Posvojenci, zružimo se, skupaj smo močnejši!
Pozdravljeni!
Odločila sem se odpreti temo o medsebojni komunikaciji posvojencev. Rada bi spoznala čim več tistih, ki so bili v rani mladosti posvojeni iz kakršnih koli razlogov. Zdi se mi, da bi bilo lepo ustanoviti “nekakšen klub posvojencev”, kjer bi si izmenjali svoje izkušnje, premagovali težave, ki nas spremljajo ob tem. Občutek nepripadnosti, občutek posebnosti, morebitne težave v komunikaciji z drugimi ljudmi, najti nekoga, s komer se o tem lahko pogovarjaš in veš, da te bo razumel, v popolnosti.
Bilo bi zelo zanimivo poklepetati s tistimi, ki delijo isto izkušnjo, kot jaz. Zdi se mi, da nas posvojencov večina ljudi ne razume, morda zaradi predsodkov ali tega, ker mislijo, da smo drugačni. Težko je najti nekoga, ki bi te razumel. Ideja se mi zdi nadvse čudovita, ker le tisti, ki so dali isto skozi kot jaz, ali še kaj hujšega, bi me lahko popolnoma razumeli in take ljudi RES ŽELIM spoznati, samo ne najdem načina, kako jih spoznat. Mi lahko kdo pomaga?? Prosim kogarkoli, ki ima enako željo, spoznati nekoga sebi enakega.
Menim, da bi nam bilo dosti lepše in lažje, če bi nas se zbralo več na enem mestu in bi življenjske izkušnje morda marsikomu pomagale lepše zaživeti. Kaj menite vi?
Lepo se imejte, radi se imejte….papa
Pozdravljena!
Sama nisem posvojena, imam pa posvojenega sinka. Pri nas smo preko centra lansko leto organizirali srečanje (piknik).Prosili smo delavko ki ureja posvojitve in ta je kontaktirala vse družine, ki so se z veseljem odzvale. Pridružili so se nam tudi tisti pari ki še čakajo na otroka. Imeli smo se super. Mogoče ne bi bilo slabo poskusiti preko CSD in jih prosit za pomoč in morda obvestit o ideji tudi druge centre po Sloveniji. Mi bi se z veseljem udeležili takšnega srečanja pa čeprav je naš otrok še zelo mali.
Želim ti veliko sreče.
Ideja o klubu se mi zdi super.
Lp Eva**
Eva**, Hvala za idejo! Bom definitivno razmislila o tem. Le nekaj me moti. Kako naj pridem na CSD? Naj rečem, da sem dobila neko “noro” idejo o tem, da bi ustanovili “klub” posvojencev. Morda me sploh ne bodo jemali resno, se mi smejali & me z nezadovoljstvom odslovili? Tega me je namreč najbolj strah.
Pozdravljena!
Točno tako kot si napisala, bi naredila jaz. Če se ti bi delavci na CSD posmehovali oz. prezirali tvojo idejo, potem verjemi da niso strokovni pri tvojem delu. Jaz bi naredila tako da bi napisla e-mail ali poklicala na CSD osebo ki se ukvarja s posvojitvami, mogoče bi poslala email tudi direktorju centra in jih seznanila s svojo idejo. Če lahko imajo rejniki in rejenci svoja srečanja in izlete zakaj jih ne bi imeli tudi posvojenci in posvojitelji.Ali pa bi svojo idejo posredovala Skupnosti centrov za socialno delo ter jih prosila za pomoč.
Možnosti je več.
Želim ti veliko sreče!
Lp
Eva**
Bravo, dekleta. Vesela sem vaše ideje in vas prav tako podpiram.
Rejniki res imamo klube, ki smo jih sami ustanavljali in jih je veliko po sloveniji. Društvo ali klub ni teško ustanovit, ne potrebuješ denarja ali posebnega znanja. Potem se pa vodijo papirji podobno kot pri podjetju. Treba je denar zbrat in potem tudi lahko same organizirate piknik, kakšen izlet ali Slo srečanje. Srečanje rejniških družin, ki je kar odmevno, pa organizira žalski župan. Kakšni so njegovi motivi, ne vem, vendar pa je tudi možno, da nekje srečate osebo, ki bi mu bilo takšno srečanje v veselje in bi pri tem tudi razpolagal z denarjem ali dal svojega. Centri so revni…
Še bolj vesela pa bi bila, če bi pisale. Pišite in pišite in pišite, tako, da bomo lahko kaj od tega tudi sami prebrali, ker resnično je tega premalo. Posvojeni otroci kar nekako nikoli niso želeli povedati, da so posvojeni, zato tudi ni zgodb, zato se nič ne ve o razmišljanjih, strahovih,… Zakaj, ne vem. Mogoče ravno zato, ker so mislili, da jih nekdo karakterizira, kot ste same ugotovile. Vendar časi so drugi. Danes več ni sramotno biti rejenec ali posvojenec. Otrok sam ni kriv. Vsa sreča, da smo se odločili tem otrokom pomagati. Otroci so vendarle naše bogastvo (ne moje) in s skupnimi močmi bomo tudi te ovire premagovali vedno bolje…
Če ti je ang. blizu je ogromno zgodb, videodnevnikov ipd. na internetu. Jaz predvsem prebiram zgodbe odraslih posvojencev, ki govorijo o svojem otroštvu. Prebiram tako uspešne kot neuspešne zgodbe. Posvojeni odrasli jasno povedo, kaj jih najbolj moti. Recimo, da ne poznajo svojega porekla, da se vse vrti okoli posvojiteljev. Zadnje v smislu, da ne morejo z njimi govoriti o občutku izgube, žalosti v zvezi s tem, da so se jih biološki starši odrekli. In potem so še tukaj posvojiteljice, ki “tekmujejo” z biološko materjo, jo prikažejo v negativni luči, samo zato, da bi priklenile otroka nase. Katastrofa.
Posvojeni, ki so bili v času odraščanja v kakršnem koli društvu posvojiteljskih družin, to opisujejo kot izjemno pozitivno izkušnjo, saj so bili med “enakimi”
No zato se mi zdi, da bi morala biti priprava na posvojitev in motivi zanjo čimbolj temeljiti (mi smo na csd-ju sestankovali več kot pol leta). Pa še nekaj je, posvojenci se v veliko primerih čutijo kot druga najboljša varianta. Če bi posvojitelji lahko imeli biološke otroke, se zanje ne bi odločili. v glavnem gradiva je na internetu ogromno, tudi nasvetov, kako lahko svojo nalogo čimboljše opraviš. Od takih res začetnih zadev je album (adoption lifebook), kjer posvojitelji sestavijo v album vse informacije, ki so jih dobili pred prihodom otroka, če je le možno sliko ali opise bioloških staršev, kraja, kjer se je otrok nahajal, npr. izvirni rojsni list, slike iz sirotišnice, slike in imena otrok, ki so bili otrokovi prvi prijatelji, vzgojiteljev v glavnem vse. Tako so pri nas na voljo številni baby albumi, so na policah trgovin v tujini tudi adoption book, čeprav je izgled zadnje pomebna reč, važna je vsebina, tako da je to lahko navaden zvezek recimo. In če je ta album prisoten v otrokovem življenju od vsega začetka, ga lahko pokaže svojim prijateljem, je del njegove identitete, se lahko s posvojitelji pogovarja, kako je potekala posvojitev, o svojih bioloških starši, mu damo priznanje, da je njegova pot drugačna od ostalih in mu pustimo žalovat ob izgubi ipd. je pot iskanja samega sebe vsaj malo lažja. Uf sem se razpisala…
V glavnem mene najbolj moti to, da dajo posvojitelji sebe na prvo mesto in otroka na drugo in potem otrok ob svojih posvojiteljih ne more pojasniti svojih čustev, ne sme biti žalosten, ker bi moral “biti hvaležen”, ker so mu posvojitelji dali dom in take neumnosti.
Vzroki, zakaj je potrebno narediti lifebook in kakšen je njen namen so pojasnjeni tukaj
http://www.aacasa.org.au/Adoption07.htm
lpA
Hvala za nasvete, vendar mislim, da zunaj živeči ne čutijo našega sistema, zato si želim slišati tudi kakšno domačo zgodbo. Res je, da se ne poslušamo, vendar se mi to ne zdi problem posvojitelj-posvojenec, ampak otrok-starš in pa vedno večji tempo življenja, službeni delovni čas do večernih ur, popoldanske otrokove obveznosti, toliko se ženemo, da đživimo eden mimo drugega.
Se tudi popolnoma strinja, da je potrebno posvojitelje pripraviti. In ne samo to, kakršnekoli starše bi bilo potrebno pripraviti na starševstvo. Otrok ti postavi življenje na glavo. To je dejstvo. In ko prvih nekaj let živiš samo za otroka, začneš ugotavljati (ko otroci malo odrastejo), da svojega življenja takorekoč nimaš več. Veliko drugih stvari je treba še pojasniti, raziskati, razumeti,… Zakaj sem rekla vsi starši – tako ne bi bilo pri nas 1200 otrok v rejništvu in ne vem koliko še po domovih. Vsekakor pa dam prav tudi vam, da je posvojiteljstvo spet ena veja starševstva, ki potrebuje v določeni smeri svojo pot, specifično znanje,… tako kot rejniki, ki se izobražujemo po 12 ur in vse znamo, nekateri niti starši niso, pa jim naj bi bilo to dovolj,… Zato vsem staršem usposabljanje!
Res so usode takšne ali drugačne, če gre za posvojene otroke ali biološke. Poznam veliko posvojenih. Nekateri med njimi niso več otroci in njihovim izkušnjam rada prisluhnem. Menim pa, da so se stvari bistveno spremenile, svet, okolica na posvojitev reagira drugače kot pred desetletji.
Tudi sama sem posvojiteljica, a o lastnih izkušnjah še ne morem veliko govoriti, saj smo skupaj šele dve leti. Upam si trditi, da sva otroka posvojila, ker sva si to želela. Dajeva mu najin čas, ljubezen in pač vse tisto kar mu lahko dava. Pripravljena sva na čas, ko se bo otrok iskal (saj sem se tudi jaz, čeprav nisem posvojena, ah, puberteta prinese vse tisto, kar mora prinesti). In če bo iskal svoje biološke starše, jih bomo z veseljem pomagali iskati, saj jih tudi sama ne poznam, čeprav določene podatke imam, ki bodo otroku vedno na voljo, le da je zanje še premajhen.V času, ko sva otroka že spoznala, a ga še nisva mogla pripeljati domov, sem veliko razmišljala o njegovih bioloških starših, jih želela spoznati. Ko sva hodila po Moskvi, sem pogosto iskala obraze, ki bi po fizionomiji in starosti ustrezali (no, če nisem bila čudna, saj sem to počela v 10 milijonskem mestu). Sedaj,ko gledam nazaj, vem, da sem jih odmislila v trenutku, ko sva otroka lahko odpeljala iz doma.
Otrok ve, da je posvojen, ve od kot prihaja, ve, da ga nisem rodila, da je bil v drugem trebuščku, kako je ime ženski, ki ga je rodila, da sva ga šla iskat, da sva bila noro vesela, ko sva ga zagledala, da ne vem ali je imel kot dojenček dudo. Marsikaj me je že vprašal in mu odgovorim kot v tistem trenutku najbolje znam. Kdo ve, kolikokrat ga bom polomila, kateri starš ga pa ne!?
Moram povedati, da smo kot družina(vsi vedo, da imamo posvojenca) doživeli toliko lepih odzivov in izkušenj, kot jih resnično nismo pričakovali. Vsaj med starejšimi sem mislila, da bo kaj predsodkov. Zaenkrat še nikakršne slabe izkušnje.
Mislim, da je naša prednost, da se skoraj vse družine, ki smo posvojile iz Rusije in Ukrajine družimo, otroci se poznajo in ko bo čas, bodo vedeli, da niso sami. Ne potrebujemo nikakršnega društva, povsem prijateljski pogovor in srečanje je v tem trenutku dovolj.
Res, tisti, ki ste posvojeni, povejte na glas, kaj je tisto, kar vas loči od ostalih, kar čutite drugače, kaj potrebujete ali je bilo storjeno narobe ali zamujeno.Pogovarjajte se o tem med sabo in z drugimi.
Rada bi vam sporočila, da za okolico niste tako drugačni, kot se nekateri počutite.
Darja+ imam občutek da si starejša, zaenkrat ker sem nesigurna,te vikala ne bom. Zakaj vikanje? Ker pišeš zelo uradno. Zmedlo me je še nekaj, si tudi ti posvojena? Verjetno nisem edina, ki ji je o tem težko govoriti in ki se ob tem počuti nelagodno? Zato tudi ni zgodb javno objavlenih.
agnes77, bi bila zelo vesela, če bi podala kakšno povezavo.
za dark_rose
Dosti zanimivih pričevanj je na youtubu, kjer ljudje, ki so bili posvojeni govorijo o svojih izkušnjah. Izkušnje, pričevanja so zelo različna in zelo poučna za nas, ki želimo posvojiti in zagotovo za vse, ki so bili posvojeni, saj vidijo, da se vsi ukvarjajo(ukvarjamo) s tem kdo smo in od kod prihajamo.
vse dobro
lpA
npr. http://www.youtube.com/watch?v=TeQLFD9-j3o
http://www.youtube.com/watch?v=8HitP9CdnrU&feature=related
http://www.youtube.com/watch?v=11VktYKbmXg&feature=related
Prav je, da me tikaš. Leta na forumu niso pomembna. Nisem posvojena imam pa otroka v rejništvu in mu zelo težko pridem blizu. Mogoče ni isto, je pa veliko, če slišim ljudi, ki so podobno izkušnjo v življenju okusili, tako da ga bi sama lažje razumela in mu bolje pomagala.
Verjamem, da ni lahko govoriti, vendar mislim, da je forum priložnost, kjer lahko v anonimnosti odkrito govorimo in debatiramo,…
Pozdravljeni!
Iščem informacije o posvojencih, o njihovih občutkih, o tem kako se počutijo v družinah in prav vesela sem bila te strani, vendar, ko sem vse skupaj prebrala vidim, da nisem dobila veliko odgovorov na svoja vprašanja.
Sem mama 4 letne deklice. Strašno rada pa bi z možem imela še kaksnega otroka, ki pa ga ni in ni. Zato sva se začela pogovarajti, da postaneva tudi midva posvojitelja. Kako čudna beseda. Torej v družino bi rada sprejela še kaksnega otroka, mu dala vso svojo ljubezen, skrb, čas, skratka vse, kar dajem sedaj svoji hčerki. Vendar se tudi bojim, ali bova to uspela, če seveda sploh prideva do otroka. Tudi to me bega, ta razdovjenost posvojenih otrok, ali je res pri vseh tako? Ali res vsi čutite tako veliko praznino? Ali vam vaši “krušni” starši res ne znajo dati dovolj ljubezni? Sprašujem to zaradi sebe. Ker bi rada vedela. Ali je to morda različno pri različnih ljudeh, družinah…odpišite, da boste s tem pomagali tudi takšnim, ki si želimo biti dobri starši. In prepričana sem, da vsi tisti, ki so posvojili otroke bi si želeli topline, zlasti v odnosih, ne vem, zakaj se ne morete pogovoriti z njimi. Mar ne razumete tudi posvojiteljev, da so vas sprejeli z veliko ljubeznijo, da vam želijo pomagat, kot da bi bili resnično njihovi?? Vsaj jaz si tako to želim. ja pa tudi res, da se tudi sama nisem mogla pogovarjati o vsem s svojo mamo, ker ji pač nisem vsega mogla zaupat, ampka ot sem jemala kot dejstvo, ki me ni prav posebno prizadelo, Vedela sem, da so tudi takšni osnosi mama-hči, ki so bolj “prijateljski”, moja pač ni bila tako. Ampak sem vseeno vedela, da me ima rada, in da imam jaz rada njo. Tako, da je to verjetno odvidsno od vsakega posameznika. dovolj je pisarije. Bom počakala še na kaken odgovor. upam, da bom dobila tudi kakčnega spodbudnega, lepega. Zagotovo sem prepričana, da vsi posvojitelji niso “hudobne mačehe”, ampka preje nekaj popolnoma drugega.
darkqueen
ce si se tukaj gor prosim javi se mi,…[email protected]
lp
lep pozdrav eva tvoja ideja se mi zdi zelo pohvalna sama sem posvojena in imam svojo zgodbo zelo bi bilo dobro da bi obstajalo taksno drustvo da bi se med seboj srecevali pogovarjali resevali probleme ker nekateri imajmo lepe spomine nekateri mal manj ce zelis mi odpisi sem mojca zivim l v ljubljani zelim ti veliko uspehov lp
Že obstaja takšno društvo in osnovali smo ga posvojenci…Če želite več informacij pa pišite: [email protected].
Vesela bom vsakega emaila in čimveč članov 🙂
29.maja je obletnica Haaške konvencije, ki se čedalje bolj uveljavlja kot mednarodni dan posvojencev…Takrat pa mislimo organizirati tudi piknik in vesela bom čim večjega obiska 🙂
Lep pozdrav,
Katarina