Pot k ozdravitvi
Po dolgem času sem se malo oglasila.Pravzaprav ste mi že kar veliko pomagali. Začela sem malo več jest. Počutim se bad. Ta anoreksija mi je uničila skoraj četrt stoletja. Sebe še vedno ne sprejemam in se zapiram. Sramujem se, če zgubim kontrolo in jem. Trudim se, ker imam že veliko telesne in psihične škode. Ne, da se mi več. Po drugi strani pa se ne morem prav premakni, ZAŽIVET…Zavedam se, da mi naj končno neha bit slabo in, da je s hrano vse vredu. Res še hočem kaj več od svojega življenja, če mi kdo reče, da zgledam malo boljše, pa sem čisto na tleh. Vem, da dobro mislijo. Problem je v meni. Ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tehtala, ker se bojim.Strah me je, da bila predebela. Joj, kako sem grozna, da tako razmišljam.
Hvala za kakšen spodbuden nasvet in vse dobro.
Draga Anja,
zgleda si se resno lotila okrevanja od anoreksije, pa so se zraven pojavili prav vsi možni strahovi, ki skušajo ohranjati anoreksični del tebe. Vztrajaj, kljub temu, da te je groza hrane in se ti za moment zazdi, da pošten obrok pomeni “izgubo kontrole”. pravzaprav je uspeh, če ustrezeš svojemu telesu in mu daš, kar rabi – energijo, hranilne snovi in vse drugo, kar mu hrana da, da lahko normalno deluje, da v bistvu lahko živiš in delaš. Seveda je sprememba teže navzgor tudi nekaj, kar anoreksiku požene strah v kosti – vendar brez tega ne gre. Anoreksija pomeni tudi premajhna teža in okrevanje pomeni, da dobiš nekaj kilogramov, da ti morda določena oblačila ne bodo več prav, da boš čutila nekaj oblin tam, kjer so bile prej samo kosti in koža. Spremembe so nujne, zato sii večkrat na dan povej, da boš kljub strahovom vztrajala, spomni samo sebe, da je tvoj pogled na težo zaradi anoreksije popačen in da rabiš tudi nekaj maščobe v telesu – taka so pač naša telesa, če hočemo normalno živeti in ohranjati zdravje… Sčasoma bo lažje!
Upam, da imaš kakšno konkretno strokovno pomoč, ne bi pa škodilo tudi dobro porcijo opore koga od bližnjih – ali sorodnikov ali prijateljev.
Držim pesti, da ti še kdo napiše kaj za spodbudo!
Pozdravljena Anja!
Tudi jaz držim pesti zate. Nisem šla ravno sama skozi pekel anoreksije, šla pa sem s svojo hčerjo. Ne delam si utvar, da je čisto v redu, še dolgo ne bo. Ampak to je del okrevanja. Najhuje je res spustiti anoreksijo iz rok. Najhuje je jesti, pa ne imeti kontrole nad tem. Pred malo manj kot dvemi leti smo bili v najhujšem. Potem se je začelo zdravljenje. Tudi naša deklina je šla skoz to, kar zdaj doživljaš ti. Vsakič ko se je najedla se je počutila slabo, zelo slabo. Poleg vsega se je še rezala. Rezanje je bilo kaznovanje, ko se ni mogla kontrolirati, na začetku, na koncu pa za vsako stvar, za katero je ona menila, da je ni naredila dobro. Danes ima slab občutek, če več dni (vsaj tri) je, po njeno, malo preveč. Mislim pa da ji najbolj pomaga pogovor o tem. Vsi v družini se odkrito pogovarjamo o tem. Zadnja njena kriza je bila nekako pred štirimi meseci. Takrat je spet padala v tisto svoje brezno, kot jaz pravim temu. Pri anoreksiji se pojavi potem še mnogo drugih stvari. Npr. naša deklina je kar začela padati skup, brez pravega vzroka. Fizično je bila popolnoma zdrava, psihišno pa na tleh. Z rahlo pomočjo strokovnjakov in močno pomočjo nas (njene družine) je spet splezala gor. In verjetno bo to trajalo še kar nekaj časa.
Še danes pazi kaj poje, vendar je. Teža ji ne pada, pa tudi pretirano ne raste. Vendar je poleg vsega najbolj važno, da se zaveda svoje težave in poišče pomoč, ko sama ne zmore več naprej. Ponavadi to izgleda tako, da me pokliče in mi reče, da se počuti zelo slabo. Kako slabo in zakaj pa še sama ne ve povedati.
No toliko. Upam, da je v tej kratki zgodbi, kaj spodbudnega za tebe. Dostikrat slišim ali preberem, da tisti, ki ni dal skozi motenj prehranjevanja, ne more vedeti kako se oboleli počuti. Res ne vem, vendar pa vem kako je, če vlada v družini anoreksija.
Želim ti čim več sončnih dni in skorajšnje okrevanje.
Nevenka
Hvala obema. Res je, da se zavedaš da tvoje odklanjaje ni vredu. Pa si je težko pomagat. Zbolela sem l.1984 in od takrat je bilo nekaj dobrih let. Sicer pa se prav pozdravila nisem nikoli. Imela sem vse zdravstvene obravnave, hospitalizacije. Žal še danes, ko sem že toliko proč od tega se skrivam in jem kot miška. Za družino in tudi partnerja je to najtežje. Pravega razumevanja vsaj za nas ni. Pa čeprav se vsi zelo trudijo. Mene mama že zjutraj kliče in utruja, kaj bom skuhala. Pa, da mož potrebuje kosilo… Pa, če pridem k njej, da bo ona skuhala… Meni se pa to njeno početje upira. Moja življenska izkušnja z to boleznijo je bila sila težka in kritična. Po svoje sem ponosna nase, da sem kjer sem. zavedam se, da psihičnih težav ne bom rešila s tem, da ne jem.
Prepričana pa sem, da se prav te odvisnosti ne moreš rešit nikoli. Verjetno je to za nas edina stvar, ki jo lahko nadziramo. Namreč drugače ne znamo.
Trudim se in vem, da nisem edina
EFT-tehnika je tudi za odpravljanje odvisnosti vseh vrst.