Spoštovani g. dr. Rejec,

v bistvu sploh ne vem kako naj začnem. Če bi hotel napisati prav vse detajle mojega problema, bi porabil nekaj ur in toliko prostora, da tega ne bi hotel nihče brati, najmanj pa vi, ki imate toliko ljudi, ki se obračajo na vas s težavami.

Vse se je začelo v starosti 10 let, ko sem v šoli nenadoma pričel jecljati, vsakič ko je bilo treba prebrati na glas kakšen tekst iz berila. sprva se mi je zatikalo le pri določenih črkah, nato pa se je jecljanje sčasoma preusmerilo na prav vsa področja mojega življenja. Poniževanja v šoli in nerazumevanje s strani učiteljev so bila nepredstavljivo huda za fanta mojih let. Starša, oba prezaposlena obrtnika nikoli nista imela časa za daljši pogovor. z mamo sem sicer navezal patološki odnos (pretirana navezanost, nesposobnost oditi od doma za dlje časa…). Kot otroka so me mučili hudi strahovi, razvil sem dušenje, strah pred spanjem, pri 10 letih močenje postelje. Pritiski s strani staršev glede uspeha v šoli so bili včasih neznosni. tukaj velja omeniti zlasti mamo, oče je bil vseskozi bolj kot ne pasiven, ni bil sposoben pokazati čustev ali se pogovoriti z menoj. Mama je pri 11 letih (potem, ko mi šolska psihologinja ni mogla pomagati) prvič poiskala pomoč pedopsihiatrinje. Ko sem leta kasneje bral obsežen bolniški karton, sem imel res kaj za prebrati. Večino teksta sicer nisem razumel, zapomnil pa sem si stvari kot so: “neurosis anancastico phobica”, “…evidentna je simptomatika inertne agresivnosti…” Potem so se začela zdravila in pogovori enkrat mesečno pri omenjeni pedopsihiatrinji. Predpisala mi je Apaurin 2 mg. Sledila so druga zdravila kot so Gamibetal (acido gamabutirico), Tranex, Mellerete…

Pri 16h sem bil tik na tem, da me napoti v psihiatrično ustanovo. Predpisala mi je Haldol kapljice, ki pa jih takrat nisem dolgo jemal, ker sem skoraj zaspal med poukom. Tista leta so bila grozna, spominjam se jih kot en sam velik STRAH. Neprestano, 24 ur na dan me je bilo strah, vsega in vseh. Večer pred odhodom v šolo naslednji dan sem že doživljal dihalne stiske, cmok v grlu, razbijanje srca, ker sem vedel da bom spet moral brati pred celotnim razredom, da bodo spet sledila ponižanja in zasmehovanja. Prijateljev nisem imel, bil sem izobčenec in samotar. Vsa leta so me zmerjali s “punčko”, “pederajsom” ipd. Mama je poskušala vse, od logopeda (ki ni ugotovil organske motnje) do bioenergetika.
Pri 16 me je potem pedopsihiatrinja enostavno nehala klicati na kontrole, češ da sem že prestar, da bi še bila pristojna zame.
Strahovi so se stopnjevali, strah me je bilo dobesedno VSEGA, vožnje z avtobusom (med vožnjo sem doživljal prave panike), odhoda iz hiše, v gozd, med ljudi, v trgovino, prepričan sem bil, da sem boln na srcu (takrat so se začele hude ekstrasistole – vsi izvidi kardiologa so bili bp.)

Začeli so se občutki hude manjvrednosti, nisem se bil sposoben sleči v javnosti,itd…
Z nadčloveškimi mukami sem končal gimnazijo (s prav dobrim). Še danes ne vem, kako mi je uspelo. Na zaključni izpit sem šel tako, da sem 0.5 xanaxa zalil z viskijem.

Pri 18-ih sem si končno priznal, da sem homoseksualen, povedal staršem. Mama je doživela hud pretres, od takrat je na zdravilih za živce (coaxil, xanax SR), jaz sem nato pričel nenadzorovano jemati pomirila, ker si brez njih nisem več upal iz hiše. Ob vpisu na fakulteto sem bil že vsak dan na lexaurinu, xanaxu in apaurinu. za konec tedna sem redno zlorabljal alkohol. občutek, ko sem se napil je bil krasen, prvič v življenju sem bil resnično brez strahu!

Pri 20-ih so se začeli napadi panike. Bili so tako hudi, da sem se zvijal po tleh, od samega strahu. Mama je poklicala zdravnika in odpeljali so me na psihiatrijo, kjer pa nisem ostal. Mlad psihiater mi je predpisal Prozac 20 mg. zdravilo mi je napade še poslabšalo, čez dan sem imel motnje vida, tako da nisem mogel študirati, strahovi so ostali. čez 2 tedna me je dal na Aurorix. Na njemu sem potem ostal 9 mesecev in stanje se je močno izboljšalo.

Pri 22-ih so se napadi panike vrnili, ponovno sem obiskal psihiatra (tokrat drugega), ki me je dal na cipramil 20mg. Tega sem ponovno jemal 9 mesecev.
Ko sem prenehal, so se napadi ponovno vrnili, vključno z depresijo.
Diagnoza: anksiozno depresivni sindrom.
2 psihologa sta me po nekaj urah pogovora odslovila, češ da ne morem jemati zdravil in se hkrati zdraviti pri njiju.

Ob koncu študija sem v LJ ponovno poiskal psihiatra, ki je predpisal Zoloft 50 mg. Tega sedaj jem že 3. leto, občasno vzamem xanax 0.5. Stanje se je močno izboljšalo, vendar sem pri 26 letih impotenten in brez libida. Psihologa ne obiskujem. Pogosto me preganjajo spomini na grozne stvari iz otroštva. Služba me dolgočasi, ne najdem smisla v življenju, konstantno sem nezadovoljen, utrujen.
In, kar je najhuje – še vedno jecljam ko sem pod stresom in obvezno na telefonu. Vsak dan je zame borba, ker to motnjo skrivam pred delodajalcem in sodelavci.
Na telefonih se nisem sposoben predstaviti z imenom podjetja, enostavno zablokiram, ves se pričnem tresti, strah je prisoten ravno tako, kakor je bil pri 10 ali 15 letih. Včasih si želim, da bi samo še umrl, ker ne vidim več smisla v takem življenju. Poskusil sem vse, kar je bilo v moji moči. Psihiatrinja, ki jo trenutno obiskujem se z menoj ne pogovarja, samo predpiše zdravila za 3 mesece v naprej in adijo. Nihče mi do danes ni bil sposoben povedati, kaj na storim zoper jecljanje. Dogaja se mi, da na avtobusih nisem sposoben povedati destinacije, potem pa tam, pred 40 potniki na plano potegnem listek in napišem kraj, kamor želim. Si predstavljate? A je to življenje? Zoloft vse skupaj malo omili, naredi nekakšen “film” čez simptome, to pa je tudi vse.

Pogosto mislim na samomor. V bistvu imam že izdelan načrt. Kako, kje, na kakšen način…

Lep pozdrav,

S.

Spoštovani Simon,
ali ste že pomislili na to, da sploh ne jecljate, kadar pojete ali šepetate.Kot enostavno prvo pomoč vam predlagam, da govorite bolj zateglo, v pojočem načinu, po telefonu pa šepetate.Sploh ni res da bi se psihoterapija in zdravljenje z zdravili izključevalo, le smiselno ju je treba kombinirati.Mislim tudi, da je individualna psihoterapija za vas manj primerna-potrebovali bi torej skupino. Prosite svojo psihiatrinjo, da vam to uredi.In ne nazadnje: zmanjšanje libida se pojavlja kot močno izražen nezaželjeni stranski učinek le pri nekaterih antidepresivih, tu je možno s selekcijo situacijo dosti olajšati.Ne klonite!

Simon

mi lahko napišeš svoj mail.

Simon podobno sem dajala skozi tudi jaz, ampak ne v tako hudi obliki, prav tako me je bilo strah na vsakem koraku, vse je bilo brez smisla…..skratka groza, ampak potem sem vedela da moram nekaj storiti zase, vsak dan sem si planirala dogodke in jih na silo kadar mi za to sploh ni bilo izvedla. Vpisala sem se na tečaj aerobike, skelnila sem da si izoblikujem postavo, da si v svoji sobi zamenjam pohištvo, vsak dan hodim v naravo, vsak dan se pogovarjam o težavah, če je potrebno se razjočem, skratka vrnila se je volja do življenja, LEPO JE, saj pridejo trenutki ko nismo vedno dobre volje in ko smo depresivni, vendar vem da bo drug dan bolje.

Poskušaj se pogovarjati o težavah s tisitmi katerimi se družiš, lažje ti bo. Povej kaj te tare, vem, da je tažko človeka v tem stanju pomiriti.

Verjemi da bo čas svoje prinesel, jaz sem rabila 3 leta, da sem se te anksioznosti znebila.

Vso srečo, Meli

Draga Sara,

moj elektronski naslov lahko razbereš iz tega sporočila.

S.

Sara in Meli tudi meni se lahko javita na naslov [email protected].
Lep pozdrav!

Sara in Meli tudi jaz bi se pridružil pogovoru. Če želi katera se lahko javi na moj naslov [email protected].
Lep pozdrav!