Včeraj je bila tema o postavljanju meja našim otrokom/mladostnikom. In je padalo vse povprek, da kakšen teror je to, če se od otrok pričakuje, da bodo imeli pospravljene sobe in da morajo za to skrbeti sami. mene pa zanima, zakaj se vam to zdi tak teror?
A ni normalno, da ima človek v prostoru, kjer dela, spi itd. nek normalen red. Saj ni mišljeno, da je spucano in pospravljeno vse v nulo! Meni je kar mučno, ko kdaj vidim pri kakšni mulariji vse premešano: igrače, knjige po tleh, umazani štumfi in gate po postelji, papirčki od čokolade in čipov po pisalni mizi. Za kozlat, in v takem potem delajo domačo nalogo in spijo v tistem prahu in ga dihajo.
Kakšni odrasli zrastejo iz takih otrok? Po mojem take ženske kot tu gor, ki potem jamrajo, kako nekaterim rata imet red, ki nikoli ne najdejo položnic, ki jih je treba plačat, ki ne vejo, kje imajo šminko, ko se mudi v službo, ki zjutraj besno iščejo otroške rokavice itd. itd. Histeričarke po lastni krivdi pač.

kakšni odrasli – takšni, ki imajo gospodinjske pomočnice.

Zato pri nas velja moja, – dokler jaz plačujem stanovanje, jaz postavljam pogoje. Sicer ne zahtevam, da imata vse 100% pospravljeno, vendar oblačila spadajo le na omaro, obešalnike ali v kopalnico, ne pa da se valjajo po tleh,….

Gre za osnovno spoštovanje prostora, v katerem si, in ljudi, ki jih povabiš v ta prostor. Zdaj je itak moderno, da je vse, kar zahtevaš od mularije, trpljenje zanje in teror do njih. Jaz se tega ne grem. Slej ko prej pridejo do tega, da je za seboj treba pospravljati. Če ne prej, takrat, ko pridejo v študentske sobe z drugimi študenti ali najkasneje takrat, ko dobijo partnerja, ki mu ni samo po sebi umevno, da bo živel v svinjaku, keša pa tudi ni toliko, da bi plačevali čistilko.

Torej ja, zahtevam, da se sobe enkrat tedensko pospravi in počisti. O tem sploh ne teče debata in glede tega sploh ne parlamentiramo. Tako je in konec. In ker je bilo tako od vsega začetka, tega moji otroci sploh ne dojemajo kot teror. Verjamem pa, da se zdi teror mulcu, ki so ga vedno samo prosili, če bi blagovolil kaj narediti in so se vedno kregali in pregovarjali glede tega, na koncu pa mu popustili.

Zaradi mene: če bo hotel kot odrasel živeti v popolnem neredu z umazanimi gatami vseokrog po tleh, zaradi mene lahko. Ampak sedaj sem kot starš dolžna naučiti ga skrbeti za osnovno čistočo. Da me ne bo čez leta njegova partnerica debelo gledala, ko mu bo samoumevno pojesti, vstati od mize in se zvaliti na kavč ali pa se sleči, zabrisati vse na tla in čakati, da se samodejno opere, da sušit in zlika. Zaradi mene lahko vaše mulce navadite tudi tega (ne bodo ne prvi ne zadnji, sploh pa jih je veliko takih zadnje čase), upam samo, da se ne bodo spečali z mojimi, ko odrastejo, hehe.:))

Mah ja, je itak jasno, da se potem ena “ta pametna” oglasi in itak navede skrajen primer, da froc živi domala v smetnjaku.

Smeti glih res niso ok (in kdo sploh govori o tem), a pri meni reda nikoli ni bilo – kakšna odrasla sem zrasla? Hm, precej samostojna in uspešna – pa vsako nedeljo naredim mini generalko po stanovanju, da je čisto, za red mi pa dol visi. sama se stokrat bolje počutim v mini kaosu, kot pa v dopicajzljanem stanovanju, kjer mora vse stati na svojem mestu. Mi je enostavno totalno škoda energije za to in na nek način pomilujem ljudi, ki potrebujejo tak red, da lahko funkcionirajo. Pri meni so po tleh knjige, stol je včasih nabasan z oblekami, ne pospravim vedno čevljev v omaro, špecerija včasih ostane na sredi pulta, dokler je nimam za porabit…in ej, se imam ful kul:) In stokrat raje imam obisk pri prijateljici, ki ima police zabasane s knjigami, na mizi sveče, časopise in slike, počutim se domače in sproščeno. In pač jasno je, da enim se pač s temi zadevami ne ljubi ubadat, ker energijo porabimo za druge stvari.

Hvala mami, ker nisi bila tiran. Sem odraščala v sproščenem vzdušju in imela svoj mir. Hvala, ker si znala cenit in spoštovat mojo zasebnost, da sem pač malo bolj neredoljuben človek in da imam tudi do tega pravico, zlasti v MOJI sobi, ki je bila za mojo mamo itak svetišče, MOJ prostor intime, kamor se ni vstopalo kar tako in se ni diktiralo, kakšna mora biti. Ja, kakšna sem ratala? Ful samostojna in človek, ki se zna cenit.

Itak da se bodo javljale tiste, ki jim to nekaj pomeni, druge pa bodo modro tiho. valda.

Jaz vzgajam otroka z lastnim vzgledom, torej, ko odhajamo od doma pa čeprav za pol ure, je stanovanje pred tem pospravljeno, zdi se mi samo po sebi umevno, da se po igranju – igrača pospravi, po delu – orodje pospravi, po kuhi – pomije posoda. IN če otrok to vidi pri meni, tudi sam to posnema. Tako je pri meni, ampak fora je tam spodaj v postih zadnjih dni, bila v tem, da mora otrok to početi v tisti minuti ko se mami naprdne, ne pa ko otrok sam (govorimo seveda o najstnikih in ne kot je ena mami govorila vsa penasta o otrocih v vrtcih!!!) ugotovi, da je to treba naredit.

Jaz ko moja pubertetnica pusti za sabo razdejanje v kopalnici, jo na to le čisto mirno opozorim. rečem samo besedo: kopalnica in hči točno ve, kaj imam v mislih, zato mi reče: naprimer: mami, takoj bom, samo še pokličem sošolko, tačas bom pospravila, ali pa: joj, a lih moram zdej, joj, ali pa: sej jo še rabim, nisem še gotova, skratka ji dam možnost da se izjasni, v vsakem primeru pa sledi čiščenje in pospravljanje, ampak mi je čisto vseeno minuta ali pol ure gor ali dol….

Aja, ko sem živela s cimri, sem zelo pazila, da sem porihtala, kar je bilo za porihtat tam, kjer smo prostore delili – tako da teorije o tem, da če te mati ne navadi na “red in čistočo”, ne zdržijo. Občutek za to pride iz samospoštovanja, iz zavedanja, ne pa iz naučenega reda.

In ko je mama umrla, sem se dobesedno čez noč znašla sama in začela vodit gospodinjstvo popolnoma sama. No problem pa čeprav mi je bilo prej skoraj vse k riti prinešeno. Tako da žal, te zgobice o “če frocov ne navadiš reda, bojo ratali nesposobni packoni” nujno ne zdržijo.

Če se ima človek rad, če ima neko integriteto, si bo tudi okolico uredil temu primerno. Red prihaja od znotraj in se odraža navzven – z “odznotraj” pa ne mislim naučenih in privzgojenih pravil kot pri psu. Ampak iz nekega samozavedanja in spoštovanja – ki ga starši dajo na drugačen način kot zgolj preko nekih reglcev in pravil.

Ampak – se mi ne da nekaj ful debatirat o tem. Morda sem bila jaz drugačna, morda so dejansko ljudje/otroci, ki so po naravi nesamostojni in ne morejo funkcionirati drugače, kot da ga navajaš. Moje izkušnje pa so pač popolnoma drugačne.

Takole, da bi bilo skoz vse v ne vem kakšnem redu, to tudi jaz nisem.

AMpak otroka pač naučiš osnovo. Tako, kot je trenba zvečer zobe umit, pa naj bo to teror ali ne, tako je treba za sabo pospraviti. Več škode naredijo starši, ki od otrok nič ne zahtevajo, kot pa, če otrok poskrbi, da je v njegovi sobi red.

Tudi sama spadam med “teroriste”, ki zahtevajo, da je soba urejena. Tako kot je normalno zame, da posteljem posteljo, je bilo vedno normalno za otroka. Če sem za šolo delala na kuhinjski mizi, je bilo jasno, da jo moram pospraviti, preden gremo k večerji. Zakaj ne bi svoje mize pospravil otrok ali študent, ko z določenim delom neha? Takšne malenkosti, kot je pospravljanje oblek, krožnikov,igrač po tleh … in podobno so bile tako samoumevne, da o njih nismo govorili, saj se je to počelo praktično od prvih korakov naprej! Pravzaprav še prej, vedno smo pospravili razmetane igračke, preden smo zapustili prostor in do še v času plazenja.Navada zleze pod kožo in postane popolnoma samoumevna.
Je pa popolnoma jasno, da ne moremo od otrok zahtevati tistega, kar ne počnemo sami! Učijo se z zgledi in ne z govorjenjem in globoko sem prepričana, da jim to dolgoročno omogoča manj iskanja in več svobode, kot če je vse dovoljeno. Stara šola, saj vem.

Sama zahtevam,no tale beseda mi je malo mučna pa zdajle ne najdem druge, da je soba konec tedna kolikor toliko v normalnem redu, med tednom spregledam kupe knjig na mizi, pa morda kaj na tleh, ampak sobota ali petek popoldan, je pa treba vsaj en minimum imeti. Pa sem človek, ki ima rad malo nametano, da ni vse popolnoma tipi top in sterilno, ampak na vsaj toliko in toliko časa, se pa le spravim in naredim red. Pa včasih pri otrokih kakšno soboto brez problema tudi spregledam.

žal mame v večini prepozno postavijo svojim otrokom naloge v vezi pospravljanja, čiščenja svojih čevljev, praznjenje pomivalca, postiljanja svoje pojstelje… ko je dete staro 14-15 let je prepozno, treba je začeti z malimi otroci, skupaj pospraviva kocke, knjigice…, red jim je treba privzgojit že ko so majhni.Je pa res, da generacija pred nami ni tega počela, mi pa zahtevamo, žal živimo v drugačnem času, hitimo, velikokrat sami sebe srečamo in normalno, da stvari ki so jih v “starih” časih počele samo mame hočemo delit z ostalimi člani družine- zakaj bi samo mama bila tista ki nebi imela nič “prostega” časa, ali pa zakaj nebi skupaj stopili in naredili vsak nekaj, potem bi pa lahko šli na sprehod, saj če delamo vsi skupaj je red v hiši v 15 min. , če pa sama pa lahko porabim za to 2- 3 ure. Naloga mame je, da otroka nauči- usmeri na samostojnost- ne delajte iz otrok ” invalidov” marsikdaj jim stvari grejo, pa starši rečejo- pusti to, saj bom jaz- in kaj je s tem naredil? Pustite otrokom, da nalogo opravijo sami po svoje, pa čeprav ne tako kot vi.

Saj to je čisto kul, dokler nimaš otrok.:) Ko imaš ene dva ali tri, pa tak za sedaj samo normalen nered, hitro zraste v popoln kaos in domala smetišče, če dopuščaš, da otroci ne pospravljajo sproti ZA SEBOJ (hrano, umazana oblačila, igrače…). Saj tudi mi živimo v takem kvazi neredu, kjer so knjige na jedilni mizi, nekaj cot zmetanih čez stol, špecerija na sredi pulta ipd. Pri nas je večinoma tudi tako, kot praviš. Vsaka stvar na svojem mestu, hehe, kje pa. V nekaj dneh se pač nabere, potem pa vsi vse pospravimo. In imamo za nekaj dni spet mir. S tem, da umazane cunje niso nikoli na tleh, vsak za seboj pospravi pri hrani, igrače se po igranju tudi pospravijo in niso nametane po tleh. Umazana posoda se daje v pomiv. stroj. To so osnove. In potem sledi enkrat tedensko čiščenje (sesanje, pospravljanje vseh cot v omare in pospravljanje pisalnih miz itd. v svojih sobah) Da bi imeli ves čas vse kot iz škatlice, hehehe, a se hecaš?

Pospravljanje mladinskih sob zame ne pomeni, da morajo te biti v vsakem trenutku zgled pospravljenosti in čistoče in da je v njih vedno vse na svojem mestu. Zame pomeni to, da te sobe niso odlagališče odpadkov, umazan gat in oblačil, ki bi se valjali pod posteljo skupaj s CD-ji, koščki salame in svaljki prahu itd. Par oblačil na stolu in nekaj knjig nametanih po pisalni mizi, je čisto normalno. In če se te sobe enkrat tedensko počistijo in pospravijo, o čemer sem govorila, je to vse, kar pričakujem od mulcev.

In avtorica posta je tudi napisala v svojem postu, da “ni mišljeno, da mora biti vse spucano in pospravljeno v nulo”. A tega pa nisi zasledila, pač pa si šla – ti in nihče drug – v popolno skrajnost, kjer naj bi mi zahtevali, da se vse blešči in stojijo knjige na polici v vrsti po velikosti ter štumfi v predalih zloženi po barvi. Kdo je sploh o tem govoril?

Avtorica je govorila o tem:

“Meni je kar mučno, ko kdaj vidim pri kakšni mulariji vse premešano: igrače, knjige po tleh, umazani štumfi in gate po postelji, papirčki od čokolade in čipov po pisalni mizi.”

In ja, tega je danes kar veliko. Torej, ali takšne vrste nered, ki je -roko na srce- smetišče, torej podpiraš in bi ga dopuščala pri svojih otrocih?

Precej pretiravaš, predvsem v temle delu tvojega prispevka.

Če je že glih o tem debata: jaz zelo uživam v pospravljenem stanovanju, pa lep prt na mizi, pa vaza z rožami in vse diši po svežem… Ampak, na svetu ni samo pospravljanje, zato je treba kdaj malo “čez pogledati”.

V tisti temi pa tudi ni bilo govora samo o pospravljenih sobah, ampak o odnosih na relaciji starši – otrok, Meni je bilo n.pr. bolj kot pedantno pospravljena soba pomemben topel dom – tisti čas, ki ga eni porabijo za zapenjanje okoli hišnega reda, sem jaz raje porabila za pogovor, tudi za pesem in smeh. Kar pa ne pomeni, da je moj sin živel v smetnjaku. Je imel pospravljeno “po svojih merilih”.

Jaz sem pač mnenja, da je otroka sicer treba voditi, dokler ne odraste, kar pa ne pomeni, da mora v vsem brezpogojno izpolnjevati zahteve staršev. Ampak tako jaz mislim. Ne bi se vtikala v prepričanje tistih, ki menijo, da sta brezpogojen red in disciplina najpomembnejši del vzgoje. Kot tudi ne želim, da drugi v mojem načinu vidijo samo negativne stvari.

Ja, ženske se zelo pogosto pač spremenimo, ko se moramo glede gospodinjskih reči, žal pa razvajeni moški, ki jim je mamica vse k riti prinašala in jim skozi vzgojo dala vedeti, da je pospravljanje, kuhanje, pomivanje… ženska domena, ostanejo taki tudi ko mamice ni več in svoja pričakovanja glede čiščenja in pospravljanja enostavno prenesejo na svoje žene. Dejstvo. Žal. Čeprav med njimi obstajajo tudi svetle izjeme, ki so jih žene naučile, da gospodinjenje ni izključno stvar babnice. Ampak take svetle izjeme so redkost. Pri moških velika redkost. Zato jaz raje ne tvegam pri svojih otrocih.:)

Mislim, da si zadela “žebljico na glavico”.

ej, ni vse le belo in črno, torej je še kaj vems ane…in ja, tudi jaz zahtevam, da se za seboj pospravi, da gate ne sodijo na tla, temveč v koš za umazano perilo, da se soba 1x tedensko posesa, skratka da je na prvi hip soba urejena, ampak če se kdaj to ne zgodi, ne delam panike, ker vem, da včasih je teden, ko se ti nič ne ljubi in zato takrat ne norim, ker vem, da bo pa drugi teden vse okej…ampak to ne pomeni, da je potem svinjak, le na hitro zmečemo skupaj, kaj ti želim povedat, da je najslabše tisto, na povelje, na ukaze..ali še huje ponavadi sobote dan za čistko, hvala lepa…raje uživamo in pospravljamo sproti ali ko imamo voljo in željo in je takrat en dva tri vse urejeno! Včasih raje mal neurejeno in kak lepši dogodek nekje drugje na ta račun. Torej ne bit preveč zahtevna, kajti ko bodo tvoji otroci večji se bodo spominjali le, kako si jim težila, naj imajo v spominih raje mogoče pižama party in užitke ko cel dan niste nič delali! Vse ob svojem času pa bo.

-predšolski otrok more sam znat pospravit igrače ob pomoči staršev.

– mladostnik-najstnik pa itak, da si more sam pospravljat sobo.sramota za tiste starše, ki mulcu staremu 18 let pospravljajo sobo!!!!!!!!!!!!
ne predstavljam, si kako bo takšen otrok potem živel, ko bo nekje sam, brez mamice, sigurno, nikoli ne bo imel žene,ker današnje ženske, ne bojo, čistilke nekomu

tistih dvakrat na leto, ko sem nekaj dni brez otrok in sama doma sem najbolj vesela, da mi ni treba pospravljati, da je lahko umazana posoda v umivalnku, da je brisača lahko tudi zmečkana, da lahko tudi postljo ne posteljem, da mi ni treba vsak dan pomest …

nisem redoljuben človek po naravi, to sem zato, ker želim to kao privzgojit hčerama. pa ju vsak dan “maltretiram” naj pospravita posodo, pometeta, postiljata postelje …seveda vse to počnem tudi sama, kadar smo skupaj, ko pa sem sama pa … a lahko tudi ne? 🙂

moji dve imata en del sobe samo zase. nimata svoje svoej sobe, pa vsi, ki prihajajo na obisk, prehodijo njun del in vidijo njuni razmetani mizi, iz predalov gledajo obleke, po tleh se valja kakšna prazna steklenica … včasih, ko mislim, da je le preveč razmetano, jima zatežim, naj pospravita svoja kota, sicer pa … me ne zanima, to je njun svet, če se dobro znajdeta v njem je tudi meni ok. kdo pa sem jaz, v končni fazi, da jima težim kako naj pospravljata svoje osebne stvari. saj imam tudi jaz po svoje urejen svoj kot pri računalniku, ki je za koga ramzetan, jaz pase prav fino znajdem v njem. :))))

moram pa pripomnit, da je umazanija eno, nered in “nered” pa drugo.

Da bi kdo dandanes kot general mulcem ukazoval, naj takoj ubogajo na prvo besedo, je ponavadi utopija. V sodobnih družinah je ponavadi tako, da starši par tednov mulca dobesedno prosijačijo, naj že končno pospravi sobo, da umazano perilo, kamor spada, papirčke od čokolad v smeti itd. ,pa vse skupaj naleti na gluha ušesa. In ko staršu odnese pokrov in čisto ponori, ker mulc že dva tedna obljublja, da bo pospravil umazanijo v sobi, pač zahteva, naj to takoj naredi. In to so tiste situacije, ki se vam zdijo tako grozljive in tak napad na otroka, ko starši ubogemu revežu ukazujejo, da mora takoj zdaj počistit sobo. Da bi jo lahko v preteklih treh tednih kadarkoli, pa pač ni našel cajta, pa pozabite.:) No, in ker je veliko mulcev takih, da pospravljali pač ne bodo, če ni nujno potrebno, je veliko staršev uredilo “dneve čiščenja”, ko se pač ve, da se tisti dan čisti in takrat ni debate. Pa najbrž ne cel dan in najbrž ostane cajt še za kaj drugega.:))) Torej pri večini mulcev tole tvoje “bodo pospravljali, ko bodo imeli voljo in željo” – hehehehe, kaj pa če te volje in želje nikoli ne izkažejo?:)) Ni problem, boš pač ti pospravila, ali kako?

Tiste, ki tu gor pišete o svojih partnerjih, ki nikoli nič ne pospravijo ZA SABO in puščajo tudi oblačila vsepovsod, povejte: kako živijo njegovi starši, so ga vzgajali k redu in čistoči, ko je bil majhen? Definitivno ne. Česar se Janezek nauči, to Janez zna.
Pa še to: ljudje, ki so urejeni navzven, so zelo pogosto tudi navznoter. kar je pa še bistveno bolj pomembno.

Takole: jaz sama sem kar malo Monka:). Torej zgled je dober. Ko so bili otroci majhni, so pospravljali (igrače, itd.), generalko smo v njihovih sobah 1x tedensko delali skupaj (včasih sem jo pa tudi sama), ko so pa zrasli, pa….bolje, da ne govorim o naših najstniških sobah. Priznam, da mi grejo na živce, kadar so vrata odprta, drugače si pa mislim, da imam podnajemnika:) (temu tudi ne bi težila, da mora svojo sobo pospravljati- to sem prebrala v eni vgojni knjigi) in deluje. Torej, briga me, če spi v prahu in med umazanimi štunfi, saj je to njegov prostor. Drugje po hiši pa zahtevam red, kopalnica, kuhinja- to se vedno pospravlja za sabo. V svojih sobah si pa dasta duška, ampak saj bo minilo. Vsekakor se zaradi tega ne mislim ne kregati, niti se obremenjevati.