Poznam, čeravno bolj od daleč. Najbolj boli verjetno to, da si dotični zakrivajo oči in nočejo niti sami sebi priznati, da imajo težave z prekomernim pitjem. Družina ni družina, vsak se drži zase. Do tega je pripeljalo več dejavnikov, ampak glavni povzročitelj je pa ravno alkohol, ki je potegnil za sabo pravi plaz nespoštovanja, obtožb, izgubo konunikacije, izgubo čustev,…

LP

Jaz osebno pijem alkohol le ob kakšnih posebnih praznikih (RD, obletnice, poroke…), moj dragi tu in tam spije kakšno pivo, moji starši so z alkoholom podobno kot jaz, tako da s tem nimamo problemov….
Jaz osebno imam problem s kavo ;-))))

Pri zasvojenostih je treba najprej ugotoviti vzroke, ne pa se le pogovarjati o posledicah. Nihče ne vidi, da so ljudje sforsirani do amena od vpliva družbenih pričakovanj, ki zapoveduje nenaravno življenje, v katerem nujno prihaja do konfliktnih situacij v človeku. Nekoga je treba imet, z nekom živeti, ga ljubiti do smrti in podoben blablabla. Največ alkoholizma je med poročenimi, kažejo statistike. Moje mnenje je, da bi država morala narediti propagando za samsko življenje, ker se ga ljudje bojijo kot hudič križa in vztrajajo v nesrečnih zakonih, nasrkajo pa otroci, kot sem nekoč tudi jaz.

Najbolj boli to, da imam vedno obcutek, da ne naredim nic prav.
Da si zelim bolj kot vse na svetu imeti enkrat obcutek, da me ima nekdo rad.
Da si zelim dovoliti obcutek, da me ima nekdo rad, brez da bi se bala kaj se bo zgodilo, ko bom kaj cutila.
Ker alkoholiki nimajo samozavesti. 50% otrok alkoholikov postanejo to tudi sami, ravno zaradi pomanjkanja samozavesti.
Tudi sama sem alkoholik, alkohola ne pijem ze nekaj let.

Ojla!

Moja stara družina je krepko čutila posledice alkohola – oče je bil nedeljski pijanec, svoja neugodna čustva pa je sproščal nad mamo in nad nami otroki. Še zdaj delam na odstranjevanju posledic – verjetno me to čaka do konca življenja.

Brat je bil pijanec, delomrznež in nasilnež. Zdaj imamo že skoraj eno leto mir, ker se je obesil.

Bivši mož je tudi pil. Ko sem ga postavila pred dejstvo, ali neha ali ločitev, je nehal piti, obnašanja pa ni spremenil. To ga je pripeljalo v psihozo.

Še zdaj ne vem, kje sem jemala moč, da sem vse to preživela. Še naglas si nisem upala povedati ali sama sebi priznati, da sem iz družine alkoholikov.
Ljudje kot jaz bi upravičeno črtali alkohol iz svojega življenja ali se zavzemali za prepoved prodaje. Čeprav je legalna droga, razdiralno vpliva na medsebojne odnose, na družine, zlasti na otroke.

Alkohola pa sama ne uživam zadnje pol leta – preprosto ga ne kupim več in ga doma nimamo. Gostom kuhamo čaj ali naredimo limonado.

LP

Alkoholizem pri nas preprosto ni marginaliziran, se pravi, da smo do pretiranega pitja še vedno čisto preveč tolerantni, alkoholizem so itak razglasili za bolezen (in dobra žena se seveda ne bo ločila od bolnega moža), na CSD pa itak še vedno veliko svetovalk meni, da je treba malo potrpeti… Namesto da bi začeli kampanjo, tako kot praviš ti, čim prej se znebite pijanega zakonca!

Proti cigaretom se borijo z vsemi topovi, proti alkoholu pa tema…..Bračun alkaksežepiše…..preusmerite energijo prosim.

ker sem bila v prvem postu zelo skopa in zaprta in ko sem videla kako ste se ve odprle s svojimi zgodbami se bom še jaz.

Ta gospod, ki je alkoholik je moj bodoči tast. Ko sem s fantom začela vezo mi je to skrival, ni želel priznati saj ga je bilo sram priznati in izgovoriti besede: “moj oče je alkoholik”. Že mnogokrat se je šel zdravit, že neštetokrat pa je sam poskušal doma s prenehanjem. Do sedaj vedno neuspešno. Kot sem že v prvem postu omenila je najhujše psihično nasilje (fizičnega ne izvaja), vendar je zame osebno psihično nasilje hujše kot fizično (seveda tudi fizično ni nobena milina).

Kot sem že v prvem postu napisala se ga v velikem loku izogibam in ne hodim na obiske če se le da. Pridem samo kadar je res nujno drugače ne prihajam ker ga niti ne želim srečati. Preseneča me da je fant tako močan in da je v moji družbi dobre volje, nasmejan, pozitivno naravnan in “izklopi” vse težave, ki so doma. Ponosna sem na fanta ker kljub temu, da ima doma alkoholika sam ne odobrava alkohola (mogoče kdaj, ampak res samo občasno kakšo pivo na morju).
V prvem postu sem tudi napisala, da sta si moj fant in njegova mama sama kriva, da ga še gledata. S fantom delava na tem da greva na svoje vendar kljub dopovedovanju in prepričevanju bodoče tašče naj ga postavi pred vrata ona to ne bo naredila ( v vseh teh letih sem dobila občutek, da bi jo bilo stram, če bi se po naselju govorilo, da je ločena in da je moža postavila pred vrata) ampak tako me razjezi, ker vsi vidijo, da je alkoholik.
In posledično tudi mama psihično izvaja nasilje and nama (kadar smo pač skupaj). Mama je ena navadna živčna razvalina ratala v teh letih, vem da je kriv njen mož vendar se ji potem ne bi bilo treba znašat nad nama (slaba volja, dretje, teženje…, tudi ko jo vprašaš čisto banalno stvar se zadere nazaj).
Kot pravim, s fantom delava na tem da greva na svoje in pustiva njiju živeti naprej. Jaz si v podzaveti želim da bi tast čim prej umrl (vem da se sliši grdo), vendar zna biti mama popolnoma drugačna in super oseba, ko tasta ni, ko ji ne teži itd.

Pila je moja stara mama in na mami sem videla, kako je hudo otrokom s staršem alkoholikom. Ker v moji primarni družini ni bilo nikakršne zlorabe alkohola, sem spregledala, da pije mož. Ko sem to končno priznala sama sebi, sem z otrokoma odšla, da bi lahko splavali vsaj trije in zato, da bi jima prihranila vsakdnevno opazovanje, koliko je popil (pa sebi, seveda tudi). Izhajal je iz družine, kjer se je pijačo toleriral in je bil pravi dedec tisti, ki je nesel nekaj piva, vina… Sedaj sta oba že prešla najhujša pubertetniška leta in z alkoholom ni bilo prav nobenih težav.
Zelo sem zaskrbljena, ko pri dijakih v šoli ob pogovoru ugotavljam, da se nekaterim zdi dve ali tri steklenice piva skoraj nič, na žurih ob vikendih jih je precej več.
Podpiram borbo proti cigaretam, dodala bi še borbo proti alkoholu in to tako, da bi na sedanje cene pribila še vsaj 200 % davka. Pa še nisem prepričana, da bi s tem pokrili stroške, ki jih državi in vsem nam povzroča alkohol…

Ja oče je bil, tako da sem iz “srečno” ločene družine. Kasneje nisva imela nobenih stikov več. Posledica tega je tudi moja popolna abstinenca.

Počena nosna kost, strah da se bo spravil na otroka, jokanje dojenčka ko se je zbudil, ko je oče prišel domov totalka, je pa moral vse zbudit, sploh pa mene-kao ženo, da mu nardim za jest, otrok pa tud ne rabi spat če on ne. Vsekakor smo vsi krivi da je pil. On nikoli. Celo “tašča” mi je enkrat rekla, da je prav da se jih dobila, ker nisem tiho. Če je bil pijan naj bom tiho da jih ne dobim po njuški, če je trezen pa mu ne smem očitat da je bil pijan, ker bo zaradi tega šel pit……LOL, dobr da sem hitro odpeketala, sam še vedno ne dovolj hitro.

Taka kot je tvoja tašča je moja sodelavka. Vse isto, s to razliko, da je, trdim, da zaradi živciranja, zbolela in je že dvajset let huda sladkorna bolnica. Ne moremo in ne moremo jo pregovorit naj se loči. Ima vse pogoje, da bi lahko živela sama. Ona trdi, da je njen mož bolnik in kadar je trezen dober kot kruh. Kadar seveda je trezen, kar pa ni skoraj nikol. Njen mož se je že tolikokrat “zdravil”, da bi moral biti že Rugljev asistent:-) Take ženske se mi po pravici povedano sploh ne smilijo.

Bratranec je ženi obe roke polomil naenkrat, da o dolgoletnem nasilju ne govorim. Narazen sta bila natanko tri mesece. Izgovor, da je prišla nazaj, si je našla v stanovanju in da je bolan. Moja teta pa itak, da je ona kriva, da grdo ravna z njo in pije. Da mu ona nič ne skuha, pa doma pospravi, blablabla. Pa še to ni res. Res je večkrat prihajala pozno iz službe, a zato, ker je sama vzdrževala celo družino. Ženska je uspešna podjetnica, stokrat bi se lahko ločila, otroka imata…..sram ju je lahko, da uničujeta hčeri življenje.

Pri naši hiši sta bila mama in oče pijanec. Oba sta se pretepala, jaz pa kričala na ves glas. Se spomnim koliko krat sem bila lačna, ko sem šla mamo vprašati kaj bom jedla sem dobila odgovor: “vprašaj očeta kaj mene to briga”. Če sem vprašala očeta mi je dejal: “tam imaš mamo naj ti ona da”.

Samo moja duša ve kako sem trpela in zato sem tudi včasih zelo depresivna, ker posledice ostanejo.:(((

Srce me boli hudo mi je, ker sem vse to skozi dala, ker vem kako mi je bilo, kljb temu oba starša zelo spoštujem.
Človek včasih malo se zaslepi in je potem vse prav.
Hudoooooo

p.s. Apsolutno NE PRENESEM ALKOHOLIKE!!!

Bolj ko razmišljam, bolj vidim, da sem iz družine številnih alkoholikov. Lani je umrl stric, alkoholik. Takrat sem se čudila, da je njegova 45-letna hčerka full jokala na pogrebu, če je pretepal njeno mamo še pa še.

Hudooo, ne gre mi v glavo, kako lahko imaš rad takega starša?

Akcija 40 dni brez alkohola, v znamenje solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi bolezni, ki so posledica alkohola, zaradi nesreč na cestah in zaradi nasilja v družinah se danes začenja.

Vemo, da vaših ran ne bo mogoče zaceliti, vendar, borili se bomo, da bo žalostnih zgodb veliko manj. Na vseh frontah. Minister je sam dal podporo in se tudi osebno vključil v akcijo, tako da mislim, neki premiki so in še več jih bo.

Me veseli, da vsaj ni ubilo humorja v tebi :). Žejni ja, takole imamo pri nas.

Pozdravljeni!

Med over net forume prečesavam te dni po dolgem in počez, ker sem v veliki krizi. Moja družina razpada, partner se je odločil, da z menoj ni za živet, imava pa dva otroka, stara 6 in 3 leta. Do mene baje ne čuti nič več in se o kakršnemkoli izboljšanju odnosa (ki je po mojem mnenju bil na nizki točki zaradi preobremenjenosti in pomanjkanja časa) ni pripravljen pogovarjati. Je odličen oče, nasploh človek, ki veliko je veliko fizično delal, da smo ustvarili dom, in vselej pripravljen pomagati. Zame bi bilo življenje z njim raj na zemlji, če ne bi bilo alkohola. Ko kaj spije, je povsem drugačen človek. Trikrat ali štirikrat v sedmih letih me je grozno prizadel in vedno je bilo pod vplivom alkohola. Sicer bolj kot ne molčeč (pogovarjati se o odnosih in čustvih med nama se praktično ni bilo mogoče) postane pod vplivom alkohola, dovolj sta recimo dve pivi, zelo, celo preveč zgovoren. Takrat mi gre njegovo govoričenje na živce. Običajno ima občutek, da mora celotno družbo zabavati, zdi se mi, da samo tako najde stik z družbo, se sprosti. Če je prišlo v takšnem stanju do konflikta med nama, je znal biti verbalno nasilen. Tudi ko sem želela nehati s pogovorom, ker sem spoznala, “koliko je ura”, pa ni znal nehati. Enkrat me je celo snemal s kamero, ko sem jokala in ga prosila, naj me pusti na miru, mi kričal na uho… grozljivo je bilo. Potem je kamero razbil in odšel. Takrat sem skoraj odšla, mlajši sin je bil še dojenček. Pa nisem storila nič. Tudi prej, ko sem bila še noseča z drugim sinom, mu je alkohol dal dvakrat pogum, da se je znašal nad mano, vedno na meji fizičnega nasilja. Bala sem se grozno, da mi bo kaj naredil. Alkohol ga spremeni v drugega človeka, rekla bi, da postane zver brez občutkov do sočloveka. In nikoli se ni za svoja dejanja opravičil. Jaz sem se zaradi družine trudila in vedno znova gradila zaupanje vanj. Ko je prismrdel po alkoholu, sem pa bila zdaj že “strenirana”, da ga niti nič ne vprašam, ga popolnoma ignoriram. Ne pije vsak dan, ampak zabave s prijatelji in znanci so z alkoholom zaznamovane. Vsi njegovi najtesnejši prijatelji zelo radi posedajo v gostilni, nihče nima družine z otroki, se mi zdi, da za šankom utapljajo svoje frustracije in imajo praktično vsi pri svojih pribl. 34 letih velike težave z zdravjem. Mene imajo za malo “čudno”, ker spijem morda občasno le kozarec rdečega vina ob hrani, pa se znam zabavati in smejati tudi ob navadni vodi. Danes mi je žal, da mu takrat, ko je prišlo do prvega incidenta, nisem dala ultimata, alkohol ali jaz. Vendar pa nisem pristaš ultimatov, sem menda preveč potrpežljiva in popustljiva. Zanima me predvsem to – kaj naredi alkohol v človeku, da se tako zelo značajsko spremeni?
Lep pozdrav.

Mici70: Pravite, da je sicer vredu človek in da je v družbi vredu tudi kadar je vinjen. Ni pogojeno, a če je v takšnem stanju verbalno grob le do vas, je velika verjetnost, da glede na to, da živita skupaj se mu nabirajo negativni občutki, ki jih je deležen od vas, mogoče niste tip človeka s katerim bi se lahko on sproščeno pogovoril in raje vse kar ga moti potlači vase, v danem stanju, pa vse to, kar mu treznemu uspe zadržati v sebi pride na plano in glede na to, da se tega lahko nabere veliko mu izloči tudi adrenalin in rezultat tega je v vinjenem stanju izredno agresiven “pogovor”.

Mici, vem, da zdaj trpiš, da ti je resnično hudo, da se ti lomi srce, ker te je zapustil, ampak!!!, ta ampak je zelo pomemben, pomembnejši od vsega, ko bo bolečina minila in se bo ta navezanost (žal bolestna, pa saj je pri mnogih) pretrgala, boš spoznala, kako zelo te ima to vesolje rado, da ga je odstranilo iz tvojega življenja. Praviš, da je bil vajin odnos slab zaradi preobremenjenosti in pomanjkanja časa, ampak po tem, kar si sama napisala, tvoj mož ni samo alkoholik, ampak tudi sadist. Poznam več žensk, ki jim je mož alkoholik uničeval življenje, pač odvisniki, ki si ne morejo pomagati in jim je steklenica prva, potem pa vse drugo. Trpljenje družine je kolateralna škoda, ki je ne prizadenejo nalašč, ampak drugače ne gre, ker alkohol je prvi. Tale tvoj pa …Snemal te je na kamero, ko si jokala in ga rotila, naj te neha trpinčiti?

Zahvali se Bogu, vesolju ali čemurkoli že, v kar verjameš, da odhaja sam, da želi oditi, ker, verjemi, rešil in odrešil je tebe in tvoja otroka.Naj se ti smili tista, ki ga bo naslednja dobila. Žal so ženske neprevidne in se zapletajo z alkoholiki, čeprav dobijo vse mogoče signale o tem, da moški pije.

Zate se tisto lepo šele začenja. Samo srce se ti mora malo zaceliti.