Kaj pomeni izraz “altruisticnih”?

Po mojem mnenju in razumevanju pisanja sts ni več smela narediti splava. Zato je otroka tudi rodila. Da je bila pogumna, ker je rodila,….. je popolnoma odveč.

Pogumna je pa bila, ko je dala otroka posvojiti. Pa še takrat mislim, da ona sama ni imela veliko besede.

Jaz je ne bi razglašal za pogumno, ampak je bila ubogo dekle.

Sedaj je pa pogumna in ji želim veliko psihičnih uspehov in ne se preveč sekirati. Otroku je bilo to usojeno.

Pozdravljena!

Ker sem pred pragom, da dobim otroka v posvojitev, vama toplo priporočam, da se obrneta na CSD vsaj na razgovor in če mož ne želi zraven, pojdite sami in boste dobili veliko informacij, ki bodo v pomoč in razblinili možev strah glede odvzema otroka.

Vsak otrok ima svojega srčka in tudi vaju nekje čaka!

Le pogumno naprej….

Lep pozdrav.

Samo za informacijo – poznam punčko in mamico, ki je rodila v 23. tednu, 490 gramsko punčko, ki je preživela. Skupaj sva bili v porodnišnici, ko sem rodila v 7. mesecu 1330 gramskega dečka.

In mmm, tvoja pripomba je neumesna. Tudi jaz nisem vedela, dokler se mi ni to zgodilo. Tisti, ki nimajo stika s takimi stvarmi, pač ne vedo. In veliko jih je, ki niso vedeli, da je moj (ki je imel že kar ‘kilažo’) sposoben preživeti. Toliko o razgledanosti – vsi pač ne vemo vsega.

Miha, ne pametuj, ker pač ne moreš vedeti nič o sts. Kakršnakoli razprava o tvojem postu je izguba časa…

Res z otroci še nimam izkušenj.
Ko bom tako daleč, si bom razširila znanje tudi s tega področja. V šestem mesecu sem že slišala, da so se rodili otroci, ki so preživeli. Za prej pa ne. In vesela sem, da tudi mlajši preživijo.

Lep pozdrav vsem skupaj
Dragi Miha—jaz nisem bila uboga, niti ni res da nisem imela nobene besede pri vsem skupaj, ker sem že zadnjič napisala da sta mi starša ponudila možnost da mi pomagata skrbeti za otroka in da naj se sama odločim. tako da me nihče ni v to silil in tudi to da sem zanosila me ni nihče silil, tako da ni lepo da napišeš da nisem imela besede ker sem jo imela jaz in nihče drug kar se tiče odločitve ali posvojitev ali obdražti otroka. in tudi to da nisem vedela da sem že toliko jnoseča je moja stvar in nima sploh kdo imeti kakšno besedo pri tem.
Zdaj pa se lepo zahvaljujem še ostali ki se tako le4po odzivate na moje pismo in mi želite vse naj-naj, res vam hvala za vse želje in upam da se bodo uresnićile in vas lepo pozrdavljam.
sts

Midava pa čakava in čakava in …………………..

STS, živjo .
Sedaj,ko sem brala tvoje sporočilo,so mi po licu tekle solze kot dež.Vem kako ti je pri srcu.Vem kako bolijo dnevi rojstva,ko pridejo z vsakim letom.
Vem , neštetokrat se vprašaš;kaj sedaj počne,ji je lepo,so dobri ljudje okoli nje????Mnogo je vprašanj,ki pa na njih ne poznava odgovorov.
Tudi jaz imam takšno žalostno izkušnjo.
Pred desetimi leti se mi je zgodilo , da sem zanosila z mojim najboljšim prijateljem,ki pa o otroku ne ve ničesar.
Takrat sem živela s starši in takrat z dvoletnim otrokom v majhni vasici.Ker pa je moje starše bilo sram še enega brezzakonskega vnuka,sta mi zabičala,da naj grem na splav ali pa mi vzameta skrbništvo za mojega malčka.Takrat sem odšla v našo prestolnico(v Babičino šolo ) na razgovor(bila je tako prijazna gospa),svetovala mi je in mi odprla oči,kako hudo je drugim ljudem,ki ne morejo imeti svojih otrok.Zato sem se odločila,da dam otroka v posvojitev.Edino kar me muči še danes je to,da je bil socialni delavec,ki mi ni razložil mojih pravic.Lahko bi otroka dala v rejo,ga obiskovala,skratka imela bi lahko stike z njim.Ampak mislim,da je tukaj igral veliko vlogo denar, zato se je o tem zamolčalo.
Sedaj sem srečno poročena , imam še enega otroka , oba moja korenjaka se lepo razumeta.Mož,ki vse o tem ve , me velikokrat tolaži.Sploh tisti mesec,ko pride vsako leto ,je z menoj hudo.Ne mine dan,ko si ne bi očitala ,kaj sem storila.Če bi imela jaz tako razumne starše,bi še bil sedaj “moj otrok”ob meni.
Moj mož,mi je pred kratkim povedal,pri kom živi moj otrok,kako je to izvedel še zdaj ne vem.Velikokrat se peljem mimo njihove vile in si želim,da bi ga lahko videla vsaj za trenutek.Ne bi se mu približala-me je preveč sram.Samo,da ga vidim…Po tolikih letih…
Sedaj vem kako hudo je parom živeti z mislijo,da nikoli ne bodo imeli svojih otrok.
Če bi kdaj lahko bila,bi bila TAKOJ nadomestna mama paru,ki si otroka tako močno želi.
Morda pa bo kdaj to v Sloveniji in bom lahko kdaj parom pomagala do srečne družinice.Lep pozdrav vsem,ki ste to prebrali.
TUDI ZA VAS BO POSIJAL SONČEK.ZA VSAKIMI VRATI SIJE,TUDI ZA VAŠIMI.

Ko tole berem se nehote vprašam nekako v stillu: “le kaj počnejo z otroci…”! Po vsem sodeč se težave začnejo pri starših otrok, ki zanosijo. Vzgoja in napačne odločitve prispevajo svoje.

Lahko rečem samo to, da je dolžnost vsakega, da pusti otroka v svojem miru in, da mu zagotovi normalno življenje! Ne pa da se gre z njim pink-ponk žogice kakor se komu hormoni obrnejo…

VEM IN VERJAMEM, DA TI JE ZELO HUDO. VENDAR VERJEMI, DA BI BILO “NOVIMA” STARŠEMA GROZNO, ČE BI PO PETIH LETIH STOPILA V(UPAM , DA !) NJIHOVO PRAVLJICO.SESUL BI SE JIM SVET.
TI IMAŠ OB SEBI DVA TVOJA OTROKA,KI JU IMAŠ NEIZMERNO RADA, KAJ BI PA NJIMA ODVZELA – PRAV TO, KAR IMAŠ TI LAHKO OB SEBI. PREPRIČANA SEM, DA STA TI HVALEŽNA ZA TO, KAR SI JIMA DAROVALA.
KO BO ČAS IN ČE BO ŽELJA,… TE BO OTROK, KI SI GA “DALA V DAR” GOTOVO ŽELEL SPOZNATI.PUSTI MU ŽIVETI…
Z NAJLEPŠIMI MISLIMI IN ŽELJAMI ŠE POZDRAV!

Posvojitev, ki je nastala z odločbo CSD, se ne more razvezati. To pomeni, da otroka praviloma ne moreš dobiti nazaj.

Nazaj ga je možno dobiti le, če se ugotovi, da je posvojitev neveljavna (po veljavni zakonodaji je možno na CSD sprožiti postopek za razveljavitev odločbe o posvojitvi). Glede na to, da si dala soglasje za posvojitev ti sama in da je od takrat preteklo več kot eno leto, pa je verjetnost za razveljavitev posvojitve v tvojem primeru praktično ničelna.

Anonimnost podatkov o otrokovih posvojiteljih zakonsko ni predpisana.

V matični knjigi si ti še vedno napisana kot otrokova mati – to se ni izbrisalo. So pa zraven dopisali podatke o posvojiteljih, ki so s posvojitvijo dobili vlogo otrokovih staršev.

A je sploh kdo reku da ga jaz hočem nazaj, pa vzeti nekomu ki mu je zdaj starš?????? HALO jaz nisem v nobenem postu napisala da ga bom vzela nekomu in da ga iščem. samo včasih se vprašam kako ji je ne pa da jo hočem vzet nekomu ki za njo skrbi celo življanje. če pa si ti KREN narobe vse prebral pa ne pošiljaj nekaj kar nimaš pojma. zdaj me pa ne bo več na tem forumu ker vidim da so nekateri zelo razumni in hvala vam, drugi pa ste površni pri branju in mi morite.
lp

Potem pa se spokaj na socialno in vprašaj kako ji gre. In ne piši potem o nekem sočustvovanju tvojega moža s teboj. Verjetno se je med vrsticami zgoraj dalo razbrati, da ti je težko.
Če pa bi samo rada vedela, kako otroku gre, pa vprašaj.
Saj ne boš zahtevala nekaj česar ne smeš.

spokaj se ti RISEK nekam pa nehite mi morit kernisem pisala o tem zato da mi boste pametovali. pa to da jaz pišem o sočustvovanju mojega moža ne vem kje si to našel?????normalno da bo držal z mano in me podpiral če pa tebe to moti je pa tvoj problem.
ADIJO ZA VEDNO

Draga
žal mi je zate, razumem da razmišljaš o svojem otročku.
Ni mi pa jasno, kako, da je tvoj otroček preživel, praviš namreč, da si rodila v 5 mesecu. Jaz sem rodila v 6 , pa ni imel 1 šanse ne.
lp

Ja preživel je in ni edini, ker jih je bilo tam vsaj ene 10 točno toliko majhnih in so se tudi rodili v 5 mesecu. In je to možno ampak ne pri vseh, lahko se pozanimaš pa naj ti to potrdijo v porodnišnici če ne verjameš.

Malo sem tole vse skupaj prebirala in sem kar iz sebe moram priznati, čeprav sem čisto slučajno zašla sem………..

Zares ne morem verjeti, kako si se lahko tako odločila ob podpori staršev, sama sem mati 17. m starega fantka, in ko vse to prebiram, ne vem grozno kaj se godi nekaterim otrokom, največja NAPAKA je v starših oni ti lahko najbolj uničijo življenje………

Upam, da se tej punčki godi dobro, predvsem pa da v življenju ne bo čutila čustvenih posledic, čeprav je posvojena, čeprav ne vem ali vse skupaj zveni kot obsojanje, nočem te obsojat, ker če si kar si storila narobe boš itak sama plačala in nihče drug……….

Želim ti vso srečo v življenju, predvsem pa notranjega miru, če ga imaš in poskusi se pozanimati, kako gre tvoji deklici………..

Bog s teboj…………