posledice

Trenutno sem v zivljenskem obdobju, ko sem skrajno obremenjena, kar veliko se je nabralo in to samih takih stvari, ki jih ne more opraviti nihce namesto mene.

Ok, bom zmogla, seveda. Imam mocno voljo in se kar precej optimizma, po znacaju sem borka.
Vendar.
Stara sem 40 let in zadnje case me zadeve dohitevajo. Boli me zelodec, hrbet, glava.
Srce mi je zacelo ‘preskakovati’ ali pa noro razbijati, kot v napadu panike.
Jezim se sama nase, ker vem, da so te tezave psihicnega izvora in se jih trudim obvladovati, ne vem pa, koliko casa se. Tole s srcem je recimo kar zoprna zadeva.

Ali obstajajo kaksne ‘tehnike’ ali metode za pomirjanje zivcev (ne mislim meditacije), ne da bi morala jemati tablete?
Nekaj prijateljiv mi je ze svetovalo ‘tablete za zivce’, jaz pa temu nisem ravno naklonjena.
Samopomoc?
Obstajajo skupine?
Knjige?
Karkoli?

Draga gospa!
Opisala ste, da ste zadnje čase preveč obremenjena, stvari se vam kopičijo, pritisk pa je vedno večji… V takšni situaciji postane človek bolj občutljiv, ker problemov ne predeluje dovolj temeljito in jih nepredelane potlačuje. Posledica so vedno pogostejša stanja tesnobe oz. anksioznosti. Napadi anksioznosti se kažejo v povečanem občutku tesnobe, znaki so: hitrejše bitje srca, cmok v grlu, povečan pritisk, potenje rok, vrtoglavica…..
Več o tem si lahko preberete v knigi Psihosomatski bolnik v splošni ambulanti, Luban-Plozza, 1993.
Če pa bi želeli še strokovno pomoč, se lahko pozanimate pri Inštitutu za klinično psihologijo ali v Psihiatrični kliniki Polje, gospa Doris Adamič Pavlovič, klinična psihologinja.
Lep pozdrav.

Sama !

Vsi imamo včasih taka obdobja,ko se znajdemo v položaju,ko se nam nabere toliko stvari,da jih več ne moremo kontrolirati in jih imeti pod nadzorom.
Ja,zgleda,da si res prava borka.Vendar se v tem primeru boriš sama s sabo.Takšna borba pa je samodestruktivna in ti jemlje veliko energije.V vsakem primeru pa izgubiš.Torej v tej borbi ne moreš zmagati.Vsa ta živčna napetost je znak izčrpanosti,saj v svojem umu ustvarjaš napetost.

Kaj ti preostane ?
Da se nehaš boriti.Da zaupaš v življenje in vase.Problemi so zato tako veliki,ker se z njimi boriš.
Ko se meni pojavi več “problemov”,se samo prepustim in zaupam življenju.Če sem pozitivno naravnan,lahko pričakujem tudi pozitivne rezultate in to brez borbe.
Večkrat je tako,da se stvari uredijo same po sebi.

Če prav razumem so stvari,ki bi jih rada opravila,vendar se bojiš,da te bo čas prehitel ?
Resnica pa je ravno ta,da nas čas ne more “prehiteti”,ampak smo mi s svojimi mislimi tisti,ki bi radi “prehiteli” čas.Zato pa v sebi ustvarjamo napetost.

Čas dojemamo na podlagi sprememb.Naše misli pa niso tako odvisne od časa,kot pa fizično telo in svet okrog nas.Mislimo lahko s svetlobno hitrostjo,naše telo pa se ne more gibati in spreminjati s svetlobno hitrostjo.
Zato je treba zaupati in sebi dati čas.

Hvala Comp, za vspodbudne besede. In seveda hvala gospe Sent.

Tudi sama sem dolgo casa zivela po tvojih naukih – moja nacela so bila, da se ne splaca sekirati, saj se stvari vedno nekako izzidejo.
In je slo.Zelo dobro je slo.
Spomnim se, kako zelo samozavestno sem to trdila in kako se mi je zdelo nemogoce razmisljati drugace.
Vendar se zivljenje zasuka drugace. Malo po malo te nacenja, dokler se nekega dne ne zaves, da je od trdnjave miru ostalo le se par zidov.

Zelo si zelim spet povrniti tisti mir in samozavest, ki sem jo premogla se nekaj let nazaj. Ki jo tudi ti opisujes.
Prepustiti se.
Vendar telo misli drugace. Zacaran krog je. Ker si sibek, ne premores energije potrebne za vzpostavljanje obrambnih zidov in ker nimas obrambnih zidov, si vedno bolj sibek.

Tu potrebujem nasvet, ce je slucajno ze kdo dal kaj podobnega skozi….

Ja,res je začaran krog,kot sama opisuješ.
Vendar pa opisuješ le posledice svoje borbe,ne pa bistva oz. problema samega.
Zato lahko le domnevam.
Pišeš,da nimaš več energije za vzpostavljanje zidov.Vzpostavljanje zidov,pred kom,ali čem ?
A se pred kom čutiš ogrožena ? Te je česa strah ?

Vzpostavljanje zidov zahteva res veliko energije,nekaj časa to gre,čez čas pa enostavno več ne zmoreš.Največkrat ljudje vzpostavljajo zidove,ker se bojijo izraziti neka čustva.Vsako potlačeno čustvo,zahteva nek zid.Torej nam potlačena čustva,kradejo dvojno energijo.Najprej za potlačitev,potem pa še enako količino energije za zid,s katerim varujemo to čustvo.
Seveda pa s tem ne rešimo problema,saj smo ga samo preložili in ga skrili za zidom.
Zato “zidovi” seveda niso način,kako reševati probleme.Saj se je treba z nekim čustvom ali strahom ali čemerkoli ,soočiti.
Če je to zatrto čustvo,je najbolje,da ga sprejmemo,se z njim soočimo in ga podoživimo.
Šele potem minejo tudi razni zdravstveni problemi,ki so bili posledica izgube energije.

Verjamem,da si nekaj časa bila samozavestna,vendar,kot praviš,te sčasoma začne načenjat.To je zato,ker nisi poravnala neke stare probleme in si jih skrivala za zidom.
Tudi sama zdaj vidiš,kakšne so posledice takšnega razmišljanja,kot si ga imela do zdaj in veš,da tako več naprej ne bo šlo.
Zdaj je čas,da se nehaš boriti in skrivati,ampak ,da se soočiš.

Poskušaj tudi čimmanj živeti le po nekih naukih in sebe prepričevati.Raje se zazri vase in opravi tisto,kar imaš za opraviti.
Šele potem si na podlagi svojih lastnih spoznanj ustvarjaj nauke.Saj le v sebi lahko najdeš resnico.In ta resnica ti bo dala samozavest in moč.

Kaj več pa ne bi vedel povedati,ker ne vem,kaj je tisto,pred čemer si gradiš zidove.

Hvala ti Comp, da se toliko ukvarjas s tem.
Mogoce je to vse, kar sem rabila.

Saj ne zidam nobenih zidov, ali drugace receno, zidamo jih vsi, da prezivimo. Za ene je to vera v boga, za druge vera vase, za tretje piramide in kristali, za cetrte sport ali zdrava hrana…karkoli nam daje zaupanje, da delamo prav.

Teoreticno vse obvladam. Vem, da ne smem prelagati problemov, pazim, da jih resujem, ko so se majhni (kot plevel, ne?), ne olepsujem in ne skrivam si stvari, upam da sem realna oseba.

Samo – vcasih je ful tezko. Kar me je prizadelo, je v bistvu to, da nisem tako mocna, kot bi rada bila. Pocutim se, kot bi me telo izdalo. Tega me je strah, tega ne maram, tega me je na nek nacin sram.
Ampak. Na koncu koncev je vsakdo sam. Pomagati si morem samo sama sebi, cetudi sem v stiski upala, da obstaja kaksno ‘cudezno zdravilo’ za moje tezave.
In si tudi bom. V bistvu, problemi bodo sli, jaz bom pa ostala in le od mene bo odvisno kaksna bom.

Comp, hvala za pogovor, srecno.