Pozdrav,
na Statističnem uradu sem dobila podatek koliko otrok se spelje v posvojitev, ki so rojeni v Sloveniji.
Zanima me, ali obstaja seznam kateri centri za socialno delo imajo več posvojitev oziroma so sprovedli več posvojitev. Ali po domače so oddali več otrok, rojenih v Sloveniji čakajočim parom.

O Mednarodni posvojitvi me ne zanima, tole piše vse za sursu.

Hvala za odgovore

Pozdravljeni.

Ni javnega seznama, ki bi razkrival koliko otrok oddajo v posvojitev eni ali drugi centri. Je le skupni, ki ste ga našla.
Pri posvojitvah v Sloveniji je zaenkrat tako, da se otroke daje po večini v rejništva, kjer roditeljem ni v celoti odvzeta starševska pravica. Na smiselnost takšnih namestitev otrok, bi želela vsaj jaz obširno odpreti temo. Zato upam na čim več udeležancev v tem forumu. Predvsem tudi mnenja bivših rejencev česa bi si bolj želeli.
Po mojem smo v Sloveniji zelo krivični do otrok saj namesto, da bi skrbeli za pravico otroka vzstrajamo pri pravicah staršev.
Seveda nikomur ne smemo odvzeti pravic ampak v težkih primerih bi morali centri reagirati malce boj preudarno in dolgoročno. Še bolje pa bi bilo, ko bi o tem odločala sodišča. Zato je v Slo tako malo posvojitev kljub temu, da pa so otroci, ki potrebujejo družino in varen stalen dom.

Tako naši posvojitelji večinoma osrečijo tuje otroke kar ni nič narobe je pa v neki meri žalostno …… za naše… vsaj meni.

Pogumno naprej. Neglede na situacijo pri nas ne obupajte vztrajajte, sprašujte na centrih ne pustite se pregnati.

Opravite in pripravite vse kar bodo želeli oz zahtevali . S tem mislim obrazce, razgovore, preglede, obiske,….

Vso srečo vam želim in oglasite se še, da se lahko spremlja kako to v resnici poteka pri nas.

Hvala za odgovor.
Tudi sama imam zelo negativno mnenje do rejništva, ko se kao da otroka rejnikom le “začasno”, tam pa ostajajo v nedogled, oziroma spet dokler se rejniki ne naveličajo. Da ne govorim da služijo nenazadnje na tak način.

Te dni sem dvakrat prebrala knjigo avtorice Neira Mikič z naslovom Nedosegljive sanje v sistemu rejništva in ustanov. Jokala sem zraven. Kaj presneto delajo CSD-ji??? In ko sva bila na CSD-ju spet slišim “v Sloveniji ni otrok za posvojitev”.

Mislim da nisem edina ki sem brala to knjigo po resničnem pripovedovanju rejenke. Ampak tale punca – ženska je ena izmed množice…..

Zakaj ščitit biološke starše, če delajo z otroci kot z vrečo krompirja. Še s psom ali mačko oziroma drugo živaljo ne delamo tako. Dobimo in ko se naveličamo zavržemo. Zakaj staršem, ki npr. kot v primeru v knjigi, ko ravnajo tako neodgovorno s svojimi otroci, ne odvzamejo starševskih pravic????

In še to: nama je socialna delavka rekla, da je še vedno boljši sistem v Sloveniji ker obstaja sistem rejništva, kot pa npr. v tujih državah, od kjer se posvaja, ko so otroci v sirotišnici. Halooooo????? Ampak enostavno v naši ljubi Sloveniji nimajo interesa sistema uredit. In kdo naj bi ga, kot pa tisti, ki naj bi bili pristojni za to.

Kaj pa je poklic “socialni delavec”??????? Zakaj tak naziv?????

Izredno me žalostijo tovrstne zgodbe. Koliko otrok bi lahko osrečili in jim nudili lepo otroštvo in podali lepo podlago za naprej v življenje

Pozdravljena.
Veliko vprašanj ste postavila. Pa pojdiva po vrsti.
Kaj delajo CSD-ji?
Ogromno, verjemite. Tudi med socialnimi delavci so različna mnenja in pogledi nad problematiko. Težava ni eden ali nekaj uslužbencev pač pa sistem, ki ga imamo.Že nekaj let se dela na reorganizaciji centrov. Vendar dokler bo podlaga isti nespremenjeni družinski zakonik, tudi reorganizacija ne bo prinesla bistvenih sprememb.
To je preprosto takole, če boš v službi delala v skladu z normativom in na zakonski podlagi, obdržiš službo in nihče ti ne more učitati, da si kršil zakon.
Pooblastila, ki jih imajo centri so zelo široka in hkrati po drugi strani zelo dlakocepska. Zato otroke ločijo iz neprimernih družin na način, ki jim ga omogoča zakon z pooblastili in hkrati pazijo na pravice staršev, da se ne zapletejo v tožbe.
Torej, če bi želeli v Sloveniji posvojiti domače otroke se mora najprej spremeniti družinski zakonik. Jasneje se morajo določiti (ne-)pristojnosti CSD-jev.Odločitve o usodi otrok pa bi se morale sprejemati na sodiščih.
Za takšne spremembe pa je premalo človek kot posameznik.
Ni slabo, da imamo v Sloveniji sistem rejništva. Izgubil pa se je prvotni pomen zakaj je bil ustanovljen. To pa je posledica pomanjkanja nadzora nad izvajanjem in vsak si kar malce po domače razlaga kako bo izvajal zakon.

Niso vsa rejništva slaba, ampak rejništo bi moral biti le prehod v posvojitev tukaj pa se je zalomilo.

Mislim,da dokler se ne bodo začela resne odškodninske tožbe zoper državo s strani odraslih bivših rejencev se bo bolj malo spremenilo.

Ampak, da ne bo vse črnogledo pa se vsake toliko časa posvojitev tudi pri nas vendarle zgodi zato vztrajajte. Držite se upanja in pozitivnih misli. Poskusite navezati stike z posvojitelji in bodočimi posvojitelji. Poiščite društvo Deteljica oz. pozanimajte se, če vam njihovo delovanje odgovarja. Ne delam reklame, ker so o njem različna mnenja. Lahko pa poskusite.

Nemalokrat pa so se obupani posvojitelji, ki jih je priganjal tudi čas odločili za rejniško obliko.!?
Za to moraš imeti veliko poguma in tudi znanja sama ljubezen do otrok ni dovolj.
Še vedno mislim, da je najboljša oblika posvojitev, glede na stanje pri nas pa je osvežujoče med rejniki najti posvojitelje, ki so res s srcem pri otrocih in se do njih doživljensko zavežejo.

Pozdravljena,

najlepša hvala za čas, ki ste si ga vzeli in kar ste napisali.
Saj tudi nekako vem, da je tako. Včasih nam, ki ne moremo imet otrok, pa je zelo hudo ker so otroci, ki nimajo sreče da so z biološkimi starši v lepih in ljubečih odnosih in bi jih z največjim veseljem posvojili in se znajdemo v nekem vrtincu zakonov.

Lep dan vam želim

Spoštovani,

mene bi pa zanimala številka, koliko majhnih otrok ( do 1. leta) je dejansko v Sloveniji za posvojitev. To pomeni, da se mati ob rojstvu ali že prej odloči, dala bo otroka dala v posvojitev?
Koliko vem so te številke zelo nizke? Ali je sploh mogoče priti do te številke?

Hvala na odgovoru!

Pozdravljena,
vedno si bom vzela čas, kaj smo ljudje, če si ne pomagamo? Tako zelo razumem, da vam je hudo. Nekoč sem tudi jaz čakala, na čas ko bom imela otroka, ki bo tako čudovit, popoln in tako moj. Vem kako boli zato razumem.
Prav je, da o tem govorimo, ker potem nismo tako sami v bolečini.
ZELO POMEMBNO pa je, da iščemo poti in se soočimo z življenjem.
Sama verjamem, da če v dani situaciji naredim vse kar vem in znam, če sem se resnično potrudila za svoj cilj (-sedaj govorim tudi na splošno) in hkrati imela rada tudi sama sebe. Potem je cilj dosežen le usoda je včasih tista, ki nam spremeni cilje. Včasih jo sprejmemo zaživimo z njo ampak upati in truditi se, pa se moramo večno. Ni smisel življenja, da trpimo. Smiselno je, da živimo, da osrečimo sebe, drug drugega. Si podamo roko in naredimo kar lahko za boljši jutri.
Včasih samo globoko vdihnemo gremo v nov dan, med nove ljudi se držimo pozitivnih misli. Ne obupajte v bolečini.
Večkrat pojdite na centre poskrbite, da si vas zapomnijo v dobri luči in imajo vaše izpolnjene obrazce,…
Med tem ko čakate pa je pomembno, da živite.
Ne pozabite nase in na partnerja. Pogovarjajte se, družite.
Sama sem ogromno prostega časa preživela na otroškem igrišču. Navezala sem stike z starši in otroci, pazila na sosedove otroke, ko so bili starši v službi in v tistem času so bili vsaj malce zame to tudi moji otroci. Vem, da to ni isto. Ampak tisti čas je zame bila to mala tolažba, da nisem ves čas razmišljala kako bi bilo, če bi imela otroka. Usoda pa mi je na koncu dala novi cilj. Tako hodimo skozi življenje.
Pogumno naprej.

Spoštovana srečka41

Ta številka je verjetno tako mala, da komaj upam govoriti o njej. Sem povprašala ampak je to resnično zelo redek primer. So otroci stari tudi manj kot leto, ampak, ker se staršem da možnost, da uredijo svoje življenje, gredo ti otroci najprej v rejo. Potem pa čas mineva otroci hitro rastejo, nekaterim staršem uspe in dobijo svojega otroka nazaj. Velika večina otrok pa do povnoletnosti ostane pri rejnikih.
Tudi, če bi se slučajno v današnjem času našla mamica, ki bi se odpovedala svojemu otroku je tukaj potem še vprašanje očeta in odziva ostalih sorodnikov.
Slovenija je zelo mala veliko več je posvojiteljev kot pa možnosti za posvojitev. Glede na prakso, ki je pri nas je skoraj nemogoče dobiti v posvojitev tako malega otroka. Že zaradi možnosti, ki so dane roditeljem, da si uredijo življenje je starost otroka po ” neizkoriščeni možnosti roditelja” avtomatsko tri leta ali več.
Žal je tako.
So pa v preteklosti bili zelooo redki primeri posvojitev. Jaz bi na vašem mestu vseeno odšla na CSD vendar bi iskala tudi druge rešitve.
Premislite.
Lep pozdrav