Pozdravljeni,

V naši širši družini je prav tako prisoten alkohol. Oče je pred 25 leti spoznal, da nima meje pri pitju alkohola in je čez noč postal popolni abstinent.
Drugačna zgodba pa je pri bratu. Star je 33 let. Od svojega 20 leta je totalni pijanec. Bil na zdravljenju v Mariboru – neuspešno. Edino kar je odnesel od tega je bila še odvisnost na pomirjevalo Distanaurin (?), ker so ga s tem zdravili. Ko je prišel domov je kombiniral pomirjevala + alkohol. Postal je psihično in občasno tudi fizično nasilen nad starši in sopotnico. Po rojstvu otroka je bilo stanje katastrofalno. Ponovno zdravljenje, izgubil je službo, ponovno zdravljenje. Pred 1,5 letom se je sam od sebe umiril. Postal je zlata oseba. Odgovoren, resen.
Ampak kot se je zdaj izkazalo – popolnoma nesamozavesten. Pred časom ga je zapustila sopotnica, otrok je ostal začasno pri njemu. Začel je spet piti in vrnil se je na stara pota nasilja in matretiranja ljudi. Kljub 100% podpori cele družine, kljub pripravljenosti vseh, da mu pomagamo pri ureditvi novega življenja.

Pomaga, če komu poveš in zelo pomaga, da vidiš, da nekaterim pa uspe. Vse čestitke ljudem, ki se uspejo izvleči iz tega brezna groze, ki jo zavestno podpira vsa slovenska družba. Alkohol je, kot že povedano od drugih, legalna droga, ki uničuje in uniči veliko – preveč ljudi.

Lep dan.

Pri meni je takole, uničena samozavest, nezmožnost dobrega partnerstva, jeza, nevroza, depresivnost.
Kaj so z mano počeli ni važno, ker pač ni važno. Vem pa eno, alkoholik ne bi pil, če mu ne bi nekdo držal štange ali če alkoholik ne pade na dno se ne bo pobral ali še drugače, dokler bo imel igralce v svoji igri, bo igral, ko jih bo izgubil ne bo igral več. In najhujša od teh iger je sočutje.
Zatorej zaprite ga vn, naj se podela, pobruha, dajte mu alkohola kolikor hoče, še spodbujate ga in ko bo tak ležal pred vsemi, ko bo zbolel mu recite, tak si ti alkoholik, sramota mene, sramota mojih otrok in vse svoje družine. Mislite, da sem kruta? Nisem, samo to je v moji družini pomagalo, samo to in nič drugega, če pa še to ne bi pomagalo pa bi ga vrgle iz hiše in zdaj sam prizna, da če ne bi padel na dno se ne bi šel zdravit k Dr. Hebru v Dravograd.
Človeku, ki ga pa božamo, mu damo ravno toliko alkohola, da ni pijan, pa delamo medvedjo uslugo
in potem smo tako boge… Nismo, hudobne smo ste do svojih otrok(jaz jih še nimam) in nespoštljive do same sebe. To je moja zgodba