Pridružujem se temi o posmrtnem življenju s svojim, malo drugačnim primerom oz. vprašanjem.
V začetku januarja smo pokopali našega dedka, ki je kljub lepi starosti umrl nepričakovano. Tri mesece za njim, v začetku aprila, je umrla še babica, zaradi bolezni in predvsem zaradi žalosti ob izgubi dedka.
V začetku marca sem izvedela, da sem noseča. Otroka s partnerjem še nisva načrtovala, a sva ga vseeno vesela.
Nekoč sem nekje prebrala, da vsak zapusti ta svet z namenom, da pusti prostor drugemu. Nikoli nisem razmišljala o tem, a me sedaj ta misel vedno bolj preganja. Dedek je umrl nepričakovano in jaz sem nepričakovano zanosila. Je pustil prostor svojemu pravnuku? Bo dedek kot angel bdel nad mojim otrokom?
Moram še povedati, da sem vedno ob smrti koga bližnjega potem sanjala o njem, mučile so me more in vedno me je bilo “strah”. Od dedka sem se poslovila čisto mirno, nisem občutila nobenega strahu in tudi sanjala nisem nikoli o njem. Pri babici je bilo zopet po “starem”, še vedno me prebujajo sanje o njenem pogrebu in še vedno jo vidim…

Zanima me vaše mnenje o tem?

Tanja

Zdravo
Tisto o ustvarjanju prostora za naslednike ali potomce verjetno ne bo držalo, ker nas drugače ne bi bilo vedno več na Zemlji. Mislim pa, da bo Vaš dedek v onostranstvu zelo vesel svojega bodočega naslednika ( ali naslednice ) in se bo potrudil in ga ( ali jo ) varno vodil skozi življenje.
LP

Draga Tanja.
Popolnoma razumem tvoje občutke. Nisem prepričana, da ljudje puščamo prostor svojim naslednikom. Je pa po moje popolnoma mogoče, da se je duša tvojega deda odločila, da ti pomaga v tvoji žalosti in to z otročičkom.
Povedala ti bom primer iz svoje družine, ki tudi mene še vedno bega in zato verjamem, da posmrtno življenje ostaja, da duša preživi, da živijo duše, ki so si v življenju blizu tudi na drugi strani skupaj in da se največkrat tudi dogovorijo, da bodo tudi v naslednjem življenju skupaj in si pomagale.

In sedaj k zgodbi. Moji starši so imeli zelo dobre družinske prijatelje, moža in ženo z dvema sinovoma. Žena je bila bolna – imela je raka z zadnjem stadiju. Bili so fantastični prijatelji. Dnevno so bili skupaj, skupaj hodili na morje, v toplice. Skratka med njimi je vladalo veliko prijateljstvo. Žena tega prijatelja je mojega očeta že od vsega začetka zelo cenila. Ob vsaki večji odločitvi je vedno povprašala še mojega očeta za mnenje in se z njim pogovarjala o svoji bolezni. Ko so bili skupaj na dopustu, je hodila z njim v trgovino. Lansko leto, pa je ta prijateljica imela zeres veliko željo, da bi poslednjič šli skupaj na morje, saj je trdila, da je to zadnjič. Oče in mama sta ji ustregla in so šli. Čez dobra dva dneva, je prijateljico v morju, ko sta z mamo plavali, zadela kap in se je začela utapljati. Moj oče je hitro priplaval do nje in jo rešil na obalo. Ni ji bilo hudega. Čez kakšen dan, je postalo močno slabo mojemu očetu. In da ne bom predolga, zadela ga je srčna kap. Takrat je prijateljica poklicala rešilce. Tudi on je kap preživel, toda ne za dolgo. Ko so se vrnili z morja, je prijateljica obležala, čez čas so jo odpeljali v bolnico. Oče pa je bil v bolnici na okrevanju in nato še v zdravilišču. Po kakšnih treh mesecih je naš oče iznenada umrl. Vsi smo mislili, da bo v redu, nikomur ni prišlo na misel, da bi lahko tako vitalen človek iznenada umrl. Zadela ga je zadnja, res zadnja srčna kap. Bili smo prizadeti do onemoglosti. Bilo pa je še nekaj čudnega. Moj oče je umrl v petek. Ker med vikendom ne upepeljujejo smo pogreb pripravljali za torek. V nedeljo zvečer pa je zazvonil telefon. Sporočili so nam, da je umrla tudi mamina in očetova prijateljica. V ponedeljek so obadva pripeljali v vežico in ležala sta v sosednjih vežicah. In v torek smo ju oba pokopali, najprej prijateljico, potem pa še očeta. Prijateljica je bila bolna in vsi smo vedeli, da bo umrla, moj oče, pa je bil do tistega zadnjega dopusta dokaj zdrav. In po vsem tem, kako naj ne verjamem, da sta se nekoč to dogovorila. Kako naj ne bi verjela, da je moj oče odšel, da počaka prijateljico, da ne bo osamljena na drugi strani. Kajti dejstvo je, da niso bili dosti časa prijatelji. Čeprav so doma v neposredni bližini, so se družli samo zadnja tri leta in našli so se čisto slućajno. In tako sta moja mama in prijatelj ostala brez svojih partnerjev. To je resnična zgodba in še danes, po sedmih mesecev je ne morem do kraja razvozlati. Zato se zatekam k branu in iščem odgovore. Kdaj jih bom našla, če jih sploh bom, pa še ne vem.
Pa lep pozdrav.

Ugotavljam, da je vedno več primerov, ko nekdo odide in prepusti prostor novemu bitju. Tudi pri meni je bilo podobno. Kmalu po očetovi smrti sem zanosila. Sicer zelo redko sanjam oziroma sanje do jutra že pozabim, a tedaj sem sanjala zares preroške sanje. Vedno bolj sem prepričana, da smo že nekoč bili in da bomo spet prišli. Nimam logične razlage, kako otrok določene stvari ve, čeprav z njimi še ni bil seznanjen. Gre sicer za področje, ki ga zelo zanima in o njem že kar nekaj ve. Občutek deja-vu sem tudi sama že doživela. Nimam druge razlage, zakaj me v nekatere kraje tako zelo vleče, kot da sem nekoč že bila tu. Vedno več dokazov se nam odstira.

Baje obstaja podedovan spomin…

A lahko poveš, kako je to mišljeno? Podedovan po kom, v kakšnem primeru?
Res bi me zanimalo malo več o tem. Če samo predvidevaš, ker praviš “baje”, bi
prosila koga drugega za razlago. Imam neke svoje ideje o tem, vendar jih ne bi
razlagala, ker nisem prepričana, da je to to.

Ja, preberite malo Junga, on je te ideje zelo razvijal. Kolektivna zavest in te reči. Mene ni preveč prepričal, ker trdno verjamem, da se nam neki dogodki ali celo zelo doživete prebrane stvari tako močno vtisnejo v spomin, da jih imamo za lastne spomine. Ni pa mi tuj občutek, da sem nekje že bila in to že videla. Saj, morda je kaj na tem, ali ne?

Lena
Vse, kar te zanima boš izvedela. Za sedaj pravi duša tvojega očeta, da bolj poskrbi zase in ne jemlji to kot sebičnost, kar se tu sprašuješ, bom pa še vprašal. Kaj več pa na nekem drugem forumu.

Rudi.
Če boš v stiku z njegovo dušo, mu povej, da ga imamo neizmerno radi in mu želimo vse lepo tam kjer je, z željo, da nas počaka, ko bo nastopil naš čas. Hvala za pomoč in upam da se v kratkem slišiva.

Majda.
Preberi knjige Potovanje duš, Pot do nebes, Pogovor z nebesi. Marsikaj boš razumela. Potem pa se sama odloči, če lahko v to verjameš. Jaz verjamem.
Ko sem se doma z možem pogovarjala o teh stvareh, mi je rekel, da naj o tem nikjer ne govorim, da me ne bo kdo imel za prismuknjeno. Sedaj se pogovarjam o tem samo preko neta in vedno znova ugotavljam, da je precej ljudi s tovrstnimi vprašanji.

Čeprav sem prebrala Jungove Sanje, misli … mi niso dale nekakšnega zadovoljivega odgovora.

Kar se podedovanega spomina tiče pa ne vem, če je to to. Sama imam namreč že leta nazaj sanje, da hodim po nekakšni vasi. Samo ena ulica je, na obeh straneh so vrstne hiše, male, z rumenimi fasadami, ob njih drevesa in grmički, mrežaste ograje in na sredi ulice cesta. Vzporedno s cesto je tlakovan pločnik, po katerem običajno stopam. Sanje so identične in se mi ponavljajo zelo pogosto.
Nekoč mi je prijateljica iz neke knjige napisala moje prejšnje življenje. Rekla je, da sem živela okrog leta 1400 na Bližnjem vzhodu, kjer sem raziskovala ljudi in pokrajine in da se bodo o tem učili tudi prihodnji rodovi. Če to drži ali ne, ne vem, morda bi morala opraviti regresijo, morda jo v nekoč tudi bom. Dejstvo pa je, da moje sanje lahko prikazujejo neko življnje na Bližnjem vzhodu, pokrajina pa me spominja tudi na madžarske vasi. Mogoče se bom nekoč prepričala. Glede spomina pa, na madžarskem sem res hodila, na Bližnjem vzhodu pa še ne.

Ž
Jaz pa verjamem, da imamo ljudje v prvi vrsti izjemno moč avtosugestije in potem iz tega potegnemo razne paranormalne zgodbe. En praktičen primer imam tudi sam: imam zobozdravnika, ki ni iz naših krajev in ima ordinacijo odprto le v torkih in v četrtkih in sicer od 8 do 14 in od 15 do 19 ure. Jaz imam kar težave z zobmi in se pogostoma zgodi, da me začne nenadoma strašno boleti zob oz. dlesni (parodontoza). Kako torej pojasniti, da se bolečine začnejo skoraj vedno ravno v petkih ali v sobotah. Mimogrede, tudi sedaj me kar pošteno boli (petek). Potem moram seveda čakati do torka na zobarja in pridno jesti analgetike.
P

Gabriel. Verjamem, da ljudje na veliko stvari lahko vplivamo z avtosugestijo. Zato ti glede zobobola priporočam, da se vsak petek ko vstaneš, začneš prepričevati, da te danes zobje sploh ne bodo boleli. Morda ti bo celo uspelo.

Sicer pa sem sedaj zelo žalostna, saj sem pravkar ugotovila, da so nam vzeli dostop do Gepeovega foruma in Nenavadno.com. Tako po vsej verjetnosti ne bom mogla več kontaktirati z Rudijem, Urbanom, Herbyem, Gepeom in ostalimi. To me je prav zares zelo prizadelo.

Lena!
Tudi moj mož je v začetku govoril podobno kot tvoj. Splet okoliščin ga je
privedel pred dejstvo, da je začel o takih stvareh razmišljati drugače. Ob
obisku ene gospe, ki se ukvarja z alternativnim zdravljenjem, je ugotovil, da
ima celo neke sposobnosti prirojene, ki jih žal jaz nimam ali pa ne dovolj
razvite. Res, da za enkrat ne dela nič na tem, ker še ne čuti potrebe, ga je
pa močno zaintrigiralo. Še posebej regresija, ki jo omenjaš tudi ti. Vse to pa
na podlagi dobrega prijatelja, ki se je udeležil regresije na ženino iniciativo.
Kar je tam ugotovil, je bilo presenetljivo. Videl se je v neki drugi državi, enkrat
kot plemič, kasneje kot ženska-sužnja, enkrat kot znani alkimist. Najbolj ga
je presenetilo, da je videl mesta, trge, ulice, kjer je v resnici že bil in to po nekem
čudnem notranjem vodilu, da mora tja. Zaradi sedanje službe pa je povezan
s to tujo državo vsakodnevno. Od malega je bil nekako psihično navezan na to
deželo ne da bi s starši ali kako drugače bil že kdaj tam. Ko se je v resnici
znašel na ulicah dotičnega mesta, je prepoznaval ulice, stavbe in celo dogodke.

Imam željo, nekoč v prihodnosti, tudi sama udeležiti se regresije. Seveda pod vodstvom take osebe, ki zna oz. se redno ukvarja s tem. Poznam že take ljudi,
a smo ugotovili, da trenutno zame še ni pravi čas, bo pa prišel.

Ž
Lena, saj bi se rad prepričal, ma če to počneš zavestno nič ne pomaga. Glede foruma, ki ga omenjaš, kje pa je to, ker sam še nisem slišal zanj.
P

Gabriel.
Res mi je žal, da ti bo tudi ta vikend pokvaril zobol. Morda pa ti bodo pomagali drugi formumi in boš na bolečine kar pozabil. Sama sem pogledala najprej strani Nenavadno.com Tam sem že pred precej časa objavila dve resnični doživetji pod imenom Helena in od tam prišla na Forum. Tam je precej zanimivih vsebin in ljudi. Poglej še malo višje Urbanovo sporočilo, tudi on je napisal naslov in foruma in sicer http://www.mafreehost.com/vrata22/te/svetduhovnosti13.htm. Če te tovrstne vsebine zanimajo si na pravem mestu.

Urša, jaz bi pa kar takoj šla na regresijo, še ta trenutek, če bi le bila bližje prestolnici. Tako pa se moram malo bolj pedantno spraviti k temu, se dogovorilti, si vzeti dopust, priti do tja …. tako da vseeno traja malo dlje časa. Bova pa morda šlli skupaj enkrat.
Pozdrav.

Pa še moja zgodba.
Z možem sva se aprila odločila zanositi. Moj tast mlad, vitalen poln energije začne tožiti o bolečinah v križu. Vsi smo mislili, da ga je štihnu išias.
Čez 10 dni diagnoza: kostni rak – sarkom.
Meseca maja umre. Nekaj dni po njegovi smrti zanosim.
Sin se rodi na tastov r.d.
Sinova zanimanja so podobna kot tastova.
Slučaj ali naj si kaj mislim?????

Po vsem tem bi me težko kdo prepričal, da so vse te zgodbe splet naključja. Morda pa je tovrstnih zgodb več, morda se bo še več ljudi odločilo, da nam jih zaupa in bodo prepričali še Katko. LP

Lena
Takoj, ko pomislimo na neko dušo, je ta poleg nas in nam bere misli. Očetu lahko govoriš v mislih, pa bo vse “slišal”, ne smeš pa s tem pretiravati, ker mu sicer ne bo ostalo nič “časa” za druge aktivnosti. Meni drugi forum še deluje, lahko si pa zapišeš moj e-naslov, da ostanemo na zvezi.

Hvala Rudi. Sem si ga zapisala. Lahko pa si pribeležiš tudi ti mojega. Sem pa bila na drugem forumu doma – sin mi je za trenutek prepustil računalnik, tako da stikov, upam, ne bomo izgubili. Ostalo pa delamo tako in se trudim, da ne bi pretiravala. Lep pozdrav.

Spoštovana gospa Lena,

povsem slučajno sem našel vaše vprašanje in na tej strani nisem bil še nikoli.
Vidim, da vam je kar precej ljudi že odgovorilo. Nekaj odgovorov sem prebral tudi sam. Drugačnega odgovora, kot verujem sam vam ne morem posredovati. Iz Sv.pisma na internetu sem skopiral nekaj odlomkov in vam jih pošiljam, vsaj malo v razmislek. Poskusite tudi sami malo pobrskati po naslovu http://www.biblija.net.
Kaj pravite na obljubo, da se bomo nekoč vsi spet srečali. Za današnji čas zveni zelo čudno, ampak, ker nam je to obljubil sam Jezus, ki ga je Bog poslal nam v odrešenje od umrljivosti in se je za vsakega od nas daroval, kako bi mogli to dvomiti. Prav tako kot je resnično vaše in moje življenje, so resnične besede obljube in razodetja samega Boga po Gospodu Jezusu.
Zakaj se ne bi tega veselili?
V želji, da bi čimprej našli tolažbo in upanje vas lepo pozdravljam.
Albert

Gospodov prihod
13 Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. 14 Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim.
15 Oprti na Gospodovo besedo vam rečemo tole: mi, ki še živimo in bomo ostali do Gospodovega prihoda, nikakor ne bomo prehiteli zaspalih. 16 Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. 17 Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. 18 S temi besedami se torej tolažíte med seboj.

Kaj je človek, da se ga spominjaš,
sin človekov, da ga obiskuješ?
7 Naredil si ga malo nižjega od angelov,
s slavo in častjo si ga ovenčal
8 vse si položil pod njegove noge.

1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. 2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih.
3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.
4 Po veri je Abel daroval Bogu večjo žrtev kakor Kajn. Po veri se je zanj pričalo, da je pravičen, ker je sam Bog pričal za njegove darove. Po njej še vedno govori, čeprav je umrl. 5 Po veri je bil Henoh vzet, da ni videl smrti, in ga ni bilo najti, ker ga je Bog vzel. Kajti preden je bil vzet, je bilo zanj pričano, da je Bogu všeč. 6 Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo. 7 Po veri je bil Noe vpeljan v stvari, ki še niso bile vidne, in v svetem strahu je naredil ladjo, da bi rešil svojo družino. Po veri je obsodil svet in postal dedič pravičnosti, ki je v skladu z vero.
8 Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre. 9 Po veri se je priselil v obljubljeno deželo kot v tujino in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih. 10 Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog. 11 Po veri je tudi sama Sara, ki je bila neplodna, dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo. 12 Zato se je tudi rodila enemu, in to omrtvelemu, tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.
13 V veri so pomrli vsi ti. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci. 14 Tisti pa, ki takó govorijo, razodevajo, da domovino iščejo. 15 Ko bi imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi imeli priložnost, da se vrnejo. 16 Tako pa so hrepeneli po boljši, po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto.
17 Po veri je preizkušani Abraham v dar nesel Izaka. Edinorojenega sina je bil voljan darovati, on, ki je prejel obljube 18 in mu je bilo rečeno: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo. 19 Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je – rečeno v prispodobi – dobil nazaj od mrtvih. 20 Po veri in zavoljo prihodnjih stvari je Izak blagoslovil Jakoba in Ezava. 21 Po veri je umirajoči Jakob blagoslovil oba Jožefova sinova in je molil, oprt na vrh svoje palice. 22 Po veri je Jožef na smrtni postelji opozarjal na izhod Izraelovih sinov in dal naročila glede svojih kosti.
23 Po veri so starši Mojzesa po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza. 24 Po veri je Mojzes odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere. 25 Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha. 26 Zasramovanje maziljenca je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo. 27 Po veri je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega. 28 Po veri je obhajal pasho in je kropil s krvjo, da se njih ne bi dotaknil pokončevalec prvorojencev. 29 Po veri so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem, Egipčane pa, ki so poskusili isto, so pogoltnili valovi. 30 Po veri se je zrušilo obzidje Jerihe, potem ko so sedem dni korakali okoli njega. 31 Po veri je vlačuga Rahába z mirom sprejela oglednike in ni bila pokončana hkrati z nepokornimi.
32 Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. 33 Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, 34 silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume. 35 Žene so spet dobile svoje mrtve, ker so vstali, drugi pa so bili mučeni in niso sprejeli oprostitve, da bi dosegli boljše vstajenje. 36 Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. 37 Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. 38 Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah.
39 Zaradi vere je bilo za vse te pričano, vendar niso dosegli izpolnitve obljube, 40 kajti Bog je za nas priskrbel nekaj boljšega, tako da oni ne bi dosegli popolnosti brez nas.

Življenje po Duhu
8
1 Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu. 2 Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti. 3 Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu. 4 Zapovedi postave naj bi se tako izpolnile v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu. 5 Kajti tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno. 6 Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir. 7 Kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more. 8 Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu. 9 Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. 10 Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti. 11 In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.
12 Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu. 13 Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli. 14 Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi. 15 Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« 16 Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. 17 In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.
Prihodnja slava
18 Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas. 19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov. 20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju, 21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok. 22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. 23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. 24 Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? 25 Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.
26 Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi. 27 In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo. 28 Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. 29 Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. 30 Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal

Hvala Albert. Doma imam Sveto pismo in ga tudi občasno prebiram. Saj ne, da ne bi verjela, vedno bolj verjamem. Toda ko je človek prizadet, kljub veri še vedno išče in išče in se na tak način skuša potolažiti. Hvala za prijazne besede in lep pozdrav.