Moram se malo “pohvaliti”, da smo v decembru posvojili hrta, ki je priŠel iz azila na Irskem.
Ne vem, koliko vam je znana ta problematika(ko niso več “uporabni” za dirke, jih kruto pobijejo), vendar jih nekatere org.reŠujejo.
Mi smo postali ponosni lastniki enega teh revčkov, ki se je ze po dveh dneh počutil kot riba v vodi.
Svetujem vsakemu, da si omisli posvojitev, ker so ČUDOVITI.

Pozdravljam idejo o posvojitvi hrta, prosim pa, da jih ne svetujete kot, da so najbolj neproblematicni kuzki na svetu. Hrti so pac hrti, posebnezi med psi in taksne morajo imeti tudi lastnike. Sploh bivsi dirkaci znajo biti tudi problematicni. Ne morem pozabit, da so pred kratkim hrti (posvojenci) do smrti raztrgali civavo, ki so jo imeli za plen. Raje ne komentiram odgovornosti tako lastnika civave, kot lastnike hrtov, ki so jih v vecjem stevilu spuscali, pa ceprav v ograjenem prostoru.

Se enkrat. Sem ljubitelj hrtov in tem revckom iz Španije in Irske zelim , da bi vsi dobili tople domove. Treba pa je ljudem povedati, da to niso mucke, se manj kaksni povprecni psi. Da potem ne pride do taksnih scen. lp

Kako so lahko imeli hrti čivavo za plen? Kaj lastniki so jim jo zato dali ali kako? Kaj je kakšen članek o tem na netu? Kaj ni mogel nišče ukrepati, da bi jo rešil? Uboga čivavica. To je tak nežno bitje in jo že vsaki močni prijem in zvok prestraši.

Se popolnoma strinjam s Tanjo.

Hrti niso tako zelo neproblemtaični kot jih radi predstavljajo in potrebujejo odgovorne lastnike. Sploh, ko gre za hrte rešenčke, ki so živeli v težkih razmerah in so bili trenirani na plen. Zato tako splošno svetovanje in priporočanje takega psa vsakemu ni ravno na mestu.

Zelo cenim trud te organizacije vendar moram pripomniti, da sem mnenja, da se jih v Slovenijo pripelje absolutno preveč saj je v tako mali državi težko najti toliko primernih lastnikov.

Naj bo nekaj jasno. Preden se kdo odloči posvojit takega hrta bo moral temeljito razmisliti o hrtu kot o psu z lovsko in dirkaško preteklostjo.Ti psi so čudoviti vendar imajo določene karakteristike, ki zahtevajo več izkušenj na področju kinologije.

Strinjam se s kolegicami, ki priporočajo previdnost. Doslej sem imela dve borzojki, ki sem ju obozevala, vendar sem se morala sprijazniti, da ju ne morem prosto spuscati kjerkoli, ker imajo ti psi tako mocan lovski nagon, da nobeno solanje ne pomaga.Nezno sem ju poimenovala za “svilnati morilki”, tako pac je. Naslednji borzoj bo prisel v moje zivljenje le, ce bom nekoc imela dovolj denarja za hiso z velikim visoko ograjenim vrtom (visoko pomeni zelo visoko, ker so ti psi sposobni z mesta preskociti nezaslisano oviro). Na sreco je danes ze nekaj moznosti za varno rekreacijo hrtov, prav je, da se druzijo s sebi enakimi in imajo moznost dirkati, saj so za tek rojeni, potrebujejo ga. Moji deklici do psov ali ljudi nista bili agresivni, razen v obrambi, ampak zal nista prav nic nezno cutili do mack ali divjih zivali v gozdu.Ves cas sem bila razpeta med navdusenjem, da se lahko druzim s tako cudovitim bitjem in obupom, ker ni bilo pogojev, da bi psu nudila dovolj gibanja. Pa smo vsak dan sli nekajkrat ven, vsaj en sprehod je trajal najmanj 4 ure. Ampak tek… se s kolesom nisem bila dovolj hitra, poleg tega sem se ves cas bala, da se bo pojavila kaka srna in bo psicka planila za njo, se mi iztrgala, jaz pa koncala polomljena na tleh…

Pozdravljeni, ponovno se oglašam. Naj pripomnim, da VSAK pes potrebuje odgovornega lastnika in, da je VSAK pes potencialni “morilec”, ker je pač žival in nagon je nagon.
Tudi jaz se tega zavedam, v hiši imam še dve mački, ki ju moj Sonny ne obožuje preveč, vendar ju pusti pri miru. Sčasoma se ju bo navadil.
Pes se od psa razlikuje , veliko pa je odvisno od lastnika.
Ko sem rekla, da svetujem “vsakemu” posvojitev, sem mislila predvsem ljudi, ki vedo, v kaj se spuščajo.
Glede čivave pa to – nesreča se je zgodila na srečanju, niso je nastavili za plen – nikakor!!!
Jaz imam doma čivavo, belo ovčarko, mešanca ovčarja in sedaj tudi hrta, pa se odlično razumejo.

Jaz sicer nisem živela s hrti, sem pa s perujskimi golimi psi in tu lahko potegnem kar nekaj vzporednic.
Precej so dekleta pred mano že povedala, bi pa opozorila na nekaj glede lovskega nagona oz. nagona po plenu (tudi tebe, Amy-1), da ne bi bilo nadaljnih “presenečenj” (kot npr. ta dogodek s čivavo). No, pri zavedanju, kaj imate doma, to sploh ne bi smelo biti presenečenje oz. če bi se tega lastniki “takšnih” psov zavedali, do tega ne bi prišlo.
Tudi moji perujci so živeli z mački. Branili bi jih pred komerkoli, celo budri niso storili žalega. Ampak… Ja, tu pridemo pa do zelo pomembnega ampak! DOMAČE MAČKE, DOMAČA BUDRA, CELO DOMAČI OTROCI!!!! niso plen. So del krdela. Vse ostalo (pa čeprav celo najdenim dudarjem, ki smo jih imeli doma, niso nič storili), je v določenem okolju in pod določenimi pogoji ZGOLJ in SAMO PLEN! Pika, tako je.
In neodgovorno in neumno se je sprenevedati, da temu ni tako.
Ravno zaradi tega sem v bistvu 99,99% proti temu, da se te pse uvaža v Slovenijo in se jih oglašuje kot nadvse primerne družinske pse, ki rabijo zgolj še eno priložnost.
Roko na srce, ni tako zelo enostavno in jaz si kaj takega ne bi upala ali drznila svetovati komurkoli, ki ga osebno ne poznam in za katerega ne morem dati roke v ogenj, da je sposoben biti dovolj zanesljiv in odgovoren lastnik, da bo takšnemu psu kos.
Samo opozorilo, ker si verjetno ne želimo podobnih dogodkov, kot je zgoraj opisani, a ne?

Enkrat sem šla na sprehod pa se je moji čivavi približal hrt (psička) in zelo silila v njo, tako da jo je lastnica kar fejst morala vleči vstran. Ne vem kaj je hotela, ni zgledala huda, bila pa je tako lepa. Je pa težko spremenit značaj psa. Mene moja kar zgrabi če ji kaj ni všeč. Zadnjič sem že skoraj spala, ona pa je bila pri nogah, in ko sem se premaknila je začela ful renčat samo zato ker jo je motilo da migam. Enkrat pa je ležala na kavču in jo hočem pobožat, ko pa se sklonim pa skoči proti glavi kot zajec, kot da me je hotela vgriznit in je renčala za brezveze. Saj ni vedno taka, drugače se zelo rada carta, me pa malo skrbi zaradi tega. Zato si res ne predstavljam kako bi imela takšnega, tako velike kot hrt in z enakim značajem.

?? mislim, da imas ti s svojim psom precej resne tezave in obiskovanje kaksne pasje sole bi vama vec kot koristilo. To kar opisujes ti, nima z lovskim nagonom hrtov, ki ga omenjajo predhodnice v svojih sporocilih, niti najmanjse sticne tocke. In vec kot ocitno je, da svojega psa niti najmanj ne obvladujes, da je hierarhija v vasi druzini “na psu” (dobeseno) in da pojma nimas o vzgoji, solanju psov in o pasjem vedenju.
m.

KO sem jo dobila sem se hodla zanimat za šolo pa je bila ravno takrat, da nisem mogla iti. Tudi zdaj je tako. Do nje sem se vedno lepo obnašala, ne jezi se pogosto, ko pa se pa nimam pojma zakaj se. To je samo zadnji čas in mislim da je zato krivo pokanje, saj jo zelo nervira. Drugače veliko razume in uboga. Sploh ne vem če bi v šoli lahko kaj glede tega naredili.

Fino je pametovati. Sploh tistim, ki nimate posvojenega psa.
Ni potrebe o obtoževanju in kazanju s prstom na nekoga, ki ga sploh ne poznate.
Posvojeni hrt- hm,…ja, mi živimo z njim in je kot v pravljici (kot s pasemskim psom, ki smo ga kupili pri vzreditelju).Naš hrt je povsem neproblematičen,od začetka čist, pozna osnovne ukaze, neagresiven,boječ-kot pač vsak hrt…Ljudje, treba je poznati karakter hrta in znati živeti z njim.To je vse. Hrt ni nemški ovčar ali čivava, hrt je vsekakor še kaj več kot to in s tem je treba znati odgovorno živeti.

Vsak pes je lahko problematičen, ne samo posvojeni dirkaški hrt.
Vsak si pač umisli psa, ki ga obvlada in kakor hitro bomo pomislili, da nas je strah za našega, ali za drugega psa, ker ne vemo kaj bo naš pes naredil njemu ali meni v naslednjem trenutku, potem se moramo zamisliti tudi nad seboj. Smo sploh primereni kot lastniki za svojega psa? Pa naj bo posvojen ali kupljen-ni bistveno. Torej, kakšen bo odgovor?

Povsem neutemeljeno je komentirati nekaj kar ne poznate. S problematiko in specifiko posvojitve dirkaškega hrta se je treba najprej poučiti in spoznati, šele potem se odločiti za posvojitev takšnega psa ali pa celo komentirati in tudi “obtoževati”, če je na mestu. Mislim, da nihče od tistih, ki tukaj obtožujete in kažete na to, da poznate to problematiko in posvojene hrte, niste do tega opravičeni. Mar se motim? Poznate te hrte, poznate problematiko, poznate karakter hrta…?

No ja, čivava kot vaba? Hm, ste bili morda zraven, da lahko komentirati kaj in kako je bilo? Verjetno ni bil tam nobeden od nas, torej ne sodite, ker je lahko krivično-za eno in drugo stran.

Nesreča s čivavo se je pripetila na srečanju posvojenih hrtov, organiziranem na ograjenem travniku namenjenem srečanju. Lastniki čivave so lastniki posvojenega hrta. Organizatorji smo ob vstopu od njih zahtevali, da čivavo odstranijo iz dirkališča, kar so tudi storili. Čez tri ure so si premislili in čivavo brez vednosti kogarkoli pripeljali nazaj. Krivda je na obeh straneh, nas kot organizatorjev, ker na vrata nismo postavili varnostnikov in lastnika čivave, ki žal ni ravno razmišljal o posledicah.

Sama živim s posvojenim hrtom in se prekleto zavedam s kom živim. Spuščam jo na ograjenem igrišču, ker se zavedam, da je lovec in da nobena šola ne pomaga ko bo mimo nje pritekel zajec.

Drugače pa je to neproblematična psička, ki ljubi nas kot družino, otroke in pse vseh velkost in oblik in je od svojega prihoda v februarju naš sonček. In če primerjam z našo drugo psičko boksarko, ki je bila pri 7 tednih kupljena pri vzreditelju je galgica bistveno bolj enostavna in vodljiva.

Kar pa ne pomeni, da bi hrta priporočala vsakemu. Tako kot vsaka druga pasma imajo tudi hrti svoje specfike, ki se jih mora vsak bodoči lastnik zavedati.

Organizacija za pomoč hrtom vsakega lastnika hrta obišče še pred prihodom hrta v nov dom in ga seznani s pozitivnimi in negativnimi lastnostmi življenja s hrtom. Hrta se določeni družini tudi odsvetuje. Z lastnikom tudi po posvojitvi ostanemo v stiku in če je potrebno tudi skupaj rešujemo težave.

Mislim, da se večina opozoril pod to temo navezuje na to, da je Amy-1 priporočila posvojitev hrta “vsakemu, ker so ČUDOVITI,” kar je po mojem mnenju neodgovorno. Potencialne posvojitelje je potrebno podrobno poučiti in jih seznaniti s “prtljago”, ki jo ti psi, ki so resnično marsikaj prestali, nosijo s seboj. Sicer enako velja tudi za druge posvojene kužke. Se pa bojim, da se marsikateri posvojitelj odloči impulzivno, ker mu je kuža všeč, se mu zasmili, … Potem pa ni vse tako rožnato, kot si je zamislil in kuža se ponovno znajde v zavetišču, ali še slabše, na cesti. Te dni sem brskala po spletni strani Gmajnic in me je prav razžalostilo, ko sem videla, koliko psov se je ponovno znašlo tam. Tako da, posvojiti psa je plemenito dejanje, a le pod pogojem, da je dobro premišljeno.

Tudi moja pitbullka je čudovita. Krasna, neponovljiva. Doma! Skrbela je za leglo TUJIH 7-ih mladičev, kot bi bili njeni. 4 mačje dudarje je “spravila gor” in jih čuvala kot punčico svojega očesa.
Ji zaupam? NE!
Bo še kdaj spuščena divjala naokoli? MISLIM, DA ŽAL, NE!
Ji 100% zaupam? NE!
Si dovolim jo peljat nekam in jo oglaševat kot super psa? NE!
Posvojitev psa iz zavetišča, sploh, če ne poznaš podtobno preteklosti, je kočljiva. Zavedati se je treba, da mogoče tak pes ne bo nikoli “normalen”. In s tem je treba živeti. Ali pa se ne odločiti za to.
Ljudem, ki nimajo nobenih izkušenj s psi, nikoli ne svetujem posvojitve psa iz zavetišča, ki ima za sabo že “zgodovino”.

Yo, nobenemu psu se ne zaupa 100%, ne glede na njegovo zgodovino. Zavedat se je treba, da je pes pes – tisti iz zavetišča ali tisti z rodovnikom, ki si ga dobil kot mladička. Tudi slednji mogoče nekega dne ne bodo več “normalni”. In s tem je treba živeti.
Mi imamo in smo imeli pse z zelo grdo in žalostno preteklostjo in rodovniške pse z zelo lepo preteklostjo. Slednji niso bili nič bolj normalni in v nobenem pogledu bolj super. Priznam pa, da je bilo pri odraslih najdenčkih sprva malce negotovosti, ker nismo poznali njegovega karakterja. Ga pač spoznavaš, se učiš. In kdor vzame odraslega kužka, mora biti na to pripravljen.

Če vas ima toliko hrte pa bi prosila če lahko da kdo kakšne slike gor. Spomnim se hrta, ki mi je bil tako zelo všeč. Res so lepi.

Nehajte ze enkrat primerjat pse, ki ste jih dobili kot mladice in tiste, ki so prisli od bogve kod in imajo za seboj zgodovino o kateri ne veste prakticno nic, razen nekaj splosnih informacij.
Se manj lahko z mladici primerjate pse, ki ste jih zbrali na podlagi fotografije in dveh stavkov, ki naj bi bila prestavitev psa. Nikoli mi ne bo jasno, kako lahko karakter nekega psa strpas v dva stavka.

Kdo je kriv, da zavetiscarji s seboj nosijo travme in imajo za seboj taksno zgodovino, ki je ne privoscim nobenemu psu? Ljudje.

Zdaj pa naj mi veliki kinologi, ki tako radi v en kos mecete pse, ki ste jih sami dobili kot mladice in zavetiscarje,odgovorite, kdo je kriv, da je mladic zrasel v “nenormalnega” psa?
To “nenormalnost” lahko pripisete samo sebi in svojemu neznanju. Ne obesajte tega na grbo psu, ker je pes samo odraz vasega odnosa do njega, ki je lahko pravilen, kar rezultira normalnega psa ali pa nepravilen, katerega rezultat je “nenormalen” pes.

kanja01: Kateri psi bi naj bili “nenormalni”? Tisti iz zavetišč?

Pa nehajo no pisat bedarij. Bo še kdo mislil, da so posvojeni hrti “nenormalni”.

Pa kaj je z vami ljudje? Če ne poznate problematiko hrtov iz Irske in Španije in dela zavetišč v teh državah, na koncu pa tudi psov, ki jih je mogoče posvojiti, prosim ne pišite.
Lahko delate krivico in zavajate ljudi-čisto po nepotrebnem.

Pišite samo tisto v kar ste vsaj 99% prepričani. Če pa to ne gre, pa se prej na tem področju podkujte z informacijami, spremljajte delo zavetišč, ki se ukvarjajo s temi hrti in o tem kakšni psi prihajajo iz teh zavetišč.

O “normalnih” je zacel ali zacela pisati tally, ki ocitno ima “veliko izkusenj” tako s posvojenci, kot s psi, ki so pri lastniku od malih nog. Zato prosim, preberi celotno temo, preden skocis v luft.

Delo zavetisc mi je zelo dobro poznano, zato ne rabim nobenih kao dobrohotnih in pokroviteljskih nasvetov.
Kdo koga zavaja bi se pa tudi dalo debatirat, ce zacnemo samo s prvim sporocilom v tej temi.