posvojitev starejšega otroka
Z zeno sva skusala posvojiti starejsega otroka v Sloveniji (12+ let). Ko sva kontaktirala CSD naju je kar hitro minilo. Nobenega posluha ni bilo na dejstvo, da sva certificirana rejnika oz. zdaj ze starsa posvojene deklice iz rejnistva v ZDA. Ze za zacetek postopka so nama rekli, da morava priti osebno na center, preden nam karkoli povedo. Iz odgovorov je bilo razvidno, da ni bilo nobenega interesa. Saj bi prisla osebno, ko bi bil postopek ze v teku in dolocene stvari urejene, ampak da za zacetno informacijo in vlogo?
Jaz sem skusal kontaktirati CSD za posvojitev starejsega (12+ let) otroka, so mi ze v zacetku postavili prav neresne pogoje. Z zeno ziviva v ZDA in sva tukaj pooblascena za rejnistvo in tudi posvojila starejsega otroka. Ampak na CSD nam niso hotli skoraj nic pomagat, ce se ne pojaviva osebno za zaceti osnovni postopek. Dokaj skoda, saj meniva, da je dokaj veliko starejsih otrok, ki bodo odrasli brez druzine.
Pa malo poglejte zakonodajo…še ta (protiustavna) je povsem nejasna in daje možnost za 62 različnih praks posvajanj po Sloveniji…vsak center po svoje in odvisno od tiste osebe, ki so ji dali to pristojnost, da o vsem odloča…zakon namreč o postopkih, organih, kriterijih, (pa tudi o enotni praksi za vso državo) ne reče nič!!! Otrok nima nikakršnega zagovornika, zastopnika ali skrbnika (največkrat ne), ki bi skrbel za njegove koristi, pa tudi pravnega varstva nima torej, ker ni koga, ki bi jih hotel ali mogel uveljavljati (potem se pa otrok “navadi”in vse ostane mirno in tiho)…meni vse to smrdi po trgovini z ljudmi…
Povsem drugače pa je pri odločanju o vzgoji in varstvu otroka,ki po razvezi gre k enemu od staršpev. Tam zadnjo reče sodišče, četudi je doseženo soglasje med staršema…v nasprotju s tem pa imamo v rejništvu in pri posvojitvah nekakšno “nejasno” soglasje, in nato socialnega delavca, ki po svoji “pameti” da nekega otroka v posvojitev nekomu pač. Od tu dalje je otrok zapečaten,, posebno, če je majhen.
Ker nihče ne ve kaj bi pripomnil? Pomagati pa tudi nihče ne more/noče? Ker imam prav in pišem o tistem, kar je res? Ker ne drzam v nikogar osebno (kar je pogosta praksa na mnogih forumih), temveč govorim o sistemu in zakonodaji, ki pa sama po sebi nimata glasu? Kaj bi pa naj kdo napisal na moj prejšnji post? Le: “Res je!” in “Groza!” lahko kdo pripiše in potem smo vsi skupaj nemočni naprej…
No, pa saj se ne, vedno še kdo kaj napiše in jaz po navadi vselej dobim še drugo in tretjo priložnost, da se lahko še kaj oglasim.
Vidiš, če se ne bi zdajle jaz oglasila, bi pa tvoj post bil zadnji.
Hudo je VEČNO rejništvo na temeljih začasnega ukrepa in dobro tudi vem, da posvojitve niso vselej pravljica…
Pa vseeno ostajam pri mnenju, da je treba poskusiti vse (vrnitev ali posvojitev) preden se nadaljuje rejništvo,ki pa bi moralo izgledati popolnoma drugače kot zgleda danes.
Ostajam tudi pri mnenju, da bi morala država spoštovati lastno zakonodajo, posebno če se tiče otrok in je grdo, ker za ene otroke velja nekaj, za druge pa drugo…
O praksi pa teoretiki/strokovnjaki/odgovorni/pristojni nič (malo) vedo.
leclerk pravi, da prikazovanje rejnikov kot nekaj strašnega in posvojiteljev kot nekaj ubogega, ne bo obrodilo sadov.
Prvič, ni res, da se tako prikazuje in drugič, jasno, da ne bo obrodilo sadov.
Kakšne sadove sploh kdo pričakuje?
Rejniki vsaj v večini niso nekaj strašnega, je pa nepotrebno dolgotrajno rejništvo res nekaj strašnega. Za otroka seveda…in ne spreglej, rekla sem nepotrebno. Saj velikokrat je nepotrebno, lahko bi se našla boljša rešitev. poznam veliko primerov, ki so bili nameščeni kot zelo majhni otroci v rejništvo in so ostali do polnoletnosti, ter nikoli niso imeli stika s starši ali sorodniki. To se mi zdi res nekaj strašnega, tudi če so imeli dobre rejnike.
Res je tudi, da včasih je pa res dolgotrajno rejništvo iz različnih razlogov tudi POTREBNO, vendar potrebuje velike spremembe v smislu dolgotrajnosti. Tudi to je očitno nekaj strašnega…..
Posvojitve kot nekaj ubogega….tega pa itak ne razumem.
Vida pravi, da posvojitve niso vedno pravljica, morda res. Vendar tudi lasni otroci, mož, starši, sorodniki…niso vedno pravljica. To je pač življenje, ki ni vedno pravljica.
Ja. Lepo in prav. Samo štefanijo v tejle temi zanima čisto nekaj drugega.
štefanija: Treba se je oglasiti na CSD kjer dobite več informacij. Pa ne takoj obupati ob skomiganju zaposlene na CSD. Tudi nama so v razmislek omenili rejništvo, ampak sva to odločno odklonila. Po slabem letu sva posvojila v Sloveniji, tako da ne vem, za kaj se v javnosti ustvarja vtis, da posvojencev v Sloveniji ni.
Torej štefanija in ostali. Kar korajžno.Naša družica ima prečudovito izkušnjo…
Ja kaj bi pa ti sedaj rada povedala??? Halo!!!
A se res da otroke posvojiti in to v slabem letu???
NE! NE V PRIMERU, KO SE OGLASIŠ NA CSD IN PODAŠ VLOGO, KAKOR VSAK DRUG! NE! NI RES!
MIRNO LAHKO REČEM, DA NISI POVEDALA VSE RESNICE.
ALI JE ZATE KAKO DRUGAČE KAKOR ZA DRUGE?
To ni vtis, ki se ustvarja v javnosti…to je življenje.
Jaz pa vem, da se v Sloveniji ne “ustvarja vtis”, temveč to, da so posvojitve (sploh iz rejniških vrst) redke, potrjujejo številčni podatki!
Druga plat posvojitev pa je, da gredo po upravnih postopkih, ki ne smejo veljati za mnogo manj pomembne zadeve (stiki, preživnine, bivališče otrok)!!! In to seveda spet ni “vtis”, ampak je to dejstvo, zapisano v zakonu. Slej ko prej se bo pojavil otrok, ki bo od države terjal odškodnino, ker so ga v vzgojo in varstvo dali centri po upravnih postopkih (če sploh)!!! Vsi otroci bi morali imeti pravico, da o tako pomembnih odločitvah v zvezi z njihovo intimo odloča sodna oblast in ne izvršna!!!
Ja, razumem. Vendar iz izkušenj vem, da se zelooo malo otrok posvoji večjih, kaj šele, če niso zdravi.
Dobro se spomnim, da sem že več kakor leto od tega, mislim da prav na tem forumu napisala, da vem za večje otroke z raznimi zdravstvenimi težavami, ki bi lahko bili posvojeni. Nihče takrat ni nič vprašal…in tudi sedaj ne bo. To vsekakor drži.
Vendar se boš najverjetneje strinjala z mano, da zavestno nihče ne posvoji otroka s posebnimi potrebami ali kako drugaće bolanega, po možnosti tudi večjega.
No, pa smo pri tem, kaj je Vida namignila: v reji so otroci brez staršev, nekateri s PP….obstaja možnost posvojitve.
No, posvojitelji…
To mora biti vsakomur jasno, da nihče ne more “ponujati” otrok (jih tudi Lidija ni),je pa Lidija opozorila na dejstvo, da je v rejništvu veliko večjih otrok, ki bi hoteli/mogli biti posvojeni, če bi jih le hotel kdo posvojiti, pa ni nikogar..ali pa ni ustreznih informacij (ve se, kdo naj bi skrbel za to!!!).
Če jaz kaj razumem, je Lidija pričakovala (in jaz z njo), da bo kdo od “obupanih” (in dolgo čakajočih in nesebičnih) posvojiteljev prosil za kakšne dodatne informacije, ker ga bo zainteresiralo Lidijino pisanje (in tukaj so otroci, ki si želijo biti posvojeni in v zvezi s posvojitvami ni nikakršnih zadržkov, ker so se starši že zdavnaj odpovedali svojim otrokom ali pa so se “izgubili”)…in hkrati z njo sem tudi jaz razočarana, ko ni bilo kogar…morda pa je le res, da potencialni posvojitelji pričakujejo bolj ali manj popolnost…kar pa seveda biološki starši ne morejo.
Kdo torej otroke rangira?