Posledice izgorelosti
Pozdravljeni,
- Zanima me, priblizno koliko % ljudi se popolnoma pozdravi od izgorelosti? Govorim o zivljenjski energiji. Sama sem namrec 3 leta po adrenalnem zlomu, 1 letu polne bolniske, zmorem delati po 4h in tudi kondicijsko nisem ravno top. Za sabo imam leta terapij, spremenjene vzorce, urejeno zivljenje, precej bolj kvalitetno, kot je bilo pred zlomom, pa vendar sem se vedno pogosto precej utrujena. Jaz pravim temu izgorela utrujenost, ker jo lahko locim od navadne utrijenosti. Edino, kar nisem postavila naesto, je hrana, zelo rada imam sladko… Drugace se redno gibam, spim dobro, odnosi ok, nobenih velikih stresorjev..kaj delajo tisti, ki so ozdravljeni, drugace od tistih, ki se pobiramo leta?hvala in lp
Spoštovani,
na vaše prvo vprašanje, kolikšen delež ljudi se popolnoma pozdravi, bi na tako na hitro dogovoril – dokaj majhen. Vendar menim, da sta to vprašanje in odgovor za vaš primer relativno nepomembna. Razlog, da se malo ljudi do konca pozdravi, je v tem, da jih malo izvede celovito rehabilitacijo (ustrezen začasni umik od stresorjev + ustrezne osebnostne spremembe). Za vse, ki to izvedejo, pa ni nobenega razloga, da se ne bi do konca pozdravili. Tako je bilo tudi z mano in je z mojimi klienti. Vsak, ki prežveči to pot, je na koncu popolnoma funkcionalen, energetsko opremljen ter živi bolj zadovoljno življenje kot kadarkoli prej. Je pa tako, da ‘pobiranje’ dejansko traja leta. Nihče se po resni izgorelosti se po mojem vedenju ni pobral prej kot v 3-4 letih. Jaz sem tretje leto delal prav toliko nekje kot vi. Pomembno je, da vaše kapacitete postopoma rastejo in se počutje izboljšuje. Pri sebi se spomnim razlike med 5. in 6. letom. Šele 6. leto je bilo, da sem se res počutil polno funkcionalnega. Tako je tudi z mojimi klienti. tako pravi tudi teorija – da rehabilitacija traja 2 do 4 leta, lahko tudi do 6.
Ja pa pomembna kvalitetna psihoterapija. Oseba je pripravljena na vrnitev na delo, ko so njeni notranji preganjalci (pogojevanje osebne vrednosti z dosežki, ustrežljivostjo, popolnostjo, garaštvom …) dovolj predelani/integrirani/razvodeneli. To je rezultat psihoterapije. Del kvalitetne psihoterapije je tudi natančno razumevanje kaj izgorelost sploh je. Namreč adrenalna izgorelost je nekoliko zavajajoč pojem. Je bolj poskus raziskovalcev, da bi se uveljavili s tem poimenovanje, dejansko pa raziskave niso potrdile, da gre za kakršenkoli zlom, tudi adrenalni ne. Dejansko gre za izčrpavanje s kroničnimi intenzivnimi čustvenimi reakcija, ki se resda v neki točki močno okrepijo in delujejo kot zlom. Vendar to ni. Zato je pomembno razumevanje psihološke logike v ozadju teh čustvenih reakcij. V tem razumevanju se skriva velik del rehabilitacije in dodatne robustnosti ob vračanju v delovno okolje.
Torej, mogoče je, da vse delate v svojo korist in je le potreben čas. Je pa pomembno, da iz tromesečja v tromesečje opažate napredek.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Ja, tako kot ste razumeli, tako tudi je. V jedru gre za to, kaj vse bi oseba naredila, da bi jo imeli radi. V mislih sem imel podrobnosti psihološke logike, okrog tega jedra, ki so pomembne za rehabilitacijo in preprečitev, da se izgorelost še kdaj ponovi:
– Katero čustvo, na osnovi kakšne logike čutim v katerem delu sebe?
– Kaj sebi govorim iz katerega dela sebe?
– S katerimi iracionalnimi prepričanji o sebi, drugih in svetu si povzročam težavo?
– Kaj o teh istih zadevah mislim v Odraslem delu sebe?
– S kakšnimi vajami krepim svoj Odrasli del in slabim škodljiva stara prepričanja?
– Kako se naučim videti, kateri del mene kdaj deluje?
– Kako vem, da napredujem?
… in tako dalje. Ta in podobna vprašanja podrobno razgrinjajo omenjano logiko in nudijo temelj za učinkovit psihoterapevtski proces in rešitev težave.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Izgorelost ima tudi različne obraze; sama sem imela poleg izgorelosti še depresije in vse, kar paše v ta “paket”. Moram priznati, da si mi življenjska energija od prej ni nikdar več ponovila. Je po par letih bolje, a si omejen glede na razpoložljivo energijo in moč.
Pred izgorelostjo pa sem na polno kurila adrenalin, saj sem želela premagati svoje “šibkosti”, a si s tem naredila slabo uslugo.
Ljudje, ki tega ne poznajo, pa so potem polni nasvetov… od coachinga, do neprimerne telesne vadbe zate, do tistega “zbrcaj se v rit”. Kar ne pripomore k okrevanju.
Sedaj mi telo na prevelik napor zame odgovori tako, da preprosto “ugasne”, varovalke začnejo delati prej. Prej smo varovalke spregledali..
….je od zloma minilo 2 leti in pol…prvih 6 mesecev je bilo GROZNO…potem sem imela občutek, da se pobiram, ampak se tudi začela vračati v stare vzorce…skrbeti da so vsi srečni in zadovoljni…službi VEČ kot sem naredila, tega cilja nisem NIKOLI dosegla…minulo poletje sem spet sesutje….zraven še anksioznost, nespečnost…bolniška…iz službe so med bolniško izvajali pritiske name…in takrat sva se z možem odločila….če ne bom naredila nič, da se kaj spremeni, ne morem pričakovati sprememb.
Sodelavcev oz.nadrjenih ne morem sprememeniti, zato…sem dala odpoved…v tistem trenutku ko sem sprejela to odločitev, sem se počutila nekaj TON lažja in…in imam po prvem sestju imam občutek da mi DEJANSKO gre na bolje…da grem v pravo smer…da bom splavala…da bom prišla iz tega…samo ne smem si dovoliti da me spet vas posrka naučen, privzgojen vzorec…poskrbi najprej za druge…NEEEE,najprej moram poskrbeti zase, ker…če se bom dobro počutila bom lahko poskrbela za druge – DRUŽINA, ker le skrb za družino je pomembna…