Tu večinoma pišete o spolnih zlorabah v otroštvu … A se je kateri zgodilo kot odrasli osebi? Kakšen je postopek? … k zdravniku ali na policijo in te oni peljejo k zdravniku? ali obvestijo tvoje domače, čeprav živiš sama? so razumevajoči (najbrž odvisno na koga naletiš?) dobiš kak dan bolniške ali moraš vzeti dopust, če želiš par dni ostati doma? te s policije še kdaj pokličejo, moraš priti še kaj nazaj ali je s prijavo za njih vse končano?

Pozdravljen – a !

Večinoma se piše o spolnih zlorabah v otroštvu, ker je tega več in vsakodnevno se opogumi še kakšna uporabnica. Seveda se dogajajo tudi zlorabe v odrasli dobi, vendar redkeje. Ko se to zgodi, mora posameznica vedeti, kako bo v bodoče ukrepala! Bo prijavila zlorabo ali bo pometla pod preprogo? V večini primerov ne prijavijo, ker je ustrahovana s strani storilca ali pa jo je preveč sram narediti prijavo. Če pa se že odloči za prijavo, verjetno mora podati čim več podatkov ( čim prej, ter tudi ginekološki in psihološki pregled ). Kako se stvar odvija, bi rekla da je odvisna od vseh podatkov in če je storilec že znan policiji ( ima kartoteko ). Če pa ga ni v registru storilcev, pa vprašanje, če se kaj sploh reši v prid oškodovanki.

Srečno !

30let, pokliči svetovalnico, da ti bodo dali kakšno informacijo.
Ali si komu zaupala kaj se ti je zgodilo?
Lahko ti opišem kako sem sama začela postopek, sicer je v “igri” mladoletna hči, najraje bi po mailu, razen če kdo meni da bi še komu prišla prav moja izkušnja.
Lep dan
Alenka

Pozdravljena!

Lahko tukaj prosim opišeš postopek! Verjamem, da bo marsikateri prišlo prav.
Hvala !

V tem primeru gre za spolno nadlegovanje mladoletne osebe s strani odraslega 40letnega moškega.

Takoj po dogodku sem hčerko peljala na EKI (enota za krizno intervencijo)na Zaloški,ker je bil petek popoldan, sicer predlagam nujno psihiatrično ambulanto, da se naredi zapisnik o “psihičnem” stanju. Če bi imela kakšne druge sledi nadlegovanja, bi jo peljala splošni zdravnici /ginekologinji, da je vse uradno zavedeno. Nato sva šli na PP (policijo).
Na informacijah sem povedala, da bi rada podala prijavo zaradi spolnega nadlegovanja. Poklicali so “žensko osebo”, ki je vzela izjavo. Sam postopek je trajal cca 2 uri. Ker se je hčerka zaupala tudi fantu in prijateljici, so naknadno vzeli tudi njuni izjavi. Na mojo izjavo so pozabili, tako da sem jo dala po odredbi tožilca. Na PP so mi povedali, da imam vpogled v vse izjave pri tožilcu. Obvestili so me ko je šla prijava naprej, povedali so mi tudi kateri tožilec ima ta primer. Poklicala sem tožilca in se dogovorila za “sestanek”, kjer mi je povedal kako poteka nadaljevanje postopka. Svetoval mi je kako reagirati v primeru da bi ta oseba želela stike s hčerko. Postopek je nato čakal na obravnavo na sodišču. Menim, da bi lahko skrajšala čas če bi se obrnila na sodnika, kot so mi svetovali, a je bilo vse skupaj zelo stresno, tako da sem po 14 mesecih od “dogodka” dobila pošto, v kateri so me obvestili da so mladoletni hčerki dodelili zastopnika, ker nisem sama vzela odvetnika. Sodnik naj bi vzel tudi izjavo storilca. Od dogodka je minilo leto in pol in čakam kdaj bom dobila obvestilo sodnika o zaslišanju. Ko sem spraševala hčerino zastopnico o informacijah, mi je povedala, da so to postopki, ki trajajo in ko bom obveščena o nadaljevanju obravnave. bo ona ustrezno pripravila hčerko na nadaljevanje postopka.

Sami postopki se vlečejo preveč dolgo in sem zelo razočarana nad našo državo, ker vse skupaj poteka zelo počasi. Vem da ta človek išče mladoletnice in moja hči ni bila osamljen primer, on pa se svobodno sprehaja okoli.

Naj napišem še nekaj misli.
Kljub temu, da vse skupaj poteka “preveč” dolgo in je bilo zelo boleče, na sojenju, če bo do njega sploh prišlo, bo potrebno iti še enkrat skozi vse skupaj…. je to nujno potrebno narediti. Zakaj? Zato, da ima ta človek zaznamek na policiji. Zato da se bo naslednji primer obravnaval drugače. Zato, ker je potrebno spregovoriti, ker je krivec edino storilec. Žrtev preveč pogosto nosi občutke krivde, kaj pa če bi… ali če ne bi…. morala bi vedeti…. lahko bi naredila…. in do tega ne bi prišlo. NE!!! Storilec bi moral vedeti, da proti volji nasilno NE SME storiti ničesar.

Verjamem, da se mladim godijo različna nadlegovanja, pa si ne upajo povedati doma. Vem, da je to zelo težko. Tudi sama ne vem če bi se zaupala svojim staršem zaradu sramu, občutka krivde. Vendar je potrebno spregovoriti. Mogoče je prijateljičina mati bolj “dojemljiva”, svetovalka v šoli, socialna delavka na CSD.

Osebno imam zelo dobre izkušnje s kriminalistko in socialno delavko, tudi tožilec je bil zelo profesionalen, čeprav je bil moški. Res pa je, da sem bila kot mati mladoletnice povsod zraven, kjer je hči to želela.

Vem da se po nadlegovanju pojavljajo hude stiske, panični napadi, samomorilne misli, celo motnje hranjenja….. O teh stvareh bi lahko s hčerko napisale cel roman, skozi kakšen pekel je šla in še hodi. Potrebno je poiskati pomoč. Zaradi same obravnave je potrebno imeti čim več pregledov in obvestil zdravnikov o psihičnem stanju in težavah.

V uredništvu lahko pustim mail, da me kontaktira žrtev, prijateljica, mama, znanka…. za podporo in podelitev izkušenj.

alenkaalenka, NAJLEPŠA HVALA za vse, kar si napisala! Grenka izkušnja tvoje hčerke mi je zelo pomagala.
Je pa res katastrofa, da VSAJ TAKIH postopkov ne speljejo hitreje. Človek bi želel vse skupaj zaključiti, mar ne? Ne pa, da se tako vleeeečeeee 🙁

Zdravo 30 let.

Glede postopka samega, ti svetujem, da si preberes ZAKON O KAZENSKEM PROCESU in KAZENSKI ZAKONIK. Poglej na netu in izberi opcijo, kjer zaraven pise UPB (uradno precisceno besedilo).

Glede prijave:
Na en moj dogodek posilstva in klic v sili se na dan dejanja policija NI ODZVALA. Pojasnili so, da niso imeli zabelezenega klica!!!

Kmalu po dogodku, sem zacela obiskovati posamezne in skupinske terapije. Je ZELO pomagalo. Predvsem zato, ker sem kasneje spregledala, da je to, kar je clovek pocel nad mano, psihicno, fizicno in spolno nasilje. (Pred tem sem vzroke za nejgova dejanja in vedenje iskala povsod drugje. Danes temu pravim MUCENJE.) Prav tako pa me ni sram govorit ljudem o posilstvih, kajti le tako se visa osvescenost v javnosti, da se te reci dogajajo, da se lahko zgodijo vsakemu in da je treba ukrepati. Terapije so mi predvsem zvisale samozavest, ki mi je bila odvzeta zaradi nasilja.

Sele po kaksnem letu sem nato dala prijavo na policijo za vse skupaj. Zaslisali so me naknadno glede posilstva in zapisali vse podrobnosti, od opisa prostora, casa, pozicij, uporabljenih besed z njegove in moje strani med dejanjem itd. Ker danes ni drugih dokazov, razen slika mojega krvavega nosa, me bo zdaj, mnogo let po dejanju, zaslisala sodna izvedenka psihologinja. Sicer pa imam vse sorte dokumentacije in potrdila psihologinj, ki jih se danes po tolikih letih obiskujem. (Posledice psihicnega nasilja in grozenj se trajajo.)

lp

Pozdravljena, alenka!

Dobila sem pošto, da nekdo izmed uporabnikov želi tvoj kontakt! Prosim, če ga zaupaš!

Hvala in lep pozdrav!