Lepo pozdravljene punce, jaz pa sem leta 1999 dala punčko v posvojitev ker sem bila stara 17 let in fant s katerim sem zanosila ni hotel nič o tem vedeti kajti , nisem niti vedela da sem noseča dokler ni bilo prepozno, ker sem imela tri mesece še mensruacijo in sem na koncu zaradi živciranja rodila v petem mesecu in dala punčko posvojit ker nisem mogla sama za njo skrbeti in sem upala da bo kdo drug bolje poskrbel zanjo kot jaz. zdaj pa sem poročena in imava eno leto in pol starega fantka in skoz sanjam o tisti punčki. Pa nisem z istim fantom poročena ampak moj mož ve vse o tistem dogodu in sočustvuje z manoj tako da bi po eni strani rada zvedela kako ji je in kje je ali je v dobri družini ali ne, pa ne vem če to lahko sploh zvem, ker sem takrat podpisala papirje in je pisalo da po enem letu ne morem več nič posredovat da bi jo hotela nazaj. Pa vseeno me to full zanima kako ji je drugje.

100000% lahko izveš o tvoji pupici.
Ti si mati, in če si tako dobra mati, tudi lahko zahtevaš nazaj otroka in se sklicuješ na to, da si bila mladoletna in da nisi razumela kaj se ti je takrat dogajalo.
SREČNO pa poročaj
lp, Tinči

Oprosti Tina** ampak se s teboj ne strinjam.

Občudujem sts, da je lahko sploh storila ta korak in otroka dala v posvojitev in občudujem jo, ker je as tem postavila na prvo mesto otroka, njegovo prihodnost in ocenila, da je bolje zanjo tako. Sploh si ne znam predstavljati tvojega trpljenja, razumem pa tvojo ljubezen do hčerke.
Sama imam tudi dva otroka in si ne znam predstavljati življenja brez njiju. Tudi jaz bi težko pozabila na “oddanega” otroka, kajti zavedaš se, da nekje po svetu hodi tvoj otrok, ki ga ne poznaš! MOrda hodi kdaj tudi mimo tebe!
Vendar zavedati se moraš (kar sploh ne dvomim, da se ne), da tvoja hči živi v tej družini od malega, da je tista ženska zanjo mama in tisti moški oče in nihče drug. In zdaj je stara 5 let! Si predstavljaš njeno zmedo, da naenkrat pride nekdo, ki trdi, da je njena mama!? In, da ti uspe, da jo dobiš nazaj!? Za kakšno ceno? Zanjo si tujka, tako pač je.
Verjetno se vsega tega tudi sama predobro zavedaš. Razumem te, da te skrbi kje je, s kom živi, ali ji gre dobro? Mogoče bi se to le dalo preveriti, zakaj ne. Vendar, da bi z njoiskala stike, se mi ne zdi primerno. Sama premisli, oceni in se odloči. Vzemi to samo kot moje mnenje in mi ne zameri.

Še enkrat: te ne poznam, ampak zdi se mi, da si se takrat pravilno odločila in te res občudujem, da si to zmogla.

Želim ti vse lepo!

lp

Draga sts!

Sem ena tistih ki si srčno želijo posvojiti otroka, ker pač iz zdravstvenega vidika druge možnosti ni.

Spoštujem tvojo odločitev, o tem da si dala tvojo pupo v posvojitev in sem prepričana da ji gre zelo dobro. Ne mislim da ti ne bi bila dobra mama. Vendar zamisli si saj si tudi mamica sinku ki živi z tabo, da po 5 letih stopi nekdo v hišo in reče jaz sem tvoja mama. Otrok bi bil čisto zbegan. Sa posvojiteljske starše je že to velika težava, da otroku povedo da je posvojen. Tukaj se pojavijo veliki psihični pritiski, kako povedat, kdaj je tisti pravi čas, ali bo otrok razumel, ali bo iskal svoje korenine?

Mislim pa da če je tvoja želja, pojdi na CSD, povej kaj te muči in poskušaj razložiti kaj si želiš, mogoče pa bodo krušni starši pristali v kakšno srečanje:)

Ne verjamem pa da bi po 5 ih letih otroka lahko dobila nazaj! Mogoče boš takrat pomirjena ko boš videla svojo pupo, videla da ji gre dobro, kako je velika, in da je srečna v družini kjer živi.

Lep dan!
Eva*

No evo to je to o čemer moj mož vedno govori – že 6 let se trudiva da bi imela otroka in ko sem mu pred kakšnih pol leta omenila možnost posvojitve ( otroke ima strašno rad ) je kategorično rekel ne in to ne zato ker ne bi imel rad tega otroka temveč iz strahu da bo nekdo potem prišel in hotel tega otroka nazj. In ta strah je tako globoko v njem da je raje brez otrok kot pa da bi dal svoje srce otroku katerega mu lahko vzamejo9 vsak trenutek.

lp, Sunday

Popolnoma te razumem da si želiš vedeti kje je. Če se le da poizkusi izvedetei kako je z njo.

S tem kar pa ti piše Tina se pa jaz ne strinjam. Da bi otroka kar zahtevala nazaj od kod ji ta ideja. Potemtakem bi se lahko starši ki so dali otroka v posvojitev čez par let kar lepo premislili in zahtevali otroka nazaj. Pa saj otroci niso igrače.Otroci so nežna bitjeca ki potebujejo veliko ljubezni in varnosti.

Verjamem da ti ni vseeno, ampak tudi paru ki ima deklico že pet let ne bilo nič manj hudo če bi jima deklico vzeli.

Težko ti svetujem, vendar če boš ugotovila da je tvoja punčka v družini ki jo ima rada in zanjo lepo skrbi bi bilo mogoče najboljše da vse skupaj pustiš pri miru. Mogoče bi z svojim prihodom deklico samo zmedla.

Ali pa poišči kontakt z njenimi posvojitelji. Mogoče bodo celo dovolili da se srečate.

Tudi jaz se ne strinjam s Tino, da bi zahtrevala otroka nazaj.

NIkakor, pač tako se je zgodilo in verjetno si se prav odločila, toda otrok je verjetno (zaradi prezgodnjega rojstva) potreboval še posebno nego in pozornost in jo še sedaj in ker si sedaj tudi mama verjetno veš kaj to pomeni in kako občutljiva bitja so otroci. Da pa boš lažje živela s tem se pozanimaj toliko, da boš vedela da ji gre res dobro, da je ljubljena in zaželjena, potem pa živi naprej svoje življenje in bodi vesela da te mož razume in ti v težkih trenutkih stoji ob strani. Drži se in LP(samo moje mnenje, ker sem mama)

Po mojem lahko izveš, kako ji gre, otroka zahtevati nazaj pa najbrž ni tako enostavno. Vsekakor se pa tudi o tem pozanimaj, prepričana sem, da ti bodo razložili tudi, kaj bi to pomenilo zanjo.
Zakaj ste vsi tako prepričani, da gre deklici dobro? Nočem reči, da ji ne gre, ampak kako lahko to veste?

Ko vse to prebiram ,nekatera mnenja lahko pozitivno potrdim ,druga ne.Sama ,z družino seveda se ukvarjam z rejništvom.Menim ,da je dobro ,da otrok spozna ali pozna svoje družinsko drevo.To ne pomeni ,da se otroka odvzame posvojiteljem.Za otroka,ki nima drugih staršev bi bilo to lahko zelo stresno in ni rečeno,da bi ta otrok lahko sprejel svojo matično družino.Zame je dobrodošlo,da poznam otrokove starše,saj ga lahko v različnih trenutkih razumem,kar je zelo pomenbno ,da otroka sprejmeš takega kot je in mu pomagaš,kot pa da iščeš v njem svoj ideal.
Mamici bi svetovala naj postopno in previdno pristopi k tej zadevi,vse v dogovoru posvojiteljev,ki mpa morajo biti razumljivi.Vem,da je to težko,vendar nikoli si ne boste mogli odčitati,da niste naredili koraka,ki je zelo boleč in otrokokovo zaupanje bo večje in bo zvami lahko premleval stvari,ki ga bodo obdajali.OBE strani naj bosta strpni in razumljivi in naj delata tako ,da otrok ne bo trpel odraslih nesporazumov.

Kolikor vem, biološki starši ne morejo zahtevati nazaj otroka, ki so ga dali v posvojitev. lahko se pozanimate na CSD, kako gre deklici, je pa vprašanje, če vam bodo sploh lahko kaj povedali.

Drugače organizirajo srečanje otroka in biol. starša le, če otrok in bio. starši to hočejo oz. v to privolita oba. srečanje je v prisotnosti CSD, otrok pa mora biti star najmanj (10 ali/ 14? ne vem sigurno) let.
Če otrok tega ne želi, do stika ne pride. Po 18. letu starosti otrok lahko kadarkoli dobi podatke svojih bio. staršev, obratno mislim, da ni mogoče.

Draga STS, te razumem in po eni strani te podpiram in ti želim, da jo boš nekoč objela in videla, kako lepa je. in tako pogumnih mamic ki se odločijo za ta korak (ne pa splav) je malo.

Po drugi strani pa – ne predstavljaš si kakšen šok bi bil sedaj to za njene starše. Če pogledam sebe, ki zaenkrat lahko crkljam le svoje nečake in po mestu le opazujem mlade družinice z malimi tolovajčki, bi kot levinja branila svojega posvojenega pikeca, če bi hotel kdo v stik z njim preden bi odrasel in preden bi mu midva sama lahko vse povedala in razložila zakaj, kako, kdaj, ….. in tudi toliko poštena sva, da mu bova omogočila stik s bio.starši, če bo to le želel-a in ko bo za to dovolj star-a.

No, ker še nimava pikeca, ker bova nanj še dolgo čakala, … – oprosti sem že predolga in cmerava……
…….. prosim, ne zameri mojim besedam ki so mogoče zvebele pretrde. smo pač vse na istem – želeti objeti svojega pikeca.

V skladu z zakonsko podlago starš, ki je dal otroka v posvojitev, le-tega NE MORE več zahtevati nazaj! Pod nobenim pogojem!!! (zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) Mislim, da tudi CSD o tem otroku ne sme dajati nobenih podatkov, razen v izjemnih primerih (bolezen, ki je povezana z sorodstvenimi geni..)

Tako, da ne bo bodočih posvojiteljev strah zaradi takih staršev, ki bi otroka zahtevali nazaj.

Razumem vaše občutke, ampak zahtevati vrnitev je zaradi interesa otroka pravno nemogoče!!

Imam prijateljico, ki je oktobra posvojila deklico, staro 3 dni. Ker sta že 7 let poročena in ne moreta imeti otrok, je bil to za celo družino fenomenalen dogodek. Koliko sreče in zadovoljstva je bilo v fotografijah, koliko šele dejansko v vseh trenutkih, ko so bili skupaj.
Po enem mesecu se je mamica posvojene deklice odločila, da hoče deklico nazaj. Po enem tednu pregovarjanja in živčne vojne sta po dojenčka prišli delavki CSD-ja. Odnesli sta vse, kar sta imela. A si predstavljate, da cel dan veš, da bodo popoldne ob 4h prišli po otroka in ga boš moral dati in ga nikoli več stisniti k sebi? Ko sva z možem po 14 dneh zvedela, sva ju obiskala. Sprva smo se pogovarjali o običajnih stvareh, potem pa samo še o njej in na koncu smo gledali slike in jokali – vsi 4, tudi moj mož, ki zlepa ne joka.
Zakaj sem to napisala? Tisti, ki otroka posvojijo, si ga navadno bistveno bolj želijo kot tisti, ki jim ga je dano imeti. In bolečina, ko jim ga odvzamejo, je zato neznosno huda.
Seveda pa se strinjam, da je potrebno v vseh pogledat pretehtati zadeve in delati 100% v korist otroka. žal otroci navadno o tem ne odločajo sami, pač pa bi radi odločali tisti, ki so vpleteni in ne morejo biti objektivni.
Razumem tebe, ki si bila v stiski in si dala hčerko posvojit. Vendar, kot mi je razlagala prijateljica, možnost, da dobiš otroka nazaj, po 1 letu ugasne in menim, da s tem, da bi jo zahtevala nazaj, najbrž ne bo nič. Strinjam se s sogovornico, ki je napisala, da najbrž na centru tudi ne bodo dajali podatkov o njej, razen če gre za tehtni razlog.
Danes ima moja prijateljica drugo punčko, seveda zopet posvojeno in ima jo že 5 mesecev. deklica je bila en mesec v porodnišnici, iz previdnosti, če bi se mamica slučajno premislila. prijateljica pravi, da “še pol leta”, kar pomeni, da še toliko mora počakati, da bo deklica pravno tudi njuna in jo bosta lahko posvojila.
Strinjala bi se pa, da posvojitelji navadno dobro ravnajo z posvojenimi otroci, kar izvira iz njihove globoke želje po otroku. So pa seveda tudi izjeme.
Vse dobro tebi in tvoji družini.

Hvala vsem ki ste se odzvali na moje pismo.
Jaz vem da po enem letu še lahko vzameš otroka nazaj, ker sem sama podpisala pogodbo v kateri to piše in ko mine eno leto nimaš nobene pravice več da bi ga zahtevel nazaj ali poizvedoval kje je. Niti mi ni na pamet padlo da bo jo gdaj hotela vzeti nekomu ki jo ima za svojega otroka. Moja tašča je sama rejnica in tudi eno deklico ima posvojeno, in moj mož je bil do svojega 6 leta v rejništvu in vem kakšne posledice vse to prinese, ko je moral k tujim ljudem in potem spet nazaj. Niti slučajno ne bi šla delat panike in poizvedovat o njej, pač včasih pomislim ali ji je res dobro ali ne, vsi smo krvavi pod kožo. Lahko je ona pri paru ki si je srčno želel otroka in vem da ga je bil vesel, ampak tudi najlepši pari ali družine se lahko razidejo ali skregajo ali karkoli drugega pride vmes kat pusti na otroku posledice, tega pa jaz zagotovo ne morem vedeti.
Nisem niti pomislila da bi klicarila na CSD in spraševala ker vem da sem sama podpisala da se strinjam in resnično se strinjam da ne moreš se premisliti po enem letu in se tudi v tem enem letu nisem in nikoli se ne bom. Če me bo želela sama poiskat, ni problema sem ji na voljo in jo z veseljem sprejmem, ampak tudi pod razno jo ne vzamem njeni družini. Tam je odraščala in še bo odraščala in vse kar se bo naučila se bo z njimi učila in mi ne pade na pamet da jo jaz hočem nekomu vzet, ker imam zdaj sina in vem da ubije tistega ki mi ga vzame. Ni pogojev. Želim samo to da se ima lepo in da je srečna in da odraste v lepo deklico in da živi v urejeni družini in razmerah. Upam pa seveda da bo nekoč ko bo odrasla vedela da je bila posvojen in upam da mi ne bo zamerila in da me bo hotela spoznati.
Hvala še enkrat vsem ki ste se odzvali in vedite da velikokrat pomislim nanjo, ampak ne v tem smislu da jo želim nekomu vzet, ampak čisto tako kakšna je, kako ji gre, …..milijon stvari. Želim pa ji vse naj naj in da bo srečna še naprej.
lp

Pa še to, nikoli se nabi zgovarjala da jaz nisem vedela kaj sem delala ali akj se je takrat dogajalo, ker sem vse vedela in moji starši so mi ponudili da ga obdržim in da mi bojo pomagali , in so me vprašali kaj sama želim in sem sama rekla da sem za posvojitev. Z polnim zavedanjem kaj delam, je moja mami dobila številko od socialne delavke ki se s tem ukvarja in mi rekla če želim naj jo pokličem. Nihče me ni v to silil sama sem se tako odločila in maji starši so tako odločitev sprejeli pa tudi če bi jo obdržala bi jo ravno tako sprejeli, ker so bili zelo razumni in sem ji najbolj na svetu hvaležna in jih imam najraje. Sama sem povedala socialni delavki kaj sem se odločila , povedala mi je za posvojitev in rejo kakšne so razlike in pogoji ki jih sprejmeš z podpisom pogodbe, in vs emi je bilo jasno. Po enem letu ne smem in ne morem več zahteveti otroka nazaj ali zahteveti podatkov kje je, ravnotako podpišeš da ji lahko spremenijo ime in priimek, ter da ti teh podatkov ne moreš dobiti. S vsem tem sem se strinjala kajti če kdo potem naredi tako štalo je od tega čist ne fer da otroka zmede.
Tako da takšna je bila moja odločitev in niamjo veze leta jaz sem se svojih dejanj zavedala in se jih še danes. Fant ki pa je biološki oče te deklice pa takrat ni hotel nič vedeti o tem in ga tudi nisem dala vpisat na rojstni list te deklice ker če takrat noče slišat zanjo ne rabi nikoli zahtevat kje je in kdo je. Saj ga srečam velikrat in vidim da ga zanima ker se nonstop hoče z mano dobit na samem, ampak jaz se nočem z njem o tem pogovarjat tako kot se on takrat ni hotel z mano. Če bo deklica želela kdaj vedeti kdo je njen bio. oče ji brez problema povem in nimam nič proti če ga poišče.
sem se pa fulll razpisala, za cel roman, boste mele velik za brat.
fajn se mejte pa uživajte, se še slišmo, v bistvu pišemo

Vse spostovanje, draga Sts!

Narediti tako dejanje, je morda norost zase (ker je psihicno tezko prenesti), a pravi blagoslov za otroka. Mene bi verjetno ne-vedeti popolnoma pokopalo in verjamem, da ti ni lahko in da te skrbi kako je z deklico. A dolge cakalne vrste za posvojitev so tvoje upanje – kdor zdrzi v njih do konca, si otroka tako mocno zeli, da otroku potem preprosto mora iti dobro. In otrok obupano druzino (oziroma partnerja) potem tako tesno poveze, da je po mojem precej manjsa verjetnost, da bi sla narazen.

Veliko vec srecnih otrok bi bilo na svetu, ce bi bilo vec starsev dovolj pogumnih in altruisticnih, da bi mislili predvsem na otroka in naredili, kar si naredila ti.

Upam in zelim ti, da bi te hcerka cez deset ali vec let poiskala in te osrecila s tem, kar bo.

Kristina

Sama zase vem, da se nikoli ne bi mogla odločiti tako kot si se ti. Otroka bi sigurno obdržala.
Vendar pa te spoštujem, ker si se odločila tako kot si se in nisi ubrala najlažje, a zame nesprejemljive poti – splava. Sama sem nekoč morala na čiščenje, ker mi je odmrl plod. Bila sem skupaj s tistimi, ki so se zavestno odločile za splav. To je bila v mojem življenju najhujša mora in najbolj grenka izkušnja. In hudo psihično naporna. Upam, da nikoli več…

Krasna si, ker si imela pogum, da si otroka donosila in da si ravnala tako kot si. Verjamem, da ne boš nikoli pozabila, da nekje živi tvoja kri, ki je ne poznaš. Mislim si, da morajo biti razmišljanja o tem zelo naporna.

In vsekakor bom rekla, da bi bil svet zaradi več takšnih osebnosti kot si ti sigurno boljši…

Srečno in čuvaj svojo družino.

LP, Ana

Kaj v petem mesecu se že rodi živ otrok?

Seveda se lahko rodi živ, če ni kakšnih anomalij. Do 3 meseca se razvijajo organi, nato v bistvu samo še raste in pridobiva na teži.

lp

kakšno vprapšanje?!? ne morem verjet!!

flavija, za večjo razgledanost pa še to: z oživljanjem otroka se prične že pri 600 gramih telesne teže, kar priča, da že obstajajo (sicer majhne, pa vendar!!) možnosti za preživetje.