Posledice, ki se jih ne zavedaš
Danes sem brskala po netu in naletela na prispevek v katerem so opisane posledice odraščanja v nepredvidljivem okolju, naslov foruma je Travme odraslih otrok alkoholikov. Besedilo je pri meni sprožilo val spominov in asociacij, prepoznavanja in razumevanja.
Odraščala sem v takšnem okolju, potem preživela vojno kot begunka, nakar sem doživela še osebni polom katerega posledica je bilo ravno to: bivanje v nepredvidljivem okolju katerega jaz nisem mogla več zdržati. Zaposlila sem se v super firmi v kateri je vse bilo super razen ljudi. Lastnik firme se je na vse drl, takoj ko je stopil noter je vse svoje frustracije zlil na druge, nikoli nisi vedel kaj te čaka in kaj te bo doletelo, kar je zame osebno bilo življenje na minskem polju. Zdržala sem eno leto v tej firmi nakar mi je počil film in sem enostavno zbežala. Nato so sledile druge težave, začela se je recesija, delo je bilo težko najti, umirala sem na obroke in se uspela zvleči ven iz najhujšega. Prisilno sem se odselila v tujino da bi dovolj zaslužila in se postavila nazaj na noge, kar mi je v dobri meri uspelo. In sem obstala nekje v zraku, ne doma, ne v tujini nisem več, doma sem izgubila dober del stikov, v tujini še nimam toliko trdnih. Skratka, sem begunka.
Sedaj pa se soočam s posledicami. In tudi tukaj kjer sem, sem najprej imela občutek, da je vse cool in sem ˝na varnem˝. Potem se zgodijo določene situacije in doživim potres, kateri v meni sproži podoživljanje strahu in negotovosti, posledično stres in strah in žalost in obupanje nad vsem. Sploh se nisem sposobna sprostiti in živeti kot drugi ljudje, kateri so odraščali v nekem varnem okolju. Moja situacije me asocira na življenje z osebo, ki je smrtno bolna in lahko kadarkoli umre, epileptik, ali nekdo okužen s hepatitisom. Živiš, pa vseeno kar v nekem strahu, stresu, negotovosti da se bo zgodilo nekaj groznega, da bo konec, da ne more biti lepo, da ne more biti vse ok, da je to le zatišje pred nevihto. In danes se prvič v življenju soočam s tem spoznanjem in prvič v življenju tudi razumem zakaj sem takšna kot sem in zakaj je moje življenje le eno begunstvo, ko kar naprej iščem ker ne verjamem in ne zaupam, da je to kar imam pač to. Ker je v meni vedno strah da bo nekje počilo, da bo priletela ena bomba ali potres, ki bo vse zrušil, da jutri spet ne bom imela za hrano, da bom spet brez službe, da bom spet doživljala izživljanja zafrustriranih psihopatov itd.
Neverjetno kako lahko okolje zaznamuje človeka in kakšne posledice ostanejo. Neverjetno kako je tvoje življenje lahko uničeno pa sploh nisi sam kriv za to niti sam v končni fazi veš zakaj je tako kot je. In ja, nikoli ne boš takšen kot drugi niti boš kdaj lahko povprečen. Pač si zaznamovan an nek način, ljudje to vidijo in čutijo. Žal. Ker te družba izloči ne glede na to kako in s čem si zaznamovan. Mene kot prvo moji starši in moji sorodniki niso nikoli sprejeli, velika večina prijateljev tudi ne, ker pač nisem nikoli bila na nivoji mojih vrstnikov in mojih staršev in sorodnikov ki so vse skupaj doživljali kot nekaj povsem normalnega. Meni pa ni bilo normalno to kar se je dogajalo in sem se tega kot otrok podzavestno zavedala, nisem pa vedla da je to vse skupaj pustilo takšne posledice. To, da danes kot odrasla oseba nisem sposobna živeti brez strahu, brez nenehnega nadzora nad svojim življenjem – ne smeš si nič kupiti, ne smeš ves denar zapraviti, ker se lahko zgodi to in ono ipd. Ne smeš z ničemer pretiravati, ne smeš iti ven, ne smeš se zabavati, ne smeš uživati, ne smeš preveč jesti, itd itd. Celo življenje eni sami ne smeš, ne moreš, strah, begunstvo.
Ali si lahko predstavljate pred seboj skodelico turške kave, ki jo zmešate z žličko? Vsa kavna usedlina se pomeša s kavo, na stotine drobnih pikic potuje skozi tekočino. In potem sčasoma se pikice poležejo. Tako si lahko predstavljate, da se vam je zgodilo, ko ste prebrali članek, ki ga omenjate. Vse vaše usedline otroštva, nepredelane travme generacij pred vami, potlačene neizživeta čustva tekom vašega do sedanjega življenja, vse to se je dvignilo in ste intenzivno občutili in vse je bilo zmešano ter predvsem neprijetno in boleče. Vdih, izdih, pravim jaz. In še enkrat vdih izdih, in še enkrat in še enkrat… Slediti zraku, kako gre v telo in kako gre iz telesa. Poskusiti vsakič malce poglobiti vdih. Zajeti malce več zraka. Po možnosti zapreti oči in se osredotočiti na telo. Zavedati se, kaj je skodelica, v kateri je natočeno tako tisto prijetno kot tisto neprijetno. Kdo sem jaz, ko sem za vsem tem močnim doživljanjem svet? Kdo občuti strah, kdo se boji? Kdo je to? Kako občutiti sebe, izven tega močnega čustva, izven teh skrbi? In nato počasi korak za korakom s pomočjo strokovne pomoči reševati zmešnjavo. Ni pa lahko, res ni. So pa vedno poti ven, ven iz notranjih stisk.
Srečno!
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. del.
Hvala spoštovana gospa/gospod za pohvalo, mi dobro dene.
Hm, Christian Gostečnik, samo ne znam oceniti, katera od njega bi bila ravno prav in v kateri od svojih knjig piše ravno o tem. Meni se zdi, da je knjiga Relacijska paradigma in klinična praksa. Naslov kaže na težo, res ne znam oceniti, kako je to težko razumeti, če nisi strokovno v tem. Vzemite v roke, pa boste videli.
Drugače pa sem dobila občutek, da bi bilo fino, če bi prebrali, če še niste seveda, knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, od Milene Miklavčič. Ko jo prebereš oz. jaz so nisem zmogla vse, sem bila pa na predavanju gospe Milene, ti toliko stari postane jasnih, zakaj taka trdost v odnosih, zakaj taka čustvena zavrtost, zakaj taka racionalnost, zakaj toliko travm,..
Razmišljam, kje sem največ prebrala o tem, pa sem se veliko strokovno pogovarjala s svojo bivšo supervizorko, ona je tudi Gostečnikova šola, tako, da pri njem bi se resnično moralo kaj dobiti.
Lep dan vam želim!
Mateja Debeljak, Društvo VseDobro