Saj ne moreš verjet. Pri bioloških pa jim večinoma težijo, kdaj boste pa bratca ali sestrico naročili?

Mala princesa kredit je rešitev, le da sva midva vzela precej velik kredit za hišo (ko o posvojitvi še nisva razmišljala) tako, da sva za naslednjih 20 let poročena z banko:(
Na CSD-ju so naju nagovarjali, da bi vsaj razmislila o nacionalni posvojitvi, vendar kot pravi Eva čakanje na pravnomočnost – ne vem, če bi bila tega sposobna.Nekako se tolažim, da se stvari pač iztečejo, kot so ti namenjene. No hkrati pa me je groza kako so polne sirotišnice po svetu, posvojitev pa tako draga. Kdo bi to razumel?

Jaz pa sem zdaj noseča in so vsi navdušeni, ker bomo imeli še enega. Čeprav so nekateri moje starše vprašali, če jo bomo zdaj, ko bomo imeli biološkega, odpeljali nazaj. 🙁
No, zame je to primitivizem brez primerjave. Otroci niso na posodo. To je najina zlata deklica. Najin mali srček.

LP

“Leto čakanja na pravnomočnost(oz. dejstvo, da si biološki starši lahko premislijo)..”

ali mi morda lahko kdo sporoči predpis, ki tole “leto” in možnost, da si starši premislijo, ureja? Zakon, Pravilnik, Uredba,….??!!
Ali pa je to le “praksa”, ki jo peljejo nepooblaščeni???
Ker,kolikor vem, v Sloveniji posvojitev poteka po upravnem postopku in ne po pravnem…pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da gre za odločitev o vzgoji in varstvu otroka, za katero se je Slovenija leta 1999 odločila VSELEJ uporabiti pravdne postopke!
Če torej starša sprejmeta dogovor o tem, pri katerem bo otrok živel po njuni ločitvi, to vselej (zaradi koristi otroka) preveri še sodišče, ..če pa se nek starš otroku odpove, ostane dogovor o tem,”čigav” bo otrok kar med nekim posameznikom na centru, ki pelje postopek in med kandidatom za posvojitev, za katerega se pa tudi ne ve kako in kdaj “sme” priti “na vrsto”..ker imamo na vsakem centru svojo vrsto!

Bida Be
Čisto točno ne vem, lahko pa pogledam v odločbo!

Mala princeska ljudje so res čudni o čem vse razmišljajo, mene so celo spraševali kako sem dobila materinski čut, ker naj bi ta MENDA prišel ob porodu in hormonih ki te takrat preplavijo.

Sem jim povedala da imam na hrbtu eno veliko stikalo in ko sva šla po otroka ga je moj mož vključil, in od takrat je na ON

Joj sej ne morem verjet, da so takšne pripombe mogoče. No super, da jih napišete na forumu, da ne bo potem tak šok…

Eva, tole s stikalom je pa odličen odgovor. Grem pogledat, če imam jaz tudi kaj takega na hrbtu;)

lpA

Draga Agnes zagotovo ga imaš in kmalu bo na on.

Potrebno je verjet v to in biti vztrajen.

Luštno tole s stikalom. Verjetno ga nekatere, potem ko rodijo, pozabijo pritisniti.
Sama pa nisem imela še nobene negativne izkušnje, čeprav sem se pripravila tudi na takšne.
So me pa že večkrat vprašali, če bomo šli še po enega.

Mislim da je odvisno tudi malo kje živiš – podeželje ali mesto, bilo je nekaj takšnih situacij ampak nasplošno pa lahko rečem da je bilo in je super.

Zanimivo je to da sem imela tudi slabo izkušnjo v vrtcu (vzgojiteljica-otrok) vendar sem ga ob prvi priložnosti prestavila.

141. člen
(1) V posvojitev se sme dati samo otrok, čigar starši so neznani ali že leto dni
neznanega bivališča ali če so privolili pred pristojnim organom, da dajo otroka v
posvojitev. Ni potrebna privolitev roditelja, ki mu je bila odvzeta roditeljska pravica, ali
ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje.

(2) Posvojitev je možna po preteku enega leta od izpolnitve pogoja iz prejšnjega
odstavka. Posvojitev je izjemoma možna tudi pred pretekom tega roka, če center za
socialno delo ugotovi, da bi bilo to v korist otroka.

Če se vrnem še na prvotno temo. Posvojitev dojenčka. Vsem, ki si želijo posvojiti dojenčka svetujem, da razmislijo pri tem tudi o zdravstvenem stanju otroka. V kolikor seveda obstaja omejitev, da si želijo posvojit zdravega otroka.
Veliko je bolezni, ki jih pri triletniku brez težav opazimo in pri dojenčku ne. Res ima vsak otrok zdravstveno kartoteko vendar koliko je ta točna je vprašljivo.
Prvi razlog za razmislek v tej smeri je alkohol in posledice, ki le ta pusti otroku. Stopnja alkoholizma v revnih državah je pa tako visoka, da jaz osebno v tujini ne bi nikoli posvojila dojenčka.

Torej ne bi tudi iz Slovenije , ki je med prvimi petimi v Evropi znana po alkoholizmu.

lp

Torej ni potrebno čakati na pravnomočnost posvojitve eno leto, kajne? To ni leto, v katerem bi si lahko starši še karkoli “premislili”! Verjetno le 30 ali 15 dni, da postane upravna odločba pravnomočna…in se vpiše v matično knjigo…mene malo bolj skrbi 153. člen. Da pa je potrebno pred posvojitvijo postoriti marsikaj, pa vem! In da to lahko traja..

Vsem dobronamernim na tem forumu sporočam tudi, da sem tudi jaz stopila na pot bodoče posvojiteljice. Pri tem me je najbolj šokiralo dejstvo, da se zadeva v Sloveniji “uredi” po upravnem postopku… kar je sicer za posvojitelje zelo elegantno in ugodno..se mi pa zdi, da je premalo varno za otroka, ki je torej le “v rokah” nekaj socialnih delavk. Tako je lahko tudi predmet trgovine z ljudmi..ne nazadnje tudi trgovanja staršev!
Moralo bi iti po pravdnih postopkih, otrok bi moral dobiti pravnega zastopnika, sodišče pa bi moralo upoštevati in prisluhniti staršem, centrom, izvedencem, strokovnjakom, posvojiteljem, otroku/zastopniku…in še kdo ne bi bil odveč, saj gre vendar za zelo resno in usodno zadevo!

Pa še nekaj na 141.člen in na “pristojni organ” – kateri organ je pristojen? Center gotovo ne, saj nima nikakršnih procesnih pravic v imenu otroka, prav tako pa nima pravdnih postopkov po katerih bi naj odločal o vzgoji in varstvu otrok…kar od Slovenije terja MEKUOP.

Slej ko prej se bo tudi v Sloveniji znašel kakšen otrok,ki bo tožil državo za nelegitimno posvojitev!!! Takšne pa so neveljavne!

Bida Be, opažam, da ste zelo dobro podkovani s slovensko zakonodajo in razmerami na CSD. Jaz pa ne, verjetno zato lahko razumete, zakaj smo vsi pari urejali posvojitev z odvetnikom v Rusiji, kjer smo dobili občutek, da je ogromno varoval, da ne moreš kar tako posvojiti, čeprav je otrok veliko, vlog za posvojitev pa tudi. Da o otrokovi usodi res ne odloča samo nekaj ljudi, da jih ščitijo tudi zakoni. Ko je bila obravnava na sodišču, sva bila pošteno presenečena ob nagovoru tožilke, predstavniki ministrstev, doma, zdravnice, nad vprašanji sodnika …Morda je bila vse skupaj farsa, a če že, zelo dobro zaigrana.
Za Slovenijo imam popolnoma drugačne občutke(ne znanja ali izkušnje).
Če že mene vprašate, bi bilo najbolj pošteno, če bi se našel kakšen, ki bi tožil, zakaj ni mogel biti posvojen.
Posvojitev naj vam le hitro uspe, čeprav vas ne poznam imam občutek, da s svojimi izkušnjami in znanji boste v pomoč še komu drugemu.

Veste, nisem se odločila za posvojitev..v posvojitev sem se “zaživela”. Najprej sem začasno hotela poskrbeti za tuje otroke – skozi rejništvo. Pa ob tem nihče ni delal s starši in zdaj vem, da tudi nihče ni prav zares verjel, da bodo starši še kdaj skrbeli za svoje otroke. Kako dobro bi bilo, če bi takrat obstajala tudi možnost posvojitve, za katero bi zgrabili tisti, ki nimajo otrok – sama imam tri svoje.
V začasnost rejništva sem torej verjela samo jaz, sama naivnost! Tako je preteklo deset let, ko smo se “trudili” s stiki, ko smo se bali zbližati z otrokom (a narava k sreči vendarle dela svoje), ker “potem bo hudo, ko bodo otroci morali oditi”..ko smo čakali, da starši (ki so ohranili vse pravice in vse pristojnosti) kaj naredijo, ne samo govorijo, da imajo radi svoje otroke (že mogoče, a steklinico ali kaj drugega imajo še bolj).
Zdaj nam je vsega dovolj..deset let je bila dovolj dolga doba, da bi starši ali pa center kaj naredili..zdaj je končno na vrsti tudi otrok,ki si nikoli ni upal jasno povedati, kako zelo si posvojitve želi, ker se je bal zavrnitve in je v obzirnosti do nas skrival svoje želje, da nas ne bi na nek način prisilil v dejanje posvojitve.. IN SMO NA VRSTI TUDI MI, KI SMO V TEH LETIH POSTALI PRAV ZARES REJENČEVA DRUŽINA.
Postali smo zares družina in tukaj nam ne more nihče oporekati. Samo v matični knjigi še nismo..in denar še prejemamo (pa toliko besedo dobrodelnosti in karitativnosti rejnikov, ki “so že čisto zares vzeli rejenca za svojega”). Jaz pa pravim, da tam manjka najosnovnejše, da bi se nekdo lahko pohvalil s tem, da ima koga za “svojega”: SVOJEGA OTROKA JE POTREBNO TUDI PREŽIVLJATI IN NE NA RAČUN PREJETEGA DENARJA V NEDOGLED ZAVLAČEVATI OTROKOVO NESTABILNOST IN ZAČASNOST!

Ko posvajaš otroka, ne iščeš ideala, ne iščeš popolnosti, iščeš malo bitje, ki mu boš dal vso svojo ljubezen in mu omogočil srečno otroštvo in lepo prihodnost.
Naša deklica nima bioloških staršev oz. niso znani. Pustili so jo v bolnišnici, kasneje pa so jo namestili v sirotišnici. Ne vem, ali so bili njeni starši alkoholiki, ne vem, ali jo je tam pustila kakšna mlada mati, ki ni mogla skrbeti zanjo, ne vem, zakaj … Ko sva šla v Rusijo, sva se spraševala marsikaj. Ko pa so jo prinesli, se nisva več spraševala. Bila nama je namenjena in midva sva bila namenjena, da postaneva njena starša.

Danes vem samo to, da sva kot rasno mešani deklici, ki v ruski družbi ne bi bila zaželjena (rasno mešanih otrok ruski pari ne posvajajo in ne marajo – tako nama je povedal odvetnik in prevajalka), dala dom, srečno otroštvo in tudi možnost, da nekaj postane. Danes je to otrok, ki je zaželjen in ljubljen. Ne obremenjujeva se z njenimi geni, ker bi bilo nesmiselno. Za naju je ta otrok nekaj najboljšega in najlepšega.

LP

In tako bi bilo tudi v rejniških družinah (bi postale posvojiteljske), če bi rejence, ki dolga leta “ostajajo v sistemu” (ker so “neprimerni” za posvojitev – kot pravi stroka), ljudje, ki pravijo, da so jih vzeli kot za svoje, to prav zares tudi storili!!

Kitty, kako pa veš, da bo tvoj otrok zdrav, nekatere bolezni se pokažejo šele kasneje, nikoli ne veš kako bo z biološkim otrokom, kakšen bo. In zato se mi, ki se odločimo za posvojitev, s tem ne obremenjujemo, v osnovi si želimo zdravega otroka, kaj bo, pa ve samo … Če bi razmišljali kaj bo, čigav je otrok, verjetno ne bi nikoli posvajali.
L.P.

Sama se nisem nikoli upala spopasti z rejništvom. Preprosto sistem je zgrešen. Učila sem mnogo otrok, ki so prihajali iz rejniških družin. Njihove zgodbe so takšne in drugačne. Najbolj je bolelo, ko so si otroci želeli, da bi jih rejenčeva družina lahko posvojila, kako so si želeli, da bi njihova sestra bila res sestra in mama res mama …, a ni bilo mogoče.
Tisti, ki se sprašujejo in razpravljajo o starosti posvojenca, veliko je odgovorila Mala princesa. Starost ne sme biti odločujoča, le začetek je za vse lažji, če je otrok mlajši.

Vendar so v Sloveniji vse nosečnice več kot spremljane. Je kar velika razlika.

Bolezen res pride, ko jo najmanj pričakuješ.Je pa le velika razlika posvojitev zdravega otroka, ki zboli in posvojitev nezdravega otroka.
Napisala sem samo točko v razmislek pri posvojitvah dojenčkov iz tujih držav. Kdor je želel razumeti je razumel. Če ste vi bili pripravljeni na vse super. Jaz svoje omejitve poznam, se jih zavedam in ne sramujem. Osebno otroka s posebnimi potrebami ne bi nikoli posvojila. Zato, ko sva se odločala o posvojitvi sva si bila enotna, da bo otrokova starost od treh let dalje, če bo to le možno. Od te starosti dalje so vse pomembnejše bolezni že vidne.
Sprejetje ostale otrokove preteklosti je pa pri posvojitvi samoumevna. Kdor jo ne sprejme pač ne sme posvojit.
Pa skušajte razumet napisano brez predsodkov in obračanja besed.

Pa še nekaj v razmislek. Gremo v Makedonijo kjer makedonski pari čakajo več let na otroka (nacionalna posvojitev ima vedno prednost pred mednarodno). Torej domači pari čakajo, vam pa ponudijo dojenčka. Jaz bi se vprašala zakaj.

Pa naj ponovim kar sem napisala v prvem postu. Kdor nima omejitev pri zdravju otroka naj napisanega pač ne bere.

Midva sva dobila v roke najinega sina ko je bil star 14 ur, in od taktrat smo praktično skupaj.
In z zavedanjem da mogoče tudi zdravstveno ne bo vse tako kot bi moralo biti sva ga z možem vzela.

Danes je to zdrav, razigran in srečen otrok, obkrožen z vso ljubeznijo ki jo premoremo.

In še bi se odločila za popolnoma enako pot in se bom, kmalu…