Pozdravljeni.

Upam, da se bo našel kdo, ki ima podobno zgodbo kot jaz in mi mogoče dal kak nasvet, mnenje… Torej, sem posvojena, pri 6-ih mesecih sta me posvojila starša, ki sta me imela neizmerno rada (ati je žal umrl), seveda tudi jaz njiju. Nikoli mi nista skrivala dejstva da sem posvojena, nikoli nisem imela nekih travm v smislu da mi nekaj manjka, pač, tisto kar se vidi v filmih. 🙂

Do pred kratkim. Ker se totalno ne znajdem v življenju, ker ne najdem sama sebe, ker sem zmedena in sploh ne vem kdo sem, kaj hočem in ker bi rada uredila z nekimi vzorci sem se odločila, da grem na psihoterapijo, kjer pa je prišlo na dan, da se mi to dogaja ker sem posvojena. Ker se počutim zapuščeno, ker otrok čuti te zadeve in ker se dejansko nisem počutila blizu s svojo mamo, zato tudi problemi z mojim dojemanjem same sebe, sveta…

Terapevtki sem sicer omenila, da se mi zdi to malo verjetno, pa je rekla da ima veliko posvojencev take težave in če česa nisem čutila to še ne pomeni, da tega ni. Ker dejansko RES nisem nikoli čutila, da mi kaj manjka.

In jaz sem zmedena. Zelo zmedena. Je dejansko res možno, da posvojitev pusti tak pečat, četudi nezavedno? Je med vami kdo tak, podoben meni, poznate mogoče kak tak primer?

Vesela bi bila vsakega mnenja, hvala.

Pozdravljena!

Jaz sem tudi posvojena, sicer sem z 2 leti prišla v Slovenijo, vendar je z mano tudi prišel brat. Nama tudi niso skrivali, da sva posvojena imela sem vse, le prave materine ljubezni ne. In jaz mislim, da to lahko pusti pečat, sama sem tako kot ti zelo zmedena, ne vem kaj bi sama s sabo, iz dneva v dan imam nove ideje o boljšem življenju,kaj bom spremenila in kaj ne, itd.
Jaz sem se celo otroštvo, najstništvo spraševala zakaj so naju dali v posvojitev, zakaj so mene spočeli, če so že za mojega brata vedeli, da ga bojo oddali in seveda da bom nekega dne lahko postavila tisti Zakaj?.
Ja spoznala sem pravega očeta, tete,sestrične,..itd, vendar matere nisem-in po pravici povedano nimam želje. Ker že to kar so mi do sedaj povedali vsak drugače govori se niti ena zgodba ne ujema.Mislila sem da bo moje življenje izpopolnjeno, da me bo nehalo mučiti pa me še zmeraj, ker sedaj čutim še večjo praznino med rejniškimi starši in mano.
Vendar ironija je ta, da tega nobeden ne razume, vsak misli sej si srečna ker imaš nekoga, ki ti da vse kar si želiš. Pa vendar ni tako. Želim si ljubezni, topline, to kar ti da prava materina ljubezen, ki je brezmejna,…
Jaz osebno sem iskala ljubezen v fantih imela več propadlih daljših vez, zakaj nekako nisem zdržala pol leta biti samska, ker se mi je začelo mešati-tako sem jaz mislila. Vendar mislim, da to vse izvira iz te nesigurnosti oz.pomankanje topline, ki naj bi izvirala od doma.
Tako da kakorkoli to pusti velik pečat, samo vprašanje je ali se mu bomo pustili, da nam ta pečat zaznamuje celo življenje in ga upravlja ali pa se mu bomo postavili po robu.
Upam, da sem kakorkoli pomagala, če te še kaj zanima kar povej,..nisi sama..
Lp, upam, da najdeš pravi smisel..:)

Vabim Vas, da si pogledate našo spletno stran in se včlanite, če želite : http://www.hk-posvojencev.org…Niste sami…kar nekaj nas je z različnimi izkušnjami, vsak z edninstveno in posebno.

Lep pozdrav,

Katarina

[email protected]