Živjo!
Star sem 16 let,in se od aprila naprej zdravim zaradi hodgkinovega linfoma.S kemoterapijo sem končal konec julija, zdaj hodim na obsevanje, obsevan bom 17 krat.(vrat in prsni koš)
Zanima pa me če mi lahko odgovorite na nekaj vprašanj? Slišal sem,da obsevanje škodi rasti,velik sem 171 cm in bi rad še zrastel vsaj 6 cm .Oče je velik 178 cm,mama pa 172 cm.Ko sem vprašal zdravnika je rekel, da obsevanje ne bo tako vplivalo na mojo rast(kvečemu 2 cm),vendar mi je rekel da je pri mojih 16 letih to že moja končna višina,vendar sem slišal, da fantje rastejo do 18 leta.Moj oče pravi,da je rastel do 17 leta.Ali mi torej lahko poveste če bom seveda še zrasel, koliko bom še zrasel?Prosim, če mi odgovorite, saj me to zelo zanima.
Vprašal, bi še če se lahko po končanem zdravljenju zopet začnem aktivno ukvarjati z športom?

Hvala za odgovore!!!

Dragi Matej!

Na višino vplivajo številni dejavniki, od stanja kosti in zakostenevanja rastnega hrustanca v njih, do rastnih hormonov, prehrane, genov. Praviloma se višina razporeja po Gaussovi krivulji. Otroci zelo visokih staršev bodo nižji, zelo majhnih pa višji od svojih staršev. Ker na telesno višino vpliva torej toliko stvari, ti zelo težko napovem, koliko boš še zrasel – in ali boš. Tudi mnenja, do katerega leta traja rast, so različna (pa tudi odvisna od posameznika).

Razumem, da se bojiš, da bi obsevanje utegnilo ustaviti tvojo rast. Pa vendar raje najprej napovej vojno raku, da ga boš premagal, z višino pa se ne obremenjuj. Kratkoročno ne moreš vplivati nanjo, da pa bi se zaradi strahu, da ne bi dovolj zrasel, odpovedal obsevanju, pa nima smisla. Vse skupaj je tudi stvar tega, kako gledaš sam nase. Višina te gotovo ne definira kot človeka, niti te ne napravi bolj ali manj zanimivega. Zato skušaj te skrbi odgnati. Razmišljaj o sebi pozitivno in se ne obremenjuj. Raje kot “napake” (ki so to samo v tvojih očeh) išči na sebi prednosti. Nauči se izkoristiti slednje, postani samozavesten. Če pa bi se kdorkoli “spotaknil” ob tvojo višino (čeprav ne morem verjeti, saj nisi med majhnimi), pa mu zabrusi – strup je v majhnih stekleničkah! Tako ravnam jaz, ki se tudi nikoli ne bom sprehodila po manekenskih brveh.

Po končanem zdravljenju skušaj kar najbolj normalno zaživeti, šport naj bo vsekakor del tvojega vsakdana!

Lepo te pozdravljam!

Irena