Po podatkih vsaka četrta slovenska družina trpi zaradi posledic, ki jih povzroči pretirano uživanje alkohola. Kako je pri vas? V vaši družini? Med vašimi sorodniki?

Kaj je tisto, kar najbolj boli. Kje se to najbolj odraža?

Poznate kakšega alkoholika?

hvala bogu,da pri nam ni alkoholikov
lp:)))))

poznam alkoholika, se mu izogibam v velikem loku, na srečo sama ne pokasiram vsega psihičnega nasilja (fizičnega ne izvaja), vendar pa se mi smilita osebi, ki živita z njim. vendar menim da sta ti dve osebi sami krivi, da ne gresta stran in končata s to agonijo.

ok, pri nas je tako, ne vem ali naj očeta uvrstim med alkoholike ali ne, verjetno ja, najbolj hudo je, ko se skrivaš pred njim ali pa te je sram, jst sem hvalabogu že na svojem, težko pa mi jeza mlajšo sestrico ki sicer tega da jo to moti ne pokaže vendar me je zadnjič kr prestavlo ko je prišla iz pole in ga zagledala, slišala sem jo samo rečt, joj pa ne že spet in se je samo obrnila ter šla po drugi strani v hišo, sama zase pa lahko rečem da mi je bilo fuul hudo ko sem jih takrat ko je bil pijan dobila oz bila tepena.ehh dovolj. lp

Najbolj boli, da pri štirih otrocih še enega piva ne morem spiti, ker se mi potem drema, otroci pa tega ne spoštujejo.

elain, to je pa res lepo slišati. :-)))

Je Psihično nasilje tisto, kar je najbolj očitno in moteče?

najbolj boli, ko si star šest let in ti je popolnoma jasno, da ima tvoj oče probleme z alkoholom, in da ni vedno na službeni poti ko ti natvezijo da je. boli, ko izgine za cel teden in veš da je nekje pijan in nepriseben. boli ko cele noči poslušaš škripanje omarice z alkoholom in si lažeš da je šel oče sredi noči jest napolitanke. boli ko se mami strga in hoče stran.

najlepše pa je ko se zaveš, da tvoj oče že 15 let ni spil kapljice alkohola in da mu gre super! takrat si srečen. :))

posledice: pijancev se izogibam, z bratom pa skoraj nikoli nisva pila alkohola. (no, meni se je kdaj snelo, ampak nič resnejšega)

DA! Ker ti pusti posledice za celo življenje!!!

aja še to – nasilen oče ni bil nikoli, prej hudo čustven in jokav. pa je tudi to bolelo.

No v naši familiji je izbira kar pestra 🙂

En je od ciroze žal že pokojni, en je videl hudiča in se za nekaj časa streznil (pa ne za dolgo), en je v stilu filma “babica gre na jug” bežal iz doma upokojencev v bližnjo gostilno, en je bil v bolnici in mu je ljubi partner napeljal še eno cevko, ki jo med vsemi niso opazili. Cevka je vodila do flaše 🙂 En je pokojni, ker je padel z bicikla na edini kamen na cesti. Šel je z veselice, vendar po pripovedovanju ravno tisti dan ni pil. Pa mu je škodilo. V glavnem pa noben, ponavljam noben ni alkoholik. Samo žejni so. In pijejo po pameti. Da so pametni kaže tudi dejstvo, da znajo premeteno skriti alkohol. Pa solidarni so tudi! Še za sosede skrivajo alkohol. Prismuknjeno in smešno, ampak samo na prvi pogled, ker se take klasike kot lulanje v omaro ne splača niti omenjat, a ne? Veseljaki, ni kaj.

moj oče je zdravljeni alkoholok.
je bilo zelo hudo dokler je pil (psihično nasilje in že to da ga vidiš pijanega te potre – groza, fizično nasilen na srečo ni bil), težko je nehal ampak njegovo odločitev spoštujem in cenim da se za 10 let drži in ne pije.

glede alkoholizma v sloveniji pa pa – alkoholikov je mnogo več kot si ljudje priznajo. In misilm, da to da “sta sami krivi ker trpita nasilje” kot je nekdo napisal – je relativno. jaz bi takoj prekinila, ker vem kako to zgleda. realno je pa tako, da si prvih nekaj let vsi zatiskajo oči, pa kako pretirava žena ker moz pije, ostali pa menijo da je ja zabaven ko malo popije. Potem pa, ko pitje res preseže vse meje, začnejo pametovat kako naj ga pustijo.

Jaz se zavedam samo tega, da oče še vedno na vsaki zabavi posluša, kako en kozarček za nazdravit pa res nikomur ne škodi. Da ne govorim koliko komentarjev poženjem jaz, ker vedno pijem vodo.
tako da v sloveniji je lažje in manj opazno biti alkoholik, kot nekdo ki ne pije alkohola

Boli odsotnost očeta, ki pušča posledice celo življenje. Po eni strani sem zadovoljna saj me je to naredilo tako kot sem, po drugi pa zelo boli, ko se zavem kaj smo zamudili.
Po 20 letih se je odločil za zdravljenje in obnovil stike z nami, zaenkrat mu uspeva. In vesela sem.
Včasih imam občutek , da na tej točki nisem uspela odrasti, da sem ostala mala deklica,…
Sicer na koncu vem, da je on izgubil največ, posebno, ko opazujem odnos med hčerkami in možem.

Zaznamuje, tako in drugače ( razen parih izpadov fizičnega nasilja ni bilo, tako da si ne predstavljam kako bi bilo živeti še s tem). Hvala mami da se je odločila za ločitev, čeprav ji ni bilo lahko.

Moja sta oba alkoholika že več kot 30 let. Oče je zatežen, mami spi. Alkoholizem pusti hude, hude psihične posledice na otrocih in na meni in bratu jih je! Žal, tako je.

Ja, noro je, kako se ljudi sili piti alkohol. Moj mož ima npr. alergijo na vino. Pa se vedno najde kak domači zdravnik, ki priporoča kako zdravo mešanico. Šmarjon ali pa kaj podobnega, nešpricanega 🙂

Moraš kar pošizit in se ornk razjezit, da ti naj dajo mir, da kaj zaleže. Potem pa užaljenost, da nočeš nazdravit… pa za koga se imaš, če misliš da si kaj več, da si fin, in tako…. Sicer med norce že nekaj časa ne hodim več, če pa se kje najde kak neregistriran, pač pustim poln glaž ali piksno nedotaknjeno. Se bo že spilo 🙂

Poznam 3 družine, ki so se srečale s slabimi posledicami alkohola in po eni strani 3 različne zgodbe. Žalostno, vem, vsi trije moji (priženjeni) strici.

1. družina. Žena in dve hčerki. Mož pijanec, bil večkrat na neuspešnem zdravljenju, hitro izgubil službo. Nekaj jih je fizično maltretiral, vendar večinoma psihično. Najbolj obsojam mojo teto, ker je to predolgo gledala zraven, ko je že pustilo velike posledice mojima sestričnama. V šoli sta zmeraj s težavo izdelovali, vendar sta nekako prilezli do srednješolske izobrazbe. Moja teta je doživela skoraj živčni zlom, pojavili so se ji tiki z glavo in se zdravila pri psihiatru. No, nekje ko sta bili punci v osnovno šoli, se je teta ločila. Njen mož je takrat vzganjal hude neumnosti, jim vsem grozil, da jih bo pobil, reve več let niso mogle nazaj na svoj dom. Sčasoma se je le odločil, da gre in so se vrnile v svojo hiško. Sicer so vedno živeli zelo revno, še danes v tej hiši ni ne kopalnice niti stranišča. Obe sestrični sta brezposelni, zelo težko si najdeta partnerja, ena od njiju ima še hčerko, katere oče je ne priznava…. Z mamo se ne razumejo najbolje, če so skupaj se kregajo na veliko kot srake. Sicer pa je ta sestrična z otrokom dokaj neodgovorna mati, vsi pa ji skušamo pomagati kolikor se da. Stric, njun oče, pa je pred dvema letoma umrl, za posledicami alkohola, star še ne 50 let. Zanimivo je to, da sta se zadnja leta, ko je že zelo bolehal, čutili dolžni in ga hodili negovati, na obiske v bolnišnico, šlepati spečega iz gostiln, pospravljati, kuhati, na koncu sta še plačali pogreb, čeprav človek ni nikoli skrbel za njiju. Najbolj žalosten pa je bil odgovor gostinca, ki ju je zmeraj klical, naj prideta po njega, ker spet spi pijan na tleh, ko ga je sestrična vprašal zakaj mu da piti, če ve da ne sme. Gostinec ji je hladnokrvno odvrnil, da zaradi biznisa. Bilo mu je vseeno, čeprav je bil človek zadnje mesece že cel črn v obraz, zaradi odpovedovanja ledvic.

2. družina. Pri drugi družini je bilo malo drugače. Žena in 4 otroci. Vendar ta stric ni nikoli zares pil, zmeraj je nekaj spil, najbolj pa se je zapil, ko so se otroci poženili in odšli na svoje. Takrat pa je postal alkoholik, redno vsak dan prihajal pijan. Družine ali tete ni nikoli maltretiral, zmeraj je šel pijan spat. Pijan ni bil nikoli nesramen, nič. Otroci so odrasli v izobražene ljudi, zadnja leta so se večkrat zbrali, se pogovarjali z njim, mu dopovedovali, da naj opusti alkohol, vendar ni nič zaleglo. Ded je naprej pil. Nekajkrat je imel nesrečo, teta se je zmeraj jokala, ker se je bala, da bo še komu kaj naredil za volanom. No, pa je prišel dan, ko je moral na urgenco, zaradi hudih bolečin. Tam so mu takoj rekli, da če bo nadaljeval svojo pijančevsko pot, bo v 6. mesecih mrtev. V bolnici je potem še dal preko abstinenčno krizo in je sedaj že celo leto trezen. Vse čestitke, ampak res niti kapljice več ne spije. Družina je sicer zelo povezana, tako da ima veliko oporo pri svojih otrocih. Teta si je oddahnila in je veliko srečnejša.

3. družina. Žena in dve hčerki. Mož hudi pijanec že od nekdaj. Vse je fizično hudo maltretiral, vendar teta ostala poročena, ker hudo zagovarja neločitev zakonske zveze. Ena hčerka se je poročila s podobnim pijancem, druga hčerka pa se je poročila že pri 18, da je čimprej pobegnila od doma. Strica je še pred 5-imi leti zadela možganska kap, tako da mora teta še 24 ur za njega skrbeti. Je pa ded ravno toliko pri sebi, da zahteva vsak dan en “špricar”, ki mu ga moja neumna teta skrbno vsak dan pripravi. Že pred leti, ko je bila še mladoporočena brez otrok, so ji želeli bratje in njen oče pomagati in nabunkati tega njenega pijanca, vendar jim ni pustila. Nagnala jih je in rekla, naj se brigajo za sebe. Ena hčerka se ločuje od svojega pijanca, vendar jo mati, zaradi tega sovraži, saj pravi, da zakon je zakon in se ga ne sme razdreti, druga hčerka pa si kar porihtala družino, čeprav se veliko šušlja, da rada pogleda za drugimi.

Zanimivo, da so vse tri sestre, moje tete, naletele na pijance, čeprav izhajajo iz zelo urejenega in ljubečega doma. Njihov oče ni nikoli pil, nikoli pretepal……

Zgodbe glede alkohola so različne in tako puščajo tudi zelo različne posledice. Večina otrok, pa se ne pobere zlahka, saj morajo neke svoje temelje pozneje postavljati, sami, za razliko od otrok iz urejenih družin, in tako pozneje oz. včasih prepozno uvidijo pravo pot…

lp,

N.

Naša družina trpi posledice, ker hočemo obiskovalcem ponuditi pivo, pa ugotovimo, da mu je potekel rok trajanja… Vsako buteljko moramo najprej poskusiti, če se ni že skisala. Likerji pa itak ponavadi morajo zaradi pretečenega roka uporabe direkt v stranišče….
Malo za sprostitev, da ne bodo samo žalostne zgodbice.

Metuljčica, to je bilo res za popestritev. Fino je prebrati, da nekje vsaj s tem nimajo težav.

Drugače pa so zgodbe ponavadi bolj žalostne:
– nasilje
– bolezni
– razdrte družine
– osamljeni otroci

Poznam eno gospo, ki je zaradi svojega in partnerjevega pijančevanja skoraj zgubila skrbništvo nad otroki. Ker so živeli v resnično neprimernih razmerah, kjer je bilo bolj pomembno to, da je bila na voljo ena flaša, kot pa sveže pleničke in potrebna otroška hrana.
Zgodba ima sicer srečen konec, saj se je pristojna služba pravočasno vmešala in poskrbela za zdravljenje. Je pa zakon potem razpadel, ker se on ni želel zdraviti, mama pa je na srečo vztrajala in danes so ena luštna enostarševska družinica.

Se mi zdi, da je moja toleranca glede alkohola res zelo zelo na drobno odmerjena. Meni se zdi kritično, ko vidim soseda, da ob vsaki priliki odpre pivo, tudi čez dan…. Mene bi to pri možu zelo motilo oziroma se s takšnim človekom najbrž ne bi niti zapletla. Eno je, če se ga vsake toliko nacediš, drugo pa, če stalno tankaš.
Tudi jaz poznam tragične zgodbe zaradi alkoholizma: brata, ki sta poleti nabirala gobe in borovnice, da sta si lahko kupila šolske knjige, hrano so jima pogosto dali sosedje…. Pa deklica s posebnimi potrebami, skrajno zanemarjena tako v čustvenem kot čisto fiziološkem smislu, ki pa je imela to srečo, da sta starša zaradi kroničnega alkoholizma še zelo mlada umrla in je prišla k res požrtvovalni rejnici – se je razcvetela v pravo samozavestno gospodično.
Moj mož pije v bistvu spije celo še manj kot jaz. 🙁 Pravzaprav se s tem ne bi smela hvaliti ali kako? 🙂

Ja, to sem pozabila povedat. Na faksu, smo imeli tri sošolce, tri pivske bratce. Vsi vsak dan prbiti, treznili so se v petek, da so bili lahko doma vzorni. Faks jim je šibal kljub temu, da so se komirali vsak dan in tako smo se počasi približevali absolventu. Pa so šli, tako kot vsak dan, u lajf in to z beemvejem od enega fotra. Zabili so se v betonsko škarpo. Ne vem kaj so pokopali, ker avta praktično ni bilo več.

Druga zgodba. Ista krog ljudi, če odmislimo pokojne. Fantje so se vračali iz pijanke. En je spal zložen čez zanje zice. Doživeli so nesrečo. Spečega je odneslo iz avtomobila. Zbudil se je mrtev 🙁