posvojiteljica že 24 let
Draga Sunday
Strah tvojega moža, da bi biološki starši prišli po otroka, po dokončni posvojitvi, je odveč.
Strah obstaja le prvo leto. V tem obdobju se lahko starši premislijo. Ko je otrok dokončno posvojen in vi postanete starši – očka in mamica tudi formalno, ni nobene bojazni več.
Naj povem, da je moja posvojena hčerka stara 24 let. Posvojitev je bila takrat veliko lažja (Jugoslavija). Nato pa sem rodila še dve krasni hčerki. Še vedno sem prepričana, če je ne bi posvojila, tudi onih dveh ne bi bilo. Vsi se zelo dobro razumemo.
Vendar sem kljub temu veliko prestala prav zaradi prve hčerke. Obnašala sem se, kot so nam takrat dopovedovali in sicer – povedati otroku, da je posvojen takoj, ko začne dojemati.
Danes se sprašujem, če je to prav, kajti danes iz pogovora s hčerko vem, da se je velikokrat počutila zvrženo, da je veliko razmišljala “zakaj jo je ona druga mama” zapustila, čeprav smo ji vedno lepo povedali, da jo je imela rada, vendar je ni mogla obdržat….,
Vem, da je njena samozavest prav iz tega razloga zelo slaba in vem, da jo še vedno mučijo njene dejanske korenine.
Tudi tu sem ji povedala, da smo ji pripravljeni prisočiti na pomoč, jo odpeljati v kraj kjer se je rodila, pripravljeni smo z njo poiskati njeno biološko mamo (seveda smo ji razložili tudi eventuelne nepredvidljive posledice, saj ne vemo kaj se je z njeno mamo dogajalo, ali jo je zatajila, ali se je poročila ….)
Povedati pa moram, da nikoli nismo delali razlik med puncami. Prva je bila vedno prva. Prva je dobila avto, ko je druga naredila vozniški izpit, ji je prva dala svoj avto in ona dobila novega….., nikoli nobenih razlik, ona je naša prva.
Ka pa piše sts – posvojitev
Verjamem da ti je hudo, vedi pa, da je tvoji punčki zelo dobro, saj ljudje, ki se odločijo za posvojitev (pa še tako majhne punčke kot je bila tvoja 5 mesecev) se samo iz enega razloga postati starši, ljubiti malo bitjece in veliko takih staršev poznam in vem, da se otrokom godi dobro. Ne pogrešajo ne ljubezni ne materialnih dobrin.
Do tvoje punčke pa glede na to, da sem posvojiteljica, moram reči da na srečo ne moreš priti. To je bila tvoja odločitev pred štirimi leti. Vem, da si bila nezrela, mlada in depresivna, pa kljub temu si ne predstavljam, da bi mi mojo punčko kdo vzel.
Gotovo sem pisala zmedeno, ker me prevzemajo čustva.
Lep pozdrav sem skupaj
,
Pozdravljena 3 x mama
Vaša življenska zgodba je skoraj identična moji. Tudi jaz imam prvo hčerko posvojeno, potem pa sem rodila še dve hčerki. Sicer so mlajše, (7,5,3 leta). Tudi mi smo ji takoj povedali, da je nisem jaz rodila – vse na lep način in do sedaj se s tem ni kaj dosti obremenjevala – le včasih vpraša, zakaj je tista teta, ki jo je rodila ni mogla imeti. Tudi mlajšima smo razložili in ni bilo nobenih pretresov. Vsaj za enkrat, ne vem pa kako bo, ko bodo v puberteti. Vsi se zelo dobro razumemo in imamo radi in ne delamo nobenih razlik med njimi.
Ali mi lahko ga. 3 x mama napiše, kakšne težave je imela oz. kaj je prestajala zaradi prve hčerke?
Pozdravljena mama 3x,
ko so otrokom skrivali, da so posvojeni, je bilo še slabše. Če so kdaj izvedeli, se jim je podrl svet – ni hujšega kot da ti lastni starši prikrivajo (ali lažejo), s tem se popolnoma podre zaupanje med starši in otrokom.
Na žalost imajo naši posvojeni otroci komplicirano zgodovino (moja punčka je posvojena s Kitajske, kmalu zatem sem rodila še eno), od značajskih lastnosti je odvisno kako se spoprijema z dejstvom, da je bil zapuščen. Nam, njihovim staršem, ostane le to, da jih spremljamo z veliko ljubezni in potrpljenja in smo jim vedno brezpogojno v podporo.