele, da bi vedela kako se to odraža pri samem potapljanju.
“Trening v prostem potapljanju vključuje postopno povečanje globine na račun redukcije bazalnega metabolizma z meditacijo in kontrolo mišičnega dela velikih skupin rdečega mišičevja, predvsem nog, ter redukcije kisikovega dolga ali ppCO2 s striktnim upoštevanjem površinskega intervala.”

Mi znaš mogoče ti razložiti nekatere od teh pojmov? O Kakšni kontorli mišičevja govorijo? Kaj je ta kiskov dolg? predvsem pa ali gre ta površinski interval pravzaprav za podobnega oziroma identičenga tistemu pri tehničnem potapljanju ali ima drug namen…kaj je potem z dušikom pri prostem potapljanju?

Čas in globina mojih potopov na dah se po izkušnjah s tehničnim potapljanjem povečuje, vendar pa vidim, da mi manjka veliko teh osnovnih znanj. recimo enostaven podatek, da se pri dvigu vrtiš okoli svoje osi in gledaš proti površju, da se izogneš kakemu neprimernemu trčenju v plavajoč objekt (recimo plavalca nad seboj).
Kako pa je z uporabo uteži pri prostem potapljanju?