Pozdravljene(i)!

Naštela bom različne poti kako lahko “odidemo” iz nasilja.

Poti iz nasilja

Smiselno je ohranjati odnose, v katerih se dobro počutimo in smiselno je prekinjati odnose, ki nas ogrožajo.

Poiščite stik z ljudmi, ki so vam resnično v oporo

Ohranite stike z ljudmi, borite se proti izolaciji

Niste edini in niste sami !

Kako naj se odločim ali naj ostanem v odnosu ali ne?

Otrok, ki je priča nasilju enega starša nad drugim, je prisiljen, da prevzame vlogo posrednika, zaščitnika ali nemočnega opazovalca

Odhod iz nasilnega odnosa je proces, ki zahteva veliko sprememb

Kam se lahko zatečem

Če povzročate nasilje

Smiselno je ohranjati odnose, v katerih se dobro počutimo in smiselno je prekinjati odnose, ki nas ogrožajo.

Družinski, sorodstveni in prijateljski odnosi naj bi osebi prinašali občutek varnosti in stalnosti v življenju ter pripomogli k temu, da bi se oseba lažje soočala s težavami in problemi. Zaradi te predstave o družinski skupnosti se ljudje težko soočimo s tem, da nam v primeru nasilja prav življenje z ljudmi, s katerimi živimo v najbolj tesnem stiku, predstavlja problem. Vsi bi radi verjeli v to, da obstaja prostor, kjer se nam ne more zgoditi nič hudega, kjer bomo spoštovani in podpirani s strani najdražjih. Ko se takšna slika začne podirati, se ljudje dolgo trudimo, da bi jo ohranili vsaj navzven in skušamo izbrisati neprijetne občutke vsakič, ko smo soočeni z realnostjo. Z obrambnimi mehanizmi se borimo proti realnosti in njenim posledicam, ki pa prej ali slej postanejo preveč obremenjujoče in prenevarne, da bi lahko vztrajali.

Poiščite stik z ljudmi, ki so vam resnično v oporo

Pri soočenju s problemom nasilja v družini in nasilja nasploh čutimo neprijetne občutke sramu, strahu, neuspeha, zmedenosti, neorientiranosti, izgube. S takšnimi občutki je težko najti energijo za spremembo. V pomoč je, če ima žrtev ob sebi ljudi, ki jo podpirajo, ki so jo pripravljeni poslušati in jo skušajo razumeti. Tako osebe, ki nasilje doživljajo, kot tiste, ki ga povzročajo, imajo običajno precej težav, saj se njihovi bližnji težko soočijo s tem, da se v njihovi neposredni okolici dogaja nasilje. To dejstvo zamaje tudi njihove občutke varnosti in njihove vrednote. V javnosti je še vedno prisotno mnenje, da je nasilje v družini zasebna zadeva. Kljub temu, da mnogi opazijo nasilje ali ga celo že več let spremljajo, menijo, da je prav, da se v zasebne odnose ne vtikajo. Opazovalci in opazovalke nasilja svojo pasivno držo največkrat obrazložijo z argumenti, da bi morali slišati še drugo plat medalje, da je nasilje v določenih okoliščinah razumljivo, da ne morejo verjeti, da bi človek, ki so ga sami ocenili pozitivno, lahko povzročal nasilje, da bi se žrtev že zdavnaj odselila, če bi bilo kaj narobe ali pa da bi za to pristojne službe že ukrepale, če bi bilo res tako hudo.

Še enkrat naj poudarimo, kot že večkrat na teh spletnih straneh, da nasilje ni opravičljivo v nobenem primeru, da je za nasilje vedno odgovoren le tisti, ki ga povzroča in da so vsi, ki vedo za nasilje, dolžni ukrepati po svojih najboljših močeh.

Ohranite stike z ljudmi, borite se proti izolaciji

Oseba, ki je dlje časa preživljala nasilje, še težje najde podporne osebe, saj zaradi strategij povzročitelja, ki se trudi preprečiti, da nasilje ne bi prišlo na dan, izgubi stike z ljudmi, ki bi ji morda lahko pomagali.

Niste edini in niste sami

Vsekakor je dobro, da se oseba, ki je preživela nasilje, ko je na to pripravljena, obrne na eno od nevladnih organizacij s področja preprečevanja nasilja, kjer ji bodo svetovalke pomagale v skladu z njenimi željami in posredovale potrebne informacije. Tudi osebe, ki nasilje povzročajo, naj si poiščejo svetovalno pomoč, da bi preprečile stopnjevanje svojega nasilnega vedenja in s tem še hujše posledice. Vsaka odločitev za spremembo življenja v smeri nenasilja je razumno in pogumno dejanje. Še bolj pogumno pa je prekiniti molk in spregovoriti o nasilju. Šele ko žrtev ali povzročitelj preseže prve strahove, občutke sramu in spregovori o nasilju, lahko prične urejati svoje življenje.

Kako naj se odločim ali naj ostanem v odnosu ali ne?

Če imate občutek, da morate v odnosu zatirati veliko svojih želja, potreb, da nimate možnosti izraziti svojih mnenj, če poleg tega doživljate tudi druge oblike nasilja in ste se o tem s partnerjem skušali pogovoriti, pa se stanje ni izboljšalo, je zelo verjetno, da boste morali bolj drastično spremeniti način življenja, kot ste morda pričakovali ali želeli. Ko ugotovite, da vsi vaši poskusi, da bi odnos spremenili, niso uspeli in da vse bolj čutite notranji nemir, obremenjenost, strah, občutke krivde, je verjetno čas, da se odločite, da partnerja zapustite.

Otrok, ki je priča nasilju enega starša nad drugim, je prisijen, da prevzame vlogo posrednika, zaščitnika ali nemočnega opazovalca. Vse te vloge škodijo otrokovemu osebnostnemu razvoju.

Veliko žensk se odloči ostati v odnosu zaradi otrok, ker želijo, da ima otrok oba starša. Tudi če odidete, bo otrok imel očeta in mamo. Na centru za socialno delo se bosta skušala dogovoriti glede stikov in skrbništva. Center za socialno delo bo podal mnenje, odločilo pa bo sodišče. Pri tem vam bodo lahko v pomoč svetovalke iz nevladnih organizacij.

Ugotovljeno je, da prisostvovanje nasilju enega starša nad drugim zelo slabo vpliva na otrokov razvoj. Otrok je še posebej obremenjen, če mora v odnosu delovati kot posrednik, torej tisti, preko katerega povzročitelj vrši pritiske nad žrtvijo. Nemalokrat so otroci tudi sami direktne žrtve nasilja s strani osebe, ki je nasilna tudi nad mamo. Če ste tudi sami nasilni nad otrokom in hkrati žrtev nasilja s strani partnerja, poskrbite zase in se rešite nasilja. Imeli boste več energije, da se osredotočite na preprečevanje lastnega nasilja nad otrokom.

Odhod iz nasilnega odnosa je proces, ki zahteva veliko sprememb

Če ste iz odnosa že odšli in se vrnili, naj povemo, da študije kažejo, da ženske včasih kar šestkrat odidejo od nasilnega partnerja z namenom, da se ne bodo vrnile, in dokončno odidejo šele sedmič. To je pokazatelj, kako težko je pretrgati dalj časa trajajoči družinski odnos, kljub temu, da se človek v njem ne počuti dobro.

Kam se lahko zatečem?

– Varne hiše (v njih lahko bivate največ 1 leto)
– Krizni centri
– Organizacije na področju nasilja

Če povzročate nasilje

Čimprej si poiščite pomoč strokovnjakov ali strokovnjakinj. Zavedajte se, da je povzročanje nasilja vaš problem in ne problem tistih, nad katerimi ste nasilni. Če v odnosu moč ni enakomerno razporejena in eden uporablja nasilje, partnersko svetovanje ni primerno, saj situacija žrtvi ne nudi dovolj varnosti in varnega prostora, da bi lahko sproščeno sodelovala pri partnerskem svetovanju. Pomoč lahko poiščete na Društvu za nenasilno komunikacijo ali drugih nevladnih organizacijah ter pri nekaterih psihologinjah in psihologih, psihiatrinjah in psihiatrih.