Prosim če se javi kakšen par k je posvojil otroka.s partnerko ga nikoli nebova mogla imeti zato bova posvojila otroka ne glede na vse kar naju čaka.prosim če se javi kdo?hvala

Pozdravljeni,

da ne boste ostali brez vsakršnega odgovora na vaš klic, ki kaže na to, da si želite stika z ljudmi, ki razumejo vašo stisko, se vam oglašam.

Najprej vama želim izraziti iskrene čestitke za pripravljenost na tako humano dejanje, kot je posvojitev! Seveda tudi za dobršno mero poguma, ki ga imata, saj bo postopek od vas gotovo terjal veliko vzdržljivosti in vztrajnosti.

Prav zato je dobro, da se nanj ustrezno pripravita ter si zagotovita vso razpoložljivo pomoč in podporo, saj bo priprava omogočila najboljši temelj za dober odnos z otrokom, ki ga bosta posvojila. Pri tem bi zlasti poudarila predhodni proces žalovanja za izgubljeno možnostjo postati biološki roditelj. Čutenja, povezana s tem, ki niso odžalovana, se namreč vnašajo v odnos z otrokom in lahko ovirajo navezanost.

Gotovo pa vsega vnaprej ne moremo “pripraviti”, saj se nekatere stvari zbujajo šele v odnosu, zato je dobro, da nenehno ohranjamo čuječnost: smo v stiku s tem, kar se nam prebuja v odnosu, in to skušamo razreševati.

Če bosta želela, se lahko udeležita mojega brezplačnega predavanja za starše, ki nameravajo posvojiti otroka.

Vse dobro!

Dr. Nataša Vrbnjak, zakonska in družinska terapevtka

direktorica Zasebnega zavoda za zakonsko in družinsko terapijo Natale, Ljubljana ([email protected]).

Hm ? Neglede na kar vaju čaka ? Pa saj ne gresta storit neko smrtno nevarno stvar ampak posvojit otroka. Meni so paihiatri priporočili čim mlajšega dokler se mu niso razvile in vtisnile večke traume. Pa vselej ne mislim tako, tudi če je star 5 let ni nič narobe. Midva sva posvojila deklico iz Rusije, bila je stara 3, zdaj je 15. Bom tako rekla, posvojila sva jo ,,neplanirano,, imamo tudi enega biološkega otroka (19 let) in moram rečt da bi čisto nobene razlike ni razen tega da je biološka hčerka veliko bol nezahvalna in nesramna do naju, pa pustimo puberteto in hormone na stran. Tako da razlike ni bilo čeprav so naju ,,strokovnjaki,, strašili da bo to ne vem kaj, prezenitrali so nama to kot da je mekaj slabega in si bova uničila življenje, še danes nemorem pozabit tiste psihiatrinje h kateri sva morala it in njeneizjave ,,ja, ampak ko boste kaj jezni na njo boste sami sebe prekleli in rekli ah, sej niti moj otrok ni pa to prenašam.” Dejansko z temi besedami ampak moram rečt da so usi najini strahovi, in tudi vajini, ki se jih da čutiti iz vašega sporočila odveč. Poznam tudi več oseb, ki so otroka posvojili, zdaj so usi že veliki, študirajo itd. En prijatelj je posvojil 3 otroke dva brata in sestro skupaj, nekaj je omenjal da je imel težave z punco ko se je zaljubila in bila v puberteti ampak to se ti zgodi z usakim otrokom še posebaj dekleti, kot že omenjeno z biološko hčerko zva imela pgromne težave v najstništvu, neprimerljive z težavami ki jih imava z posvojeno hčerko. Pa tudi ti izrazi biološka – nebiološka hči/otrok so brezveze, za mene sta obe kot biološki in se skoraj da ne spomnem da je druga posvojena, tako da brez skrbi samo pogumno naprej! LP Maja