postala sem pepelka
V soboto se mi je poročil oče. Postala sem pepelka. Huje mi je, kot takrat ko mi je umrla mama. Sem prizadeta in ranjena globoko v srce. Na obrazu nisem mogla skriti svoje bolečine, ne jaz ne moj mlajši brat. Zadeta sem bila globoko v srce. Celo poročni obred sem jokala in krotila svoja čustva, da ne zajokam preveč glasno. Od napetosti se mi je tresla glava. Zaslepljen od svoje izbranke je oče pojasnil svoji sestri, da sva mu z bratom verjetno nevoščljiva njegove sreče in razkošne poroke. Nasprotno, privoščiva mu srečo, vendar po opravljenem obredu sva postala z bratom nepotrebni privesek, saj ima ona dve hčeri iz prvega zakona in sedaj sta ti dve njegova družina. Po obredu je seveda sledila razkošna poroka po protokolu njegove žene in starejše hči. Midva sva postala za njiju nepotrebna in neopazna. Pomembno je le to, da kako se počuti njeno sorodstvo. Ko je bil čas za metanje šopka, je to odpovedala in cvetje razdelila med svojo mamo , hčerko, ki je že poročena in nečakovo izbranko. Na naju z bratovim dekletom se ni spomnila. Oče pričakuje, da se bomo prilagajali nenim željam in ukazom, saj je kmalu po poroki vzela besedo v svoje roke, najin oče pa je sklepo ubogal njene ukaze.
Od bolečine jokam že dve noči saj sem izgubila očeta, ki mi je v življenju zelo veliko pomenil. Zaslepljen je tudi mirno sprejel novico, ko ga je obvestila kje bosta onadva pokopana (ne v grobu njegove prve žene), pač pa v grobu njenih starih staršev). Ne veste kako boli, če te razočara oseba, kateri si zaupal in računal, da te bo imela rada celo življenje, tudi potem ko odtrasteš.
Sedaj mi je ostal le še brat.
ne dovoli da bi mu drugi pomenili več kot vidva. Večkrat ga opomnita ga sta vidva tudi njegova in poizkusi ostati realna in razsodna komu se več posveča in je bolj naklonjen. Upam da imata podporo v ostalem vajinem sorodstvu. Če se stvari ne uredijo upam da sta dovolj stara, se odselita. Težko je in težko bo, ampak bo. Opomni ga da denar sam ne pomeni nič. pomembna so tudi čustva!
Pa saj je ljubezen do otrok vendar čisto nekaj drugega, kot ljubezen do partnerja! Če je našel oče žensko zase, mu lahko samo privoščiš njegovo srečo. Saj ni tako lahko najti nekoga za zvezo, še manj za poroko. Ali pa bi moral po tvoje oče ostati sam in ves preostanek življenja žalovati za prvo ženo?
Vaju, hčerko in sina, ima lahko še vedno enako rad. Saj se ti dve vrsti ljubezni ne izključujeta. Prepričana sem, da je tako. Vprašaj ga. Zakaj trpiš po nepotrebnem? Mogoče pa je vajina “mačeha” samo zmedena in se ne znajde še takoj z novima članoma družine. Daj ji čas. Če je res, da komandira in mora biti vse po njeno, to res ni prav. Ampak…pogovorite se! Taka zamera, ki se kuha znotraj, je najslabša. V sebi premlevaš, ona pa mogoče sploh ne ve, da je kaj narobe. Če ima tvojega očeta rada, bo sigurno sprejela tudi vaju z bratom. Daj ji čas…in stori korak nasproti.
LP in…veliko sreče
jasmina,
koliko let ti je? kako dolgo je bil oče sam? si morda v tem času prevzela odgovornost do družine in stopila na materino mesto?
imam občutek, da si še v zelo rosnih leti in te je že izguba mamice zelo prizadela. težko je sploh pomisliti, da je na njenem mestu druga ženska… vendar ona ni na njenem mestu, ni tukaj namesto nje. v očetovo in vajino življenje je prišla kasneje, ni izpodrinila tvoje matere.
verjemi, oče je ni pozabil, tako kot tudi ni pozabil na vaju z bratom.
poskusi biti zrelejša… ponudi ji roko in je ne zavračaj že zato, KER JE.
ne razmišljaj pa o tej poroki oz. o izgubi očeta na ta način, kot razmišljaš ti. kajti to kar mislimo, to smo.
želim ti vse dobro in oglasi se še kaj.
Draga Pepelka,
dobro ime za tvoj položaj. Prebrala sem tudi odgovore. Nekateri so dejansko nesramno pikri. Zame le znak, da v življenju še niso izkusili bolečine, ki jo izkušaš ti. Čim dalj stran od takih. Vsebino teh nesramnih odgovorov pa ne upoštevaj.
Sem v podobnem položaju. Le da se moj oče ni poročil. (oz. vsaj ne vem, da bi se).
Ni pomembno, koliko let imaš. Izguba mame je vedno zelo boleča izguba. Jaz je do danes nisem prebolela. Mamo sem izgubila pred 17 leti. V letih, ko sem jo najbolj potrebovala. Nikakršne podpore s sestro nisva dobili z nobene strani, ne od sorodnikov, ne od prijateljev, ne od znancev, še najmanj pa od očeta. Zanj sva bili le še nepotreben strošek, odvečna bitja, ne-bodi-jih-treba. Na splošno veljava kot nehvaležni hčerki, izkoriščevalki, razvajenki, itd. V bistvu pa sva bili prepuščeni sami sebi. Izgubljeni. Zapuščeni.
Skratka – zaenkrat ti ne morem napisati tolažilnih besed. Zagotovo pa ti bo pomagala moja izkušnja. Bodi žalostna. Z vso pravico izživi, doživi svojo žalostjo. Brez sramu. Brez slabe vesti. Nekoč boš zaradi tega močna, zelo močna. In spoznala boš, kdo so tvoji resnični prijatelji, kdo ti dejansko stoji ob strani.
Danes sva obe s sestro zelo drugačni, morda na nek način tudi že vsaj malo močni, ali pa vsaj močnejši, ne v notranjosti – ta še vedno joka – zelo sva žalostni. Vendar si ne dovoliva nobene nesramnosti drugih ljudi, ki mislijo, da ti morajo soliti pamet. Ki ti dajo ‘nasvete’ in ‘navodila’ itd.
Poglej okoli sebe in počasi boš začela z obrazov ljudi razbrati njihova življenja: Videla boš, kdo je utrpel podobno usodo na tem svetu, kdo se je rodil s srebrno žlico, kdo nima popolnoma nobenih skrbi, kdo je brezbrižen do vsega, itd. …
Moj mož vedno pravi: Imela bova tisto, kar si bova ustvarila sama. Prenesi to idejo na svoj položaj: Trenutno si lahko pomagaš le sama. Poišči si knjigo (obstajajo posebne knjige za tvoj položaj; svoji teti, ki ji je umrl mož, sem v tolažbo kupila “Čar samozavesti” od Susan Jeffers; preletela sem le nekaj naslovov poglavij; prepričana sem, da ti bo v pomoč); skupaj z bratom ojačita svojo vez, oddalji pa se od vseh tistih, ki te ne želijo – stran od negativcev! Skupaj z bratom pojdita čim več v naravo, na sonce – to vama bo dalo moč, energijo, …Lažje vama bo. Mama pa je z mislimi pri vama. (ne verjamem v Boga, da ne bo pomote, vendar si tudi sama govorim: To delam za mamo, to bi si želela mama, to sem dolžna mami).
Z objokanimi očmi ti želim vso srečo na tej poti do lepšega življenja brez žalosti. To ne pomeni, da moraš pozabiti mamo, nikoli je ne pozabi, toda, najdi pot, da bo tebi lažje.
(upam, da razumeš, da želim ostati anonima; preveč ljudi pozna mojo usodo, preveč ljudi pozna mene in mojo družino, moje notranjosti in moje žalosti pa ne;)