… da še jaz prispevam kaj “globokega” k tejle temi, sploh ker mi je Irena poslala privat mail naj se vendar že enkrat oglasim…

Ampak o tem bi lahko pisal romane…

Torej, biti starš je NAJLEPŠA STVAR v življenju, in ni ga večjega UŽITKA ko to in vse tiste razmetane igračke, popacane stene itd…, to ni nič hudega, ker otroke ljubimo takšne kot so in jih sprejemamo skupaj z vsemi packarijami…

Nosečnost, tudi zelo lep čas, hormončki pomladijo in polepšajo mamico, pazite na prehrano, ne se zrediti preveč, ponavadi se ob tej priliki še prenavlja stanovanje, nabavlja (prehitro) tisoč stvari… velika nevarnost, da partnerja v misli na otroka pozabita drug na drugega.
… Otrok v trebuščku čuti (čuti vse kar se dogaja z mamico – stresi, strah, razburjenost, veselje… in pa SLIŠI.) Jaz sem z mojo tamalo komuniciral že ko je bila v trebuščku. Kako? Ker sliši sem ji želel govoriti, vendar komunikacija je morala biti enostavna, ne vem, kdo mi je to svetoval, v glavnem, pogosto sem blizu mamičinega trebuščka … mijavkal! mijauuuu…

In ko se je ta mala rodila in se začela dreti, sem ji dal prst, ki ga je z drobno ročico prijela (baje znajo novorojenčki za nekaj ur hoditi in plavati) in že po enem mojem mijauuu je utihnila in takrat sva postala neločljiva prijatelja…

Na porodu mora biti moški absolutno zraven. Najprej zato, da se mamica boljše počuti, potem zato da se sestre in zdravniki boljše obnašajo (o tem bi lahko pisali kriminalke) predvsem pa je to izredno čustven dogodek, ki ga se splača skupaj doživeti.

In potem, končno dojenček doma, najbolj kulturni sorodniki počakajo kakšnih 14 dni preden pridejo na obisk, ostali pa … , jebi ga, stare tete, buc buc buc, …, ne dovolite da lahko vašega otroka kdorkoli vzame v naročje, in dreza v njega, kadi v vašem stanovanju, bodite odločni naj se naučijo spoštovati vašega otroka in vaju, če prej zato ni bilo priložnosti je to prilika, da se postavite zase….

Aja, pravijo, da otroci niso naši, da smo si jih samo izposodili. In da si otrok (kot astralno bitje recimo) sam izbere starše… itd… V glavnem, otroci so samostojen osebnosti, kot take jih moramo spoštovati od prvega dneva, in ne samo spoštovati, tudi ravnati z njimi kot samostojnimi osebnostmi…

Nekje na tem forumu sem že “predaval” o mejah, ki jih otroci stalno preizkušajo, itd…, Irena, katera je že tista knjiga, ki si mi jo nekoč priporočala?

In potem sedenje, gosta hrana, zobki, plazenje, hoja, risanje, vrtec, pravljice, pesmice, domače živali, abeceda, risanke, oddaje o živalih, pevski zbor, plesne vaje, violina…

In moja ta mala je pri petih letih prvič zaljubljena. In to zelo. To njeno zaljubljenost je treba jemati zelo resno in jo vzpodbujati. Ko govori o njem, je rdeča kot kuhan rak, vendar naj govori o tem kaj čuti, naj se čimprej nauči prepoznavati svoja čustva, otrok NE SMEMO “ZAJEBAVATI”, to je resna tema… Pa še ogledal sem njenega izbranca, seveda sta najlepši par v vrtcu…

In še temna stran: Ati, zakaj pa jaz nimam bratca ali sestrice? …

ivana, poglejte še na http://www.mama.si pod rubriko družina – seznam tem. lp.

Draga Ivana

Poznam dva para, ki sta se odločila za posvojitev.

1. so prijatelji mojih staršev in imajo tri posvojene deklice (danes ima starejša že svojega otročička) – polsestrice. Ves čas so bili zelo srečna družina in še danes so. Vedeti je treba le, če si otroke želiš in če si jih, vzljubiš in ljubiš posvojenega otroka kot svojega, saj je otrok v življenju eno veliko sonce (in ne le obvezna, pa nered,…, čeprav vse to res prinese s seboj).
2. V lanskem letu je dojenčka posvojila tudi znanka, ki je prej večkrat poskusila z umetno oploditvijo, zdravljenjem s hormoni…. Tudi oni so srečna družina in težko bi rekla, da niso enako srečni tudi stari starši, ki so na deklico čisto nori.

Torej pogumno

Kdor čaka, dočaka. Če je želja in volja, ni razloga, da vama ne bi uspelo

Špela

Draga Ivana

Poznam dva para, ki sta se odločila za posvojitev.

1. so prijatelji mojih staršev in imajo tri posvojene deklice (danes ima starejša že svojega otročička) – polsestrice. Ves čas so bili zelo srečna družina in še danes so. Vedeti je treba le, če si otroke želiš in če si jih, vzljubiš in ljubiš posvojenega otroka kot svojega, saj je otrok v življenju eno veliko sonce (in ne le obvezna, pa nered,…, čeprav vse to res prinese s seboj).
2. V lanskem letu je dojenčka posvojila tudi znanka, ki je prej večkrat poskusila z umetno oploditvijo, zdravljenjem s hormoni…. Tudi oni so srečna družina in težko bi rekla, da niso enako srečni tudi stari starši, ki so na deklico čisto nori.

Torej pogumno

Kdor čaka, dočaka. Če je želja in volja, ni razloga, da vama ne bi uspelo

Špela