poslušam, a kaj, ko tako boli
Moji mamici je pred leti umrl 11-mesečni sinek, medtem, ko je bila ona v porodnišnici in je rojevala mojo polsestro. Edina s katero mami o tem podrobno govori sem jaz. Moj bratec je imel neko infekcijo črevesa in ni odvajal blata in se je tako zastrupil. Njegov oče in moja mati sta takrat, to je bilo 37 let nazaj, živela v neki vasici v kateri je bil zdravnik precej oddaljen,onadva sta bila revna, v glavnem tragičnemu dogodku je botroval splet kar nekaj neugodnih in usodnih okoliščin.To se je zgodilo 1. aprila, zato se v tem času mamici prebudijo čustva in spomini na to.
Seveda se trudim, da jo poslušam do konca, a to je zame res težko, ker se preveč vživim v situacijo in čustva drugih in me to zelo prizadene. Poleg tega je pa še to, da mi je zadnje dni rojilo po glavi kaj bi bilo, če bi se moji 6-letni princeski kaj zgodilo. Vem, da bo kateri mamici težko ob tem kar bom rekla, ampak vem, da tega ne bi prenesla in bi me pokopali skupaj z njo. In mamičina izpoved in te moje misli so me danes pripeljale do tega, da sem se tudi pred mami zlomila, jokala sem kot dež.
Kako se ve spopadate s temi čustvi?? Prosim pomagajte!
Drugače pa vam želim vsem pogumnim staršem tukaj gor vse lepo, prav tako vašim sončkom, tistim, ki so tukaj z nami in tudi tistim, ki so nekje daleč stran a za vedno v naših srčkih in tako vedno z nami.
Najprej moje sožalje!
Veliko je že to, da jo poslušaš, tudi če se zraven zjokaš ni nič narobe!Ne razmišljaj pa, kaj bi bilo, če bi se zgodilo….to ti samo povzroča skrbi, ki so nepotrebne in ti krajšajo lepe trenutke!
Vedno misli na dobro in ne na slabo, tako bo življenje lepše!
Kako me preživljamo?Včasih lažje, včasih težje, včasih se zlomimo in jokamo do nebes, včasih tolažimo druge, a vedno zremo v življenje z novim upanjem in optimizmom!
Če bi tvoja mami razmišljala kaj bi bilo, če bi se spet zgodilo, in podobno, ti danes tega nebi pisala, ker te nebi bilo!
Razmišljaj o lepih stvareh, stisni hčerko in se nasmej!
Vem da je minilo veliko časa odkar si to pisala, a jaz sem šele danes prebrala tvojo zgodbo!
lp
škratek
adas,
neverjetna si, da si sploh pripravljena poslušat, četudi se zjokaš iz dna duše. Škratek ima prav. “Kaj bi, če bi …” ne vodi nikamor. S tem sem se soočala tudi sama, saj imam poleg fantiča, ki je že odšel, še enega zdravega in navihanega fanta, 4 leta starega.
Zadnjič me je obiskala prijateljica, ki je sedaj v 4. mesecu. Boji se, da ne bi bilo kaj narobe, da se ji ne bi zgodilo tako kot meni,… V meni se je v tistem trenutku vse uprlo. Ne, ni prav, da usodo mojega fantiča posplošuje. Njegova usoda, moja usoda ni od koga drugega, ni enaka in nikoli ne bo enaka usodi drugih. Vedno je drugačna, edinstvena, samo tvoja, samo njegova,… Ja, po okusu nas ljudi je lahko bolj ali manj žalostna, bolj ali manj pravična, bolj ali manj srečna, ampak ne enaka! Zato s tem, ko razmišljaš, kaj bi, če bi… delaš krivico sebi, se na nek način hromiš, živiš v strahu pred usodo. In to te ne pelje naprej. Vem, težko je včasih sprejeti, objeti svojo usodo, takšno kot je, se ji prepustiti in verjeti, da je ne glede na vse, dobra, da ti pomaga, da postajaš boljši človek, ob vseh zmotah in napakah, tragedijah in veselju, ti daje nove priložnosti, nov smisel, vsak dan novo možnost, da začneš znova. Zato, ker je velika, široka, ker je edinstvena.
Težko sem se soočala s tem, težko sem sprejela dejstvo, da vedno obstaja možnost, da svoje drage zadnjič objemam, da jih zadnjič tolažim, da se z njimi zadnjič smejem,… Tu sem se spomnila besed svojega že pokojnega prijatelja, da v življenju drug drugega spremljamo na poti vsak do svoje lastne usode.
Ne, ni lahka ta pot, pot do lastnega smisla in samozavedanja. In vsak jo mora prehoditi sam. A tako ohrabrujoče, tako tolažilno je, če se imaš na koga nasloniti, s kom deliti, s kom se soočati, pogovarjati. Preprosto, da nisi sam.
Ko delim te misli z vami preko tega foruma, se ne čutim več sama in ste mi vsak s svojo zgodbo v veliko oporo. Hvala vsem.
Katja
Adas, razumem te. Letos mineva 37 let (tako kot pri vas), odkar je umrla moja sestra, dvojčica. stari sva bili 16 mesecev. bila je nesreča, ki bi jo bilo mogoče preprečiti, če…..starša nista nikoli spregovorila o njej. preveč sta jo imela rada in preveč sta si očitala. oče je neozdravljivo zbolel. tudi jaz bi, ker ob tem ne moreš ostati zdrav.
Odkar se zavedam, visi nad menoj ta tesnoba. Sedaj imam tudi jaz otroke. starejši je zdaj star 16 mesecev in niti pomisliti ne smem na to, da bi se mu kaj zgodilo…..
Sočustvujem, žalujem in upam skupaj s starši, ki so se bili prisiljeni soočiti s kruto izgubo!
Drage moje!
Moram vam priznati,da zmorem poslušati in želim poslušati, čeprav je hudo, tudi zato, ker berem vas tukaj gor in ste me naučile, da je najmanj kar želite to, da se to, da vam je usoda vzela vaše angelčke poskuša potlačiti, pozabiti. Da si želite tega,da vas nekdo posluša in vas poskuša razumeti brez pametovanja a la – saj bo bolje, saj si še mlada pa boš še imela otroke ipd. Ja in prav imate, ni dobro razmišljati kaj bi bilo,če bi bilo…Tako ali tako pa verjamem, da nam nikoli ni naloženo več kot zmoremo. In je pač tako, da Bog včasih vzame najboljše ljudi, ker so predobri za ta svet in želi, da so na lepšem, med zvezdicami, v Nebesih.Tako je bilo tudi z vašimi angelčki in zdaj se vsi lepo igrajo tam gor in s ponosom in ljubeznijo bdijo nad vami.