Postal sem samotar
Dobil si praktične nasvete od folka, tudi tega:
http://www.prostovoljstvo.org/
Je bilo uporabno oz. kaj si ukrenil?
js ti priporočam da začneš bol kritično gledat na stvari. ja sedaj si osamljen in nimaš prijateljev, ampak mogoče ti to podzavestno ustreza. če se z nekom ne ujameš in se nimaš kja pogovarjati, zakaj bi se silil? tako da boš že srečal osebo, ki ti bo podobna, te nasmejala in ne boš več osamljen. delaj na sebi. delaj na tem da si srečnejši.korak za korakom.ne pretiravaj.in ko ti nekaj ne uspe, bodi vesel da ti ni uspelo.to pomeni, da ti enkrat le bo. upam da sem kaj pomagala 🙂
To so prazne besede. Enostavno se vrtim v začaranem krogu. Ne morem se socializirat, ker nimam denarja, ne morem dobit denarja, ker nimam službe, katero mi ne rata dobit zaradi slabih socialnih skillov.[/quote]
Ne morem, ne morem, ne morem… Ni akcije, le ponavljanje, kot pokvarjena ura. Prazne besede, noben predlog ni dovolj dober. Tukaj si delaš problem.
V skoraj identični situaciji sem tudi jaz in te popolnoma razumem. Bližam se diplomi in proti koncu faksa je vedno slabše. Malo tudi krivim sebe, ker bi se kdaj lahko malo bolj potrudila družiti z nekaterimi ljudmi ampak zadala sem si cilj, da si najdem končno prijatelje s podobnimi interesi in zanimanji, kar pa je težko :/
To so prazne besede. Enostavno se vrtim v začaranem krogu. Ne morem se socializirat, ker nimam denarja, ne morem dobit denarja, ker nimam službe, katero mi ne rata dobit zaradi slabih socialnih skillov.[/quote]
Ne morem, ne morem, ne morem… Ni akcije, le ponavljanje, kot pokvarjena ura. Prazne besede, noben predlog ni dovolj dober. Tukaj si delaš problem.[/quote]
Kakšen predlog pa je prostovoljstvo, če si s tem delam zgolj stroške?
Ne morem, ne morem, ne morem… Ni akcije, le ponavljanje, kot pokvarjena ura. Prazne besede, noben predlog ni dovolj dober. Tukaj si delaš problem.[/quote]
Kakšen predlog pa je prostovoljstvo, če si s tem delam zgolj stroške?[/quote]
Iz tvojega odgovora se vidi, da si se slabo pozanimal oz. nisi poiskal odgovorov tem, kjer bi jih lahko dobil. Tvoji stroški bi bili kvečjemu prevozni – a marsikam se da priti peš oz. s kolesom.
Kakšen predlog pa je prostovoljstvo, če si s tem delam zgolj stroške?[/quote]
Iz tvojega odgovora se vidi, da si se slabo pozanimal oz. nisi poiskal odgovorov tem, kjer bi jih lahko dobil. Tvoji stroški bi bili kvečjemu prevozni – a marsikam se da priti peš oz. s kolesom.[/quote]
Če je kaj, je v Mariboru, kateri mi je oddaljen 40km, javnega prometa ni. V lokalnem okolju se skorajda nič ne dogaja, na voljo so recimo programe za starejše občane, to pa je tudi vse. Kot da je večina celotna generacija mladih preprosto odšla iz tega okolja, se pravi nič športnih aktivnosti.
Da mal updejtam mojo temo. Zdaj sem imel spet vzpone in padce. Slučajno sem uspel za tri mesece dobit delo. Stanje se mi je malce izboljšalo, dokončal sem celo diplomo. Potem pa mi po poteku niso podaljšali pogodbe, zdaj pa sem od sredine junija spet doma in v isti poziciji kot prej. Iščem delo, ampak mi je taka groza dvignit slušalko in se pogovarjat, enostavno me telo ne uboga in me kar trga po telesu od nesocialnosti in izolacije. Kar mrzim poletje, ko gledam ta folk ko gre skupinsko na morje in se ima fajn, jaz pa nimam z nikomer it pa doma ždim v sobi. Ko bi vsaj imel redno zaposlitev …
Oživljam temo, ker doživljam povsem enake občutke.
Počasi lezem proti koncu faksa (absolvent). Živim doma, s starši. Nikoli nobenega dekleta. V srednji šoli sem imel precej dobrih prijateljev in prijateljic, s katerimi pa se ne slišimo več. Nimajo časa, so kje daleč vstran, zaposleni sami s sabo, partnerji, novimi stiki. Na faksu sem imel nekaj prijateljev, s katerimi se prav tako ne slišim več. Nekateri niso končali letnikov, nekateri so povsem zadovoljni s svojimi obstoječimi odnosi. Včasih koga kam povabim, pa iz tega nikoli nič ne pride. Zdaj ljudi raje več ne gnjavim. Redkokdaj kam grem, samemu mi je neprijetno, sploh če so večje množice ljudi. Živim na vasi, kjer ni vrstnikov in se sovaščanov načeloma izogibam. Mesto je dokaj oddaljeno, tako da sem redko med ljudmi. Praznino sem se trudil zapolnjevati z športanjem, tek, hoja v hribe, etc. Pomagalo je kvečjemu začasno. Sedaj pa mi je itak težja poškodba preprečila kakršnokoli športno udejstvovanje. Nekaj časa sem na veliko pil, ampak sem se iz tega hvalabogu uspel izviti. Sedaj se skušam nekako zamotiti, pa več ne gre. Nekoč sem bil vsaj razdražljiv, tečen, zdaj sem predvsem utrujen, prazen. Pogovarjam se samo še s staršema, pa še to bolj redko. Želel bi spet navezati stare stike/navezati nove, pa se mi zdi tako težko. Težko se znebim občutka, da sem ljudem v napoto, ovira, nekdo, ki jim samo gnjavi. Zdi se mi, da vedno jaz skušam navezati stik, nihče me ne “klikne”, napiše sporočila, pokliče. Z neznanci zaradi asocialnosti težko navežem stike. Poskusil sem z raznimi aplikacijami za stike, pa ne zberem poguma, da bi komu kaj napisal. Želim se prebiti iz te pasivnosti, pa se ne morem. Kot da bi bil zadovoljen s tem življenjem, a pri sebi vem, da tako ne gre več. Zdi se mi, da življenje teče mimo mene kot hudournik, ki me bo kmalu poplavil.
Ne zahtevam in pričakujem pomoči, se zavedam, da je vse na meni. Ko bom pripravljen, da podrem zid okoli mene, bodo stvari mogoče šle na bolje. Mogoče mi bo to ventanje pomagalo. Bomo videli 🙂
Zivljenje je pravzaprav hecno. Najprej nam gre, z leti pa se lahko upočasni ali se celo na neki točki ustavi. Znašel si se v tem obdobju. Se mi zdi, da je tu bistveno spoznanje, da nisi sam. Veliko je podobnih primerov in vsak si želi sprememb. Poznam precej ljudi, ki izgledajo srečno in imajo vse, a so v resnici nesrečni. Tudi ko so v partnerskih odnosih.
Praviš, da ne stanuješ v mestu in da se izogibaš sokrajanom. Predstavljaj si, da bi stanoval v mestu v bloku, potem bi ti še bilo toliko težje dnevno srečevati sosede na hodnikih.
Bistvo je, da delaš na sebi in da se ne zapustiš, ker hitro padeš v vrtinec. Razmišljaj pozitivno. Avtor teme je bil skrajno negativen ob predlogu drugih glede prostovoljstva, kar ni dobro. Kdor se izogibam ljudem in ima o njih slabo mnenje, že kaže znake depresije. Zdrava hrana, minimalni socialni stiki, skrb za telo in kondicijo (šport) so odlična alternativa antidepresivom. Življenje je borba. Vsak dan se je potrebno podati v hrib.
tudi jaz sem postal samotar pri skoraj 40 letih. V svojih 20, zgodnjih 30 sem bil čisto drugačen človek (družba, zabave,…), sedaj pa sem postal samotar. Imam hišo na svojem, nobenega soseda okrog, kar mi odgovarja. Hodim samo v službo in sem doma cele dneve. Kdaj pa grem v kino s prijatelji to pa je vse. Menim da sem razočaran nad sabo ker si mi življenje ni izšlo po planu, predvsem zaradi razpadlih zvez in razočaranj nad njimi. Hvalabogu otrok nimam z napačno,in si jih tudi sedaj ne želim.
V roku nekaj let sem se čisto spremenil…od energetičnega, zgovornega, družbe željnega človeka sem postal tih, brez energije in brez volje do napredka.
Nekako ne vidim cilja več v življenju. Vse me zamori, da postanem takoj len in brez energije.
Ko se človek enkrat zaveda, da je samotarstvo osnova za dobro počutje v vseh smereh zmaga na dolgi rok.
Takrat nam prisotnost nobenega ne narekuje več kako naj čutimo, mislimo, reagiramo, da bo prav za drugega.
V družbi z nekom spontano postaja prijetno.
Živelo samotarstvo, ki lahko preide ob odgovarjajočem človeku živel duet ;)!