Spoštovani,

preletela sem pisma “ali niso vsi avtisti …” in bilo mi je zelo hudo. Kljub temu, da se zaradi res obilice dela redkeje pojavljam na forumu moram reči besedo ali dve, kot refleksijo ali kot moj pogled na vaš medsebojni pogovor.
Vsebine teme ne želim komentirati – o avtizmu vem veliko premalo, čeprav sem doštudirala psihologijo, pa tudi sicer med magisterijem prebrala veliko tuje (zlasti nemške) literature v kateri so se našla ta ali ona spoznanja tudi na to temo (ki sicer ni bila moj predmet mag. študija). Z OPP sem delala vrsto let v šoli s prilagojenim programom in v oddelkih OVI.

Najbolj me je zbodlo, da se je tema, ki se je začela s po mojem mnenju nerodno napisanim pismom končala v konfliktu na osebni ravni med odraslimi osebami (mamami in očeti).
Prav vseeno mi je, kdo je začel, kdo odgovoril, kdo stopnjeval …

dejstvo je, da se je pogovor oddaljil od začetne teme – vsebina našega foruma se je izgubila – govorimo o OPP in o njihovem življenju – o starših in njihovem znajdenju v tem svetu, o njihovih stiskah in hrabrih, velikih korakih, ki sem jih vedno občudovala in se ob njih marsičesa naučila.

Pogovarjamo se zato, da bi se bolj spoznali, delili med seboj različne izkušnje, znanja in spoznanja, da bi si stali ob strani, da bi se bodrili, da bi drug drugega podpirali in se veselili vsakega malega koraka naprej pri kateremkoli otroku izmed nas kot staršev.

res je, da smo različni. Nič hudega, celo prav je tako. Toda različnost nas ne sme razdvajati, različnosti ne smemo nikoli presojati kot dobre – boljše – najboljše ali slabe – slabše najslabše … različnost nas bogati – različnost se spoznava in sprejema, vse ostalo je stavr predsodkov, sterotipov, napačnih prepričanj, ki nas samo razdvaja in v nas “vzbuja slabo”. Seveda potem stojimo v obrambi. Branimo svoje in smo gluhi za druge, čeprav imajo povsem enake čisto človeške stiske in težave. In napadi in obrambe nas odnašajo vedno bolj vstran od ljudi, od pravih vrednot, od tolerantnosti in spoštovanja.

Želim si, da bi vsak od nas lastna mnenja (ki so prav vsa dragocena in spoštovana) povedal na preprost, prijazen in odločen način – tudi nestrinjanje (asertivnost se temu reče), pri tem pa nikoli prizadel čustev in življenjskih nazorov drugih. Saj vendar skozi komunikacijo (tako kot skozi vsa lastna dejanja, besede in misli) vedno znova izražamo sebe.

Zato bi rekla imejmo radi in spoštujmo najprej sebe. Potem bomo točno tako ravnali do drugih – pa če se z nami strinjajo ali ne.

Mogoče še to: odgovorila sem na mnogo pisma in prepričana sem, da nisem nikoli nikogar prizadela. vedno sem v vsakem pismu našla kakšno lepo idejo, stavek besedo in vedno sem vedela, da je prav to bistvo tega posameznika.

Poskusimo se pogovarjati na ta način.
Pa naj mi nihšče ne odgovori, da tega ne zna (ker je drugačen, ker je pač direkten ali kaj podobnega). To preprosto ni res.

Pa vsem vse lepo.
Francka

Francka napisal:

> Pogovarjamo se zato, da bi se bolj spoznali, delili med seboj
> različne izkušnje, znanja in spoznanja, da bi si stali ob
> strani, da bi se bodrili, da bi drug drugega podpirali in se
> veselili vsakega malega koraka naprej pri kateremkoli otroku
> izmed nas kot staršev.

Lepe misli in želje. Sem se kar malo razneželi. In zato dodajam – predvsem, da bi si stali ob strani – le združeni bomo močnejši in bomo lahko dosegli tisto, kar kot posameznik ne bi zmogli.
Lep večer in vikend vsem forumcem.
Feria

Pozdravljena Francka in ostali forumovci!

Se popolnoma strinjam z vami in mi je na nek način žal, da sem zadnjič jaz na nek način povzročil takšno burno reakcijo forumovcev. Res ni primerno, da se na tem mestu pogovarjamo na način, ki nikakor ne more koristiti ne nam, ne našim otrokom.

Moj namen je bil v bistvu samo opozoriti na to, kar sem sam doživel, namreč, nekdo, ki pride prvič na forum iskat nasvete, pomoč, je lahko z izjavami nekaterih na nek način še bolj zmeden. Mogoče bi bilo dobro, da bi kdaj pokomentirali tudi izjave katerega od staršev, ki sicer želi pomagati, pa mogoče včasih niti ne ve kako in zato pove tudi kaj nelogičnega. To je pa vse. Sicer je pa neka kulturna komunikacija med starši osnova za vse.

Pa lep pozdrav in brez zamere.

Andrej

Ja, ampak, če je nekaj za vas nelogično ne morete potem govoriti, da so to bose izjave ali pa halojat z veliko ooooji. Ker lahko bi samo napisali, da tega ne razumete in zaradi tega vas ne bi nihče napadal ali obsojal. …
Poleg vsega se zdi, kot da se še ponorčevali iz sinove motnje: a mogoče zdaj ko vi tipkate on strmi v vodo?! ali nekaj takega….
To je moje videnje vsega.
In niti ne želim kakih komentarjev na to, ker enostavno smatram to kot nepotrebno. Pa spet le moje mnenje s polnim spoštovanjem do mnenj drugih.

oče andrej,

vesela sem vašega odgovora. Vsakdo od nas ima svoje interese, želje in potrebe, pa tudi vsakdanje iskanje poti za uresničevanje le-teh. Naš skupni interes pa je nad posameznimi – pogovarjamo se za izboljšanje situacije vseh otrok – tistih s PP – vseh možnih oblik, kot tudi tistih brez PP.
In ker se pogovarjamo pisno (se ne vidimo, ne moremo vedeti, kako nekaj na nekoga vpliva, kje bi morali stvari dodatno pojasniti, kje povedati manj … je še toliko bolj pomembno, da se pogovarjamo brez kakršnihkoli osebnih nagovorov, razen, kadar želimo pohvaliti, spodbuditi, izraziti posebno spoštovanje …
V življenju me preseneti zelo malo stvari, ki jih ljudje naredijo – vsakdo pač počne kar misli, da je dobro in prav, prizadene me pa veliko besed.

Se strinjava, a ne.

Francka

Vesna,

pa vam bom vseeno napisala misel ali dve. Iz izkušenj vem, kako zelo občutljivi in ranljivi so starši otrok s PP. Prav ta občutljivost jih marsikdaj naredi “medvede”, ki brundajo in lomastijo, v resnici so pa prav prijetni ljudje.
Morebiti ste se že naveličali razlagati – pa zato včasih prehitro planete. Povem vam, da vi kot starš in jaz kot oseba, ki ima velik interes za področje dela z otroki nikoli ne smeva nehati razlagati. Da se sliši potreba kateregakoli otroka.
To pa je potrebno početi nenehno, potrpežljivo in vztrajno. če se ne sliši prvič se bo pa stotič.

Ves ostali tekst, ki vas je prizadel je bila že posledica dveh najbrž prijaznih ljudi v vsakdanjem življenju, ki sta si, zato, ker ju je nekaj prizadelo nadela “medvedje kože” in lomastila.

Lep pozdrav
Francka