Forum “starši staršem” je tole in jaz žal še nisem “starš”, bi pa to neskončno rada nekomu postala…..zelo prav bi mi prišla kakršnakoli informacija, izušnja, mnenje o posvojitvi: plusi in minusi, pogoji, čakalna doba….hvala vnaprej!

Draga Ivana!

Žal ti ne morem pomagati, ker takih izkušenj nimam. Oglasila sem se ti pa samo zaradi tega, da ne boš mislila, da ni nihče prebral tvojega pisma.

Test za vse, ki nameravate imeti otroke. Opravicujem se, ker ni v slovenscini, ce vas to moti, prosite koga za prevod.

Nered-test:
Premazite trosed i zavese eurokremom. Stavite parce sveze ribe
iza troseda i ostavite ga tamo celo leto.

Igracke-test:
Nabavite sanduk od 150 litara sa Lego kockama. Zamolite nekog
prijatelja ili prijateljicu da to razbaca po celom stanu. Zavezite oci
i probajte dospeti do kuhinje ili WC-a, a da ne pisnete (inace bi
mogli probuditi dete).

Prodavnica-test:
Pozajmite od nekoga 1-2 manje zivotinje. Posebno se za tu svrhu
preporucuju koze. Povedite ih u sledecu kupovinu sa sobom. Pustite ih da slobodno trce, ali ih pokusajte svo vreme drzati na oku i na kraju platite sve sto su pojele ili polomile.

Oblacenje-test:
Nabavite vecu zivu lignju. Pokusajte je ugurati u manju kesu.
Proverite da li su stvarno svi pipci u kesi.

Hranjenje-test:
Nabavite veliku plasticnu šolju. Napunite je do pola vodom,
okacite duzim komadom kanapa za luster i zaljuljajte. Pokusajte
kasikom stavljati hranu u solju dok izvodite figure kao da ste avion
ili vetrenjaca. Posto ste svu hranu ubacili u solju prospite sadrzaj
na sto vecu povrsinu. Ostanite mirni.

Nocni test:
1. Pripreme: napunite jastucnicu sa 3-4 kilograma vlaznog peska.
2. U 18 casova pocnite s napunjenom jastucnicom poskakivati po
stanu. Pritom jastucnicu morate ljuljati levo-desno. To treba izdrzati do 21 cas.
3. Polozite zatim napunjenu jastucnicu u krevet i navijte budilnik na 2 sata ujutro.
4. U 2 sata ustanite i ponovo nosite jastucnicu po stanu do 3
sata. Za promenu pevajte pri tome uspavanke.
5. Navijte budilnik na 5 sati i ponovite postupak pod 4. Pokusajte se setiti neke druge uspavanke.
6. Navijte budilnik na 7 sati. Ustanite i spremite dorucak.
7. Ponavljajte to iz noci u noc, najmanje 3 godine.
8. Ostanite do kraja hrabri.

Zabaviste-test:
Uzmite kutiju od jaja. Uzmite makaze i vodene bojice i pretvorite tu
kutiju u krokodila. Uzmite rolnu WC papira i napravite od nje svjecice za jelku. Pokusajte od celofana i selotejpa napraviti Ajfelovu kulu.Puno uspeha!

Auto-test:
Prodajte auto i kupite novi. Uzmite cokoladni sladoled i stavite
ga u kasetu. Ostavite ga tamo! Uzmite novcic od 1 dinara i ugurajte ga u radio. Izmrvite porodicno pakovanje nekog keksa na zadnjem sedistu. Izgrebite makazama vrata kola.

Fizicka sposobnost (za zene):
Uzmite povecu vrecu pasulja i pricvrstite je na stomak. Posto
ostane pricvrscena devet meseci, prospite pasulj, a vrecu ostavite da visi.

Zavrsni test:
Pronadjite par s malim detetom. Delite im korisne savete na
teme: disciplina, strpljenje, tolerantnost, maniri za stolom, …
Iznosite sto vise pametnih predloga. Pricajte o vaznosti
konsekventnog vaspitanja i uzivajte u tome. Moze se pretpostaviti da vam je to i poslednji put da vidite taj par.

I to je kraj testa.
Ako ste test izdrzali – puno radosti u pravljenju dece!

Da se uvrstite na listo za cakanje, mine navadno od 1-18 mesecev. Bodite potrpezljivi. Na listi na cakanje ste okoli 40 tednov. Nekateri tudi manj, drugi revezi vec. Medtem se vase telo zaobli, postane najmanj 10 kg tezje, bolijo vas noge in hrbet. Na koncu ste ze prav neucakani. Ko pridete na vrsto, se zacne “bloody buissness” kot temu pravi znani slovenski porodnicar dr. Cerar. Potem boste utrujeni bolj, kot ste bili kdaj prej v zivljenju. Tedaj se vsa saga sele zacne. K vam bo hrumela truma sorodnikov, vas partner pa bo nekje proslavljal in jih bo pozabil odganjati. Cudno se vam bo zdelo, da se o tem nista dogovorila. Ko boste koncno prisli domov, vas caka vec let nespecnosti, skrbi, pranja in pomivanja. Ne odlocite se za otroka, ce nimate pomivalnega in pralnega stroja. Kar je se huje: scasoma ga boste neizmerno vzljubili, hkrati pa se bo naucil besede “NE”. Dvomili boste, ali ste ga sploh se sposobni obvladovati (po izkusnjah s tega foruma). A bolj ko bo rasel, bolj ga boste imeli radi, vedno vec se bo naucil (manipulacije bodo postale prefinjene) in predstavljal bo vedno vecji izziv. Ce ga zelite spraviti do studija, zacnite varcevati ze v fazi cakanja na listo za cakanje. Pa srecno! 🙂 V tolazbo naj vam bo se, da sama se nimam otrok! Si jih pa zelim nekoc, tako kot vi!

Draga Ivana!

Irenin odgovor je bolj malo za šalo.

Oglasite se na pristojnem Centru za socialno delo, kjer vam bodo prijazno svetovali in pomagali. Pa veliko sreče!

Lep pozdrav
Katra

Ivana se obraca na starse na tem forumu, ki bi naj iz svoje osebne izkusnje povedali, kako in kaj je zivljenje z otroci. Za zdaj se ni opogumil se nobeden izmed njih, upam da ne zato, ker je tako grozno! 🙂 Res je, da sem se posalila, toda ne zdi se mi vec sala, da cloveka, ki si zgolj preprosto zeli otroka in ga zanima, kako je to, brezcutno posiljate na Center za socialno delo! Pa naj tam izve vse o tej, ocitno zelo varovani skrivnosti! Verjamem, da je tam “ustrezni strokovni kader”, se mi pa ob odlocitvi za otroka tamkajsnji obisk vsekakor ne zdi potreben.

kje pa misliš da se prijaviš za posvojitev, irena? pri ciganih ali na bolšjaku? če ivani nimaš nič vzpodbudnega napisati, raje tega ne počni.

Čakajte malo!
A starševstvo jemljete takole? Mar mislite, da ko se naveličate otroka enostavno zamenjate staro za novo? Saj, šala gor, šala dol, vendar kot odgovor na vprašanje ne pove nič. Črni humor? Dajte no, to so nezrele gostilniške šale. Saj Irena verjetno ni želela nič slabega, samo trenutek, po mojem, ni bil ravno pravi.

Mislim, da je pošteno, da se Ivani posreduje pametno razmišljanje, kar je verjetno tudi bil njen namen. Mislim, da če bi ji bilo do humorja, bi verjetno vprašanje zastavila s takimi besedami. Lp

Se opravicujem, ce sem ivanino vprasanje napacno razumela. Nisem mislila, da bi rada otroka posvojila? Seveda, ce si ga zeli posvojiti, verjetno ze ve, da se mora obrniti na Center za socialno delo. Sicer se mi pa moj humor ne zdi niti crn, niti zlonameren. Se vedno se ni oglasil nihce izmed starsev, ki bi celotno izkusnjo bil zeljan priporociti! Resno me skrbi…

Se enkrat se opravicujem, ker sem ga tako polomila. Tako se ti mascuje, ce kaj prehitro preberes (in to se v elektronskem prostoru rado zgodi).

Verjetno smo ze vsi slisali za zalostne zgodbe slovenskih starsev, ki kljub dolgoletnemu trudu ostanejo praznih rok. Seveda ob tem marsikdo pomisli, kako bi se izmuznil okosteneli birokraciji in vseeno dobil otroka. Nekje sem zasledila, da sta sla starsa naposled po otroka (se pred vojno, ki je sedaj tam) v Makedonijo. Tudi razmere v romunskih sirotisnicah so srhljive, veliko otrok je okuzenih z virusom HIV.

Na strani http://www.adoption.com/ izveste veliko podatkov o posvojitvi (niso pa seveda vsi enako veljavni v nasi drzavi, kjer imamo to veliko bolje urejeno kot v Ameriki, kjer na tem podrocju vlada kaos in so bodoci starsi tarca mnogih prevar in izsiljevanj), lahko pa tudi poklepetate z drugimi in povprasate o izkusnjah.

Na internetu pa zal mnoge strani spomnjajo kar na trgovino z otroki. Na strani http://www.precious.org/ lahko iscete otroke po razlicnih kategorijah (izvorna drzava, starost, spol npr). Na tej strani veliko otrok potrebuje medicinsko pomoc (verjetno jim je starsi ne morejo zagotoviti, zato jih dajejo v posvojitev), kar je ze samo po sebi zelo zalostno.

Ce se torej odlocate za otroka in razmisljate tudi o drugih poteh, bodite skrajno skrajno previdni! Marsikdaj zahtevajo posredniki tudi bajne vsote, ki jih potem ne vidite nikoli vec, pa tudi otroka ne.

Tako, Irena, vidiš tako je treba! Bravo!

Saj sem napisala, da sem prepričana, da ni bilo mišljeno slabo (ti praviš zlonamerno). Vendar malo v ne pravem trenutku. Meni je bolj zvenelo kot nasprotovanje, imeti otroka. Vem, da to niso bile tvoje izjave, a vendar.
Čeprav, če preberem, odmislim poanto šale, je v zapisu veliko resnice.

Ko se odločiš za otroka, take stvari odmisliš. Pa ni važno ali ga rodiš sama ali ga posvojiš. Otrok potrebuje vso pozornost in trud staršev, pa še babic in dedkov, prijateljev. Vem, imam dva otroka, veliko skrbi je. Toda vsi nasmehi, igrivosti, stiski malih nagajivcev (pa tudi malo večjih), norčij, izkazovanje ljubezni do staršev ali skrbnikov, vse to odtehta prečute noči ob bolezni, popacano sedežno, razbito skodelico, masten madež na moji novi obleki, razbite igračke in še in še. Verjemite mi, vem kaj govorim! No, ko so v puberteti so včasih težki. Toda, če se že z majhnim pogovarjaš, dobiš tudi v dobi adolescence veliko povratnih informacij, da lahko razvijajočim mladim pomagaš pri njihovih težavah. Zaupajo ti, tudi skrite podrobnosti. Približaš se jim kot prijatelj, ne samo kot starš.

No sedaj pa še primer mojih družinskih prijateljev. Poznamo se že cca 10 let. Ko smo se spoznali, sem videla prijetno deklico, zelo podobno mamici, in sina, še najbolj podobnega očetu. Čez določen čas, ne takoj, so nam povedali, da sta oba posvojena. Da opišem njuno izkušnjo. Ta zakonca sta šla (še pred letom 90) iskat v neko sirotišnico na jugu nekdanje države, deklico, staro cca 4 leta. Kmalu si je zaželela bratca. Na slepo so šli zopet v isto sirotišnico. In naključje! Izbrali so nekajmesečnega fantka, ki mu je bilo ime tako, kot si je deklica želela. Neverjetno! Fantek je zbolel, toda rešili so ga. Bolezen je pustila posledice na mišicah. Nudili so mu vse možne terapije, da se je stanje močno izboljšalo. Fanta (skoraj bo že srednješolec) je ena sama razposajenost, zelo je nadarjen za računalnike, skratka prisrčen fant. Deklica je že dekle. Najbolj, kar me je takrat, ko sem izvedela za posvojitev, impresioniralo to, da SPLOH nisem imela občutka, da nista njuna (mislim fizično). Bilo je vse tako naravno, družinsko, prijateljsko, najbolj pa to, da sta oba vedela že od majhnega, da sta posvojena. Odnos otrok do njiju ni bil popolnoma nič drugačen, kot v naši družini. Morda prav zato, ker so živeli v tako “zdravih” razmerah, sta otroka povzela fizične poteze staršev (figura deklice še posebno, način izražanja, hoje – čist mamica). Pa še to: ko bi slišali s koliko spoštovanja in ljubezni ta dva otroka povesta, kaj sta njuna mami in oči naredila vse zanju. Človeku morajo solze na oči.

Tako, vse spoštovanje zakoncem, ki jim ni bilo dano imeti svojega otroka, pa so se odločili ponuditi svojo ljubezen, dobroto, proste urice, svoj dom otroku, ki nima te sreče, da bi zanj skrbeli njegovi roditelji. Nikoli ne veste, koliko sreče in varnosti lahko ponudite takemu nebogljenemu bitju, sebi pa oplemenitite, morda tudi osmislite življenje in kasneje starost.

Največje bogastvo je bogastvo srca!

Toda, upoštevati je potrebno tudi previdnost, ki jo je Irena opisala. Žal je potrebno upoštevati tudi take stvari, da ni potem še večjega razočaranja in žalosti.
(((Poskusila sem biti kratka, ampak ni šlo.)))))

Irena je pač vse skupaj razumela tako, da se je Ivana odločila postati starš in kako sedaj naprej. No, tisti sestavek v srbohrvaščini je dober:))). Posebno tisti test s kockami in s prodajalno.
Kaj naj ti rečem Irena? Ko vidim vse tiste kocke razsute po sobi, pa polno papričkov po tleh, me prime da bi kričala.Vsak dan lahko ogledala in okna obrišem, ampak gor so še vedno tacke mojih otrok. Da ne govorim o hladilniku, kateri je prelepljen s slikicami mojih otrok. Vsak dan mi hitita risati nove risbice, katere so prilepljene že po celem stanovanju in tudi pri meni v službi. In ko se v službi ozrem na te risbice…posebno ena mi je posebno pri srcu. Gori je narisana mamica, s tremi prsti na rokah, lasje ji štrlijo v zrak in okoli nje labirint. In po tistem labirintu pelje črta…narisala mi jo je 4 leta stara hčerka in mi dejala:” Na mami…da boš vedno znala domov priti!”…no, in takrat se mi toplo stori pri srcu.

Tudi sama se ravno zaradi lepih trenutkov, ki ste jih opisali, “odlocam” ZA otroka. Me pa skrbi malo moja pedantnost… ampak baje te otroci vsega naucijo, tudi tega, da so odtisi malih rocic na sipi lahko estetski performans… Ravno iz tega razloga pa ne maram reklam, kjer mati zgrozena ugotovi, kako se je njen otrok spet umazal in seveda tukaj je zdaj xyz cistilo, ki bo te madeze odstranilo, se vec, z otroske koze in njegove okolice bo odstranilo VSE (!) bakterije! Kaksna traparija. Zivljenje z otrokom se malo ni sterilno, pa tudi zakaj bi bilo?

Moram pa povedati, da je moj dedek hranil ogromno mojih risbic od otrostva dalje in ko sem sedaj nasla najstarejso, kjer mi je bilo komaj dve leti (gor pa je menda krava in to cisto solidna), me je blazno ganilo… 🙂 Pa tudi kot otroku mi je veliko pomenilo, kako se je razveselil vsake posamezne risbe, kako jo je razstavil. Bila je velika vzpodbuda in tudi samozavestno sem se pocutila. Zato le izobesajte risbice vasih otrok in vsako posebej pohvalite!

Hvala za dolzino, Ursa! Koncno res tisto tapravo, na kar cakamo… sicer zgodba iz druge roke (glede posvojitve), ampak vseeno doziveta, z osebno izkusnjo, custvi itd.

Jaz sem se vmes ze pokesala zaradi mojih napak, ampak na internetu je ze res najbolje, da stvar poves konkretno, ne pa v namigih in mislim, da sama beseda posvojitev (tako kot dejanje) se malo ni sporno ali manj vredno kot biolosko starsevstvo. Tako da bi bilo bolj jasno, za kaj gre, ce bi ta beseda bila bodisi v naslovu, bodisi v vprasanju.

Kljub temu, da s posvojitvijo ponavadi povezujemo nezmoznost (biolosko) imeti otroke, mislim, da bi lahko na to pomislili tudi, ce ze imamo svoje otroke. Dejstvo pa je, da je v Sloveniji otrok za posvojitev premalo. Druga moznost je se rejnistvo.

Nasla pa sem se eno dobro internetno stran o mednarodnih posvojitvah. http://www.littlemiracles.org/ Na njej so navedene tudi knjige kot “literatura”, kjer razlozijo, kaj in kako, zelo zanimiv pa se mi zdi forum (chat board)! Na voljo so tudi fotografije otrok ter ganljive zgodbe ze posvojenih “malih cudezev”.

Zelo veliko,ali kar večina ljudi (seveda tudi pri nas) o otroku..o otroku na splošno,ne ve skoraj nič…..bodoče mamice v glavnem vedo le to,da so dojenčki lepi,da se smejčkajo itd…to skromno “znanje” o otrocih so pridobile mimogrede na cesti,ali od prijateljic,bežnih srečanj…..da ne govorim o bodočih očetih….ti ne vedo o otrocih NIČ….(izjeme so seveda izključene).
No poglejmo si npr.kako bodoči “očetje” kupujejo nov,ali pa rabljen avto….najprej to poizvedovanje poteka v gostilniških debatah….ti kwa za en avto pa ti imaš…..aha….kolk ti pa kaj kur…..kwa pa pleh,a ti kej arjavi….ti kej crkuje…..itd…no ko se mu zdi,da ima dovolj informacij,se odloči in kupi avto….potem pa ga glanca vsaki dan,ali drugi dan,skrbi za njega kot za punčico svojega očesa,ga vozi na preventivne preglede in bog ne daj da motor kaj zakašlja,takoj k mehaniku…..
No ko ta isti očka “kupuje” otroka,se niti slučajno ne pozanima,koliko kaj kuri,kako je potrebno z njim ravnati,da ga ni treba peljati k “mehaniku”….da o glancanju oz.ukvarjanju z njim vsaki dan sploh ne govorim……če otrok tečnari okoli avta,ga pošlje k mamici,da mu ne bi slučajno pustil kakšnih prstnih odtisov na karoseriji sedaj ko je tako zglancan in se bo z njim odpeljal bahat na pivo v bližnjo beznico……no mamice takšnih otrok niso kaj dosti boljše,saj lahko sklepamo že po tem,kakšen “oče” je njen mož….takšne mamice se ponavadi pritožujejo kako neznosen je njihov otrok,saj ko pride prijateljica na obisk,ne da miru in kaže jezik in pljuva in meče igrače v goste in vse polije in sploh in oh je grozen……zakaj je takšen,sprašujejo tudi v tem forumu……včasih se sprašujem,zakaj imajo nekateri sploh otroke…zakaj….
Poznam človeka,ki ima “neznosnega” otroka,zaradi zgoraj navedenih “vzgojnih” metod….no ko je ta človek kupoval psa….da psa…..je prebral vse knjige,predno se je odločil za pasmo itd…..no v dresurnih knjigah je pisalo,da se psa ne sme tepsti,ker te potem ne uboga in počne razne neumnosti…..in ta človek vsakemu,ki udari psa reče…..tega ne smeš početi,ker se ti bo maščevalo…….no svojega otroka pa mimogrede pritisne za ušesi,ali čez rit..pa niti slučajno ne pomisli,da se tudi otroka ne sme tepsti,a to je že druga zgodba,on ni prebral nobene knjige o vzgoji otrok,zato mu ne gre zameriti,če tega ne ve,a ne da……če bi jo prebral,potem bi vedel,da je dobro,če otroku veliko bereš-pravljice,zgodbice,če se z otrokom sprehajaš po svežem zraku (ne po zakajenih kafičih),če z otrokom obiskuješ lutkovno gledališče,tudi če si 100 km proč od Ljubljane…da je dobro,da pomagaš njegovi mamici pri hišnih opravilih,saj je tudi ona v službi….pravzaprav da z otrokom posesaš prah,da se tudi otrok čimprej navadi na takšne stvari,ali pa pobrišeš prah in eno cotko daš tudi otroku in v njegovi družbi pomagaš mamici….potem pa vsi skupaj na sprehod…ampak potem gospod “oče” ne bi imel časa za………..
Da IVANA,prav je,da se prej pozanimate kako in kaj in preberite čim več knjig o vzgoji otroka,da si boste ustvarili tudi svoje mnenje o tem……..

Draga Irena, Mojca, Katra, …
Vse vaše besede so bile dobrodošle, hvala zanje. Naslov mojega vprašanja res ni vseboval besede posvojitev, jo je pa vsebovalo vprašanje samo…..Saj menda ne mislite, da bi sicer potrebovala mnenja oz. informacije okoli odločanja za otroka (odločitev bi bila takrat le plod mojih in moževih želja in načrtov), pa informacije o “čakalni dobi”… dandanes pa, mislim, da je tole vendarle že nekaj splošno znanega in končno nisem stara 15, temveč 15 + 13. Mi je tudi povsem jasno, da z otrokom ne pridejo le sončni brezskrbni dnevi, temveč si s tem naložiš veliko življenjsko odgovornost – na začetku še toliko bolj pri posvojitvi – saj gre za medsebojno sprejemanje… Vendarle želiva oba z možem izkušnjo starševstva doživeti, vanjo bi rada vložila vso svojo odgovorno ljubezen. Ne bi se želela posluževati tistih neuradnih kanalov in poti skoraj že trgovanja z otroki, vsaj zdaj na začetku res še ne. Tudi vem, da je pristojna institucija CSD. Saj veste, rada bi pač povratno informacijo, rada bi slišala še drugo stran – tisto malce bolj neuradno, birokratsko, bolj življenjsko: vašo interpretacijo vseh teh pogojev, procedur…..okoli čakalne dobe, pogojev, odzivov okolice itd. Zatorej – le še kaj napišite, vnaprej hvala!!

Jože, imaš prav. To kar si opisal v premnogih primerih drži, žal.
Zao sem pa napisala, da je potrebno veliko, veliko truda, ki SE obrestuje.

Napisali ste – jezikanje pred gostom, razbijanje igrač, trma v trgovini. Moram priznati, da nisem imeli nikoli takih težav z otroci. Pa ne misliti, da sva jih kaznovala z udarci ali na kak drug način. Težko bi vam sedaj rekla, kaj je točno tisto, kar je pripomoglo k lepemu obnašanju naših dveh otrok. Tudi midva sva bila vzgojena v nekakšnem takem duhu – hvaležnost za vsako malenkost, ki jo dobiš v dar (nikoli ne veš, kako je nekdo to težko kupil – zaradi “dinarčkov”), spoznanjem, da ni denarja za vse, kar si poželiš, da je treba igračko deliti s tistim, ki je pa nima, da je veliko otrok, ki nimajo mamice in očita, da te pocrklja, pleza po vseh štirih, pa še in še. Tako dediščino sva z možem od ,skoraj bi rekla rojstva naprej,
poskusila vcepiti otrokom v glavo, seveda veliko s pogovarjanjem in razlaganjem.

Primerjava s psom je morda kruta, toda res se dogaja to, kar je rekel Jože. Psa nagradiš za pridnost, ne smeš ga grajati, ko stori napako. Sicer so posledice. Imamo dva psa, za to vem.Pri otrocih se pa to pravilo pozabi. Pri psu se kaj hitro pokaže, ker ti pokaže zobe. Psu ukažeš “prostor in čakaj” in on bo to, ko bo enkrat osvojil, ubogal. Kdor misli, da bo lahko na tak način imel mir pred otrokom, se moti. To je vendar človek, razumsko bitje, ki razume tvojo govorico.
Pri otroku pa čez par let dobiš igračko v glavo, če zahtevaš, da pospravi svojo sobo. Veš Jože, imam kolegico in njenega moža, ki je prava kopija tega, kar si opisal. Pa še to: prišli so k nam, njun otrok se je najprej zapodil v mojo omaro, potegnil vsebino ven, skočil do predala, da o razsuti vsebini ne govorim. Pa misliš, da je kdo od njiju reagiral in otroku (če se prav spomnim 3 leta star) vsaj na lep način povedal, da se to ne dela? Če to doma pusti (pa dobro vem da ne), je treba ukrepati drugje. Pa ne s klofuto. Mirno sta sedela, kadila vsak svojo cigareto (čeprav sta dobro vedela, da nimamo pepelnikov?!) in razglabljala neko svojo idejo. Potem pa mene čez nekaj dni, ko smo vrnili obisk vpraša, “kako ti pa uspe, da je otrok pri nas tako priden?”. Samo, priden ni bil sam pri njih, ampak kjerkoli. Ne bom razlagala, kakšen je njun otrok sedaj, ko je star 16 let, ker bi bilo predolgo (da o avtoriteti staršev do njega sploh ne govorim – ker je enostavno ni).

Res je tudi, da se lahko trudiš, pa otrok vseeno ni tak, kot si ga želiš. Morda je trud napačen. Sem velik nasprotnik ideje, da otroku kupiti VSE kar si poželi, da ne bo kaj prikrajšan. S tem si eni (mislijo vsaj tako) “kupujejo” ljubezen svojega otroka. Ljudje, ljubezen otroka, si je potrebno zaslužiti! Nazadnje je pa ravno zaradi pretiravanja prikrajšan za velik del dobre vzdoje, rezultat je ošaben, neodgovoren in potrošniško usmerjen mladenič (ali mledenka), ki misli, da ni treba nič delati, pa imaš vse. Ste že slišali kakega mladca, ki reče: Dela naj tist, k je neumen!”

No, ja, tole je že nadaljevanje dejstva, da imamo v hiši otroka. Na temo otrok pa se da napisati še mnogo več. Če imaš otroka, ga imej RAD, otrok bo to čutil in ti to vrnil. Če prej ne, ko bo odrasel in ne bo pozabil na svoje starše.

Pa še ena misel (ne vem točno, kje sem jo prebrala):
-ljubezni, skrbi in žrtvovanja, svojim staršem ne moreš nikoli poplačati do konca
-lahko pa delno to poplačaš z enakimi dejanji svojim otrokom
-ne pričakuj, da ti bo otrok vrnil, kar si zanj žrtvoval in vložil
-vrnil ti bo tako, da bo to isto nudil naprej svojim otrokom.
Se strinjate s tem?

–
Osamljeni starši – to je pa že druga zgodba, a ne?

Spoštovana Ivana!
Se opravičujem za moj zadnji zapis.Takoj zjutraj sem ga napisala, ko sem prebrala replike, pozabila pa sem ga vpisati. Ko je bil pa že vpisan, sem videla to tvoje zadnje pisanje. Če bi ga prej, verjetno ne bi debatirala tako na široko o tej temi. Upam, da ne zameriš, mišljeno je bilo dobronamerno.
Od ostalih nasvetov, ki jih pričakuješ pa tole. Ne vem podrobnosti o posvojitvah, pozanam pa kar nekaj parov, ki so samo v zdanjem letu posvojili otroka. Vendar o procedurah ne vem veliko, ker nisem spraševala.
Omenila si okolico. Ne oziraj se nanjo. Velika večina bo s simpatijo, odobravanjem in vzpodbudo sprejela dejstvo, da boste postali starši. Seveda bodo tudi taki, ki bodo našli milijon razlogov, zakaj ne. Ampak večina jih je čisto moralističnih. Redko kateri razlog bi zdržal strokovno kritiko. Moje mnenje – ne oziraj se na okolico – ne bo ti pomagala ne v dobrem, v slabem pa prej uživala. Žal smo ljudje taki. LP

No, lahko ti napišem še nekaj. Imela sem sodelavca, kateri je posvojil tri deklice. Bile so sestrice, oba starša so izgubile v prometni nesreči. Najstarejša je bila stara približno 10 let in najmlajša skoraj dojenček. No, in iskali so par, kateri bi bil pripravljen vzeti vse tri otroke. Vzela sta jih ta moj sedelavec in njegova žena. In ne boš verjela…čez čas sta dobila tudi ‘svojo’ deklico:))).
Koliko časa traja, kako poteka posvojitev tega pa ne vem.
Na okolico se ne oziraj. Kar mislijo sosedi, je čisto njihova stvar.Čeprav sem mnenja, da bodo vsekakor gledali na to vajino dejanje pozitivno. Le zakaj ne? Tisti ljudje, kateri vaju imajo radi, vajini prijatelji, bodo srečni ,ko bosta vidva srečna. In srečna bosta, ko bosta posvojila otroka. Sem pa mnenja, da je otroku potrebno povedati, da je posvojen. Prej ali slej se zgodi, da sliši to kje drugje.
To, da otroka posvojiš, je pa zame čudovito dejanje. S tem nudiš topel dom otroku, kateri je za njega iz različnih vzrokov prikrajšan.

Tudi jaz sem bila pedanta in imela stanovanje kot iz škatlice. Dokler sva imela samo enega otroka, je to še šlo. Stalno sem ga preoblačila, madeže sproti spravljala iz oblačil in podobne neumnosti. Kako sem bila neumna! Sedaj imava dva otroka. In mi je prav vseeno, če se otrok umaže. Zato pa imamo pralne stroje in pralne praške:))). Za ven mu daš gor pač nekaj takega, da se lahko valja po tleh po mili volji. Meni gre zelo na živce, če nekdo stalno pravi otroku, naj pazi da se ne umaže. Ko prideta moji deklici domov, je podobno kot v Šifrerjevi pesmi…najprej jima umijem obraz, da vidim, če sta moji:)))).
Raje se tudi bolj posvetim otrokoma kot stanovanju. Pospravim lahko še vedno zvečer ali pa naslednji dan. Včasih sem si velikokrat želela, da bi otroci čimprej zrasli, da ne bi bilo toliko dela z njimi. Sedaj si pa želim, da bi se čas vsaj za hipec ustavil, da bi lahko malo dalj časa uživala z njimi.
Risbice pa tudi jaz spravljam. Vem, da otroku to veliko pomeni in nekoč bom tudi jaz imela čas, da jih bom ponovno občudovala in obujala spomine.