Sem fant in se borim z anoreksijo, ki je po mnenju zdravnice prišla zaradi prevelikega obremenjevanja s perfektnostjo in nekega podzavesnega strahu(še ne vemo pred čem). Pri 177,5 imam 46,5 kg.
S svojim izgledom sem bil vedno zadovoljen. Sicer imam vzpone in padce ampak gre na bolje. Včasih me je strah, da se bom začel prenajedati. Ampak vseeno se hočem zrediti in to na zdrav način. Včasih imam težave , da preveč mislim na hrano, tudi če nisem lačen. Kako naj preneham s tem?
Zanima me, kakšne bi lahko bile posledice anoreksije. Sicer jem po nasvetu zdravnice Centrum A do Ž, pa tudi ko sem shujšal sem imel hrano pravilno kombinirano, tudi meso in mlečni izdelki, a premalo. Kri imam v redu, povečana je sečnina. Ali se imam česa bati, glede na to da sedaj (pod nadzorom drugih) normalno jem.

Cestitke za tako določenost za zdravje. Glede misli na hrano lahko rečem predvem to, da bodo ob rednem hranjenju počasi postale vse manj izrazite in vsiljive, včasih pa povsem izginejo. Za to je dovolj že nekaj tednov rednega in zadostnega vnosa hrane.
Kar se tiče posledic anoreksije, je bistveno manjša možnost zanje, če je čas podhranjenosti čim krajši. Večina posledic se, posebej če podhranjenost ni trajala dolgo, povsem popravi ob normalizaciji telesne teže. Ostaja lahko predvem problem z zmanjšano konstno gostoto, kadar je bolezen premeščela večji del obdobja najbolj intenzivne rasti.
Pri dolgotrajni podhranjenosti lahko opazimo še nekatere druge spremembe, poleg tega pa še bistveno težje dosegljivo popolno ozdravitev, vendar mislim, da to zate ne pride v poštev.

M Anderluh

Imel sem podoben problem. Teza mi je pri visini 172 padla pod 50kg in sem se uspel zrediti na preko 60kg (z zelo zdravo dieto v dobrem letu).
Ampak imam se danes cudne tezave, ki jih prej nisem imel: zelo slabo prekrvavitev v okoncinah (pogosti mravljinci v prstih na nogah), pogosta utrujenost, bolecine v nogah,… ipd.
Upam pa, da se bo tudi to pocasi uredilo.

marjan, zanima me, kdaj so mravljinci minili
torej nastanejo, če neko obdobje skoraj nič ne ješ? ni nič nevarnega, nastanejo zaradi slabe prekrvavitve? ni potrebno pregledov, operacij? koristijo vitamini?

Kako pa je s tem pri ženskah?
Trenutno sem velika 160cm ter tehtam borih 40,1 kg, ampak sem se zredila že za 1kg, ker se v zadnjih dveh tednih prehranjujem normlno. Problem je v tem, da nočem zdravstvene pomoči, a me po normalno – kaloričnem obroku boli trebuh/želodec in najvrjetneje bi morala vnos kalorij povečevali počasi.
tako kot Step sem se tudi sama ustrašila, da bi iz anoreksije sedaj “presedlala” na kompulzivno prenajedanje.
Kakšno hrano, kako, koliko,…mi svetujete?
Kako ste se vi spopadli s tem?
Vam je dieto predpisal dietolog ali ste pot našli popolnoma samostojno?
je imel kdo med vami probleme s tem, da ga je kmalu začel boleti trebuh/želodec ter za koliko bi bilo racionalno vrjeti, da se lahko zredim v tednu/mesecu dni!?

Pozdravljena,

tvoje telo se je navadilo na majhne obroke in s tem tudi želodec – to je tudi razlog, da po obroku, ki je večji pride do bolečin in občutka napihnjenosti v želodcu. Kaj misliš s tem ko praviš, da se prehranjuješ normalno – kako?
Priporoča se, da ješ ravno tako vse hranilne snovi, ki so potrebne organizmu, da pa si to hrano razdeliš čez dan – se pravi, da imaš več manjših obrokov tudi 6, ker bo želodec lažje prebavljal. Ko govorim o manjših obrokih to pomeni, da v telo čez dan vneseš toliko kot potrebuje, vendar da si to razdeliš na več delov. Zaradi majhnih količin hrane se upočasni tudi prebava in posledice so takšne kot jih poznaš. Dobro je, da ješ tudi manj sadja in zelenjave, ker le to povzroča napihnjenost, če ga je veliko in da ne piješ med obroki, ker pijača poveča občutek polnosti in prebava se upočasni.
Ob redni prehrani bi pridobila približno pol kg do kg na teden – da bi pridobila na teži, to pomeni, da piješ sladkane čaje in napitke, ne dietičnih in kavo s polnomastnim mlekom, da poskrbiš za to, da so vsakodnevno v tvoji prehrani ogljikovi hidrati (kruh, pecivo, riž, testenine,…), beljakovine (meso in mesne izdelke, mleko in mlečne izdelke – vendar 3,2 % maščobe; jajca, ribe, stročnice – fižol, grah, soja), maščobe – margarine, olja,… in seveda sadje in zelenjava-vendar v manjših količinah, če je tega pri tebi več, ker to povzroča razne težave pri prebavi, ki sem ti jih že omenila.

Sladice skušaj vključiti v obroke – trudi se, da niso na listi prepovedano. Lahko pričakuješ, da se boš počutila slabo po obrokih, še posebej, če so drugače majhni – ker se je želodec zaradi manjšihn količin skrčil. Obrokom daj prednost pred ostalimi aktivnostmi. Če se le da jej z drugimi ljudmi. Ne izogibaj se določenim skupinam hrane posebej OH. Razmisli o dodajanju dodatnih vitaminov in mineralov – lahko se o tem posvetuješ tudi s svojim zdravnikom.

Sčasoma se bo hrana uredila, vendar je pomembno, da se zavedaš, da je hrana le zunanji vidik dejanskih težav – si razmišljala, da bi obiskovala kakšno podporno skupino ali individualno svetovanje? Kaj misliš, da je pri tebi vzrok, da so se MH začele – kdaj opaziš, da greš v stradanje, kaj dobiš s tem pozitivnega zase?

Potrebno je delati tudi na tej ravni, da pogledaš kaj je razlog, da hujšaš in da si trenutno v tem stanju.

LP

Tatjana

Živjo!

Hvala, da si mi odpisala in mi podala veliko koristnih informacij.
Nekako se zdravnikom, psihologom,… izogibam, ampak ta vikend mi je mami predlagala, da bi skupaj obiskali psihologinjo/zdravnico, a tega ne želim.

Tudi sama sem se spraševala kako se je pravzaprav zgodilo, da sem zapadla v MH in zavedam se, da se je vse skupaj začelo med poletjem – v mojem primeru ni šlo za to, da sama sebi ne bi bila všeč oz. bi bila obsedena z izgledom,…ampak sem se začela primerjati z ostalimi in julija sem bila 14 dni v Franciji s sošolko, ki je grozno malo jedla(=kajti moja prebava oz. moja prebava ko sem bila zdrava je delovala tako, da sem pojedla zelo veliko in imela normalno – zdravo telesno težo!) in še sama sem zmanjšala obroke in ko sem prišla domov sem s tem nadaljevala oz. še bolj omejila kalorije,…

POpolnoma čudno! =>ko sem brala vzroke sem sama sebe še najbol uvrstila v skupino PERFEKCIONISTOV, kdo bi vedel

p.s.- MOje PREsuho telo pa mi sploh ni všeč in rada bi bila normalna,…a je težko, sliši se tako preprosto: “Saj je treba samo jest!”, a udejaniti je težje kot si sploh lahko zamislite!!!

Živjo,

res je težko,in daleč od tega, da je “treba samo jesti” ali “imeti voljo”, ker kot sem napisala ne gre le za hrano, pomembno je kaj je v ozadju. Sama si že pogledala pri sebi kaj je bil tisti začetni vzrok, ki je sprožil hujšanje – kaj pa se danes dogaja – kdaj danes uporabljaš hujšanje in kaj ti to prinese.

Kaj je razlog, da ti je težko iti k psihologu ali k zdravniku? Kaj te ovira?

perfekcionizem se pogosto pojavlja kot lastnost oseb, ki imajo MH – želja po nečem več, biti boljši, ne delati napak,ipd.

Ali si brala knjigo Lačni razumevanja? gre za priročnik osebam z anoreksijo – lahko začneš delati po njem, vendar je dosti lažje, če delaš skupaj s svetovalcem ali terapevtom,psihologom.

Verjamem, da je težko narediti ta prvi korak in iti nekam k popolnemu tujcu ter začeti delati na sebi. Postavi si vprašanje: Ali si želiš okrevati? Imaš dovolj takšnega načina življenja, razmišljanja?

Poišči si pomoč. Lahko, da boš potrebovala nekaj časa preden boš našla primerno pomoč zase ali prišla do ugotovitve, da si želiš pomoči.

Tudi, če greš vsaj pogledat se potem še vedno lahko odločiš ali ti ustreza ali ne. Gre se za tvoje življenje. Vse kar boš naredila za okrevanje je pomembno da to narediš zase – da bo tvoje življenje boljše.

Srečno,

tatjana

MOja temeljna značajska lastnost, ki je posredno prisotna tudi sedaj ko sem anoreksična je v tem, da mi je neprijetno oz. nelagodno nekoga prositi za pomoč, ker sem vedno želela biti najboljša ter vse narediti sama. Od nedelje naprej, ko me starša nista spustila iz dnevne sobe dokler se nismo do konca pogovorili, čemur sem se prej stalno izogibala, se moram tehtati in dala sta mi na izbiro zdravnika, psihologa ali kakšnega znanca, ki mu vsi zaupamo (predlagala sem prijateljico – sošolko, a mi nista dovolila) in na koncu sem pristala na tem, da se tehtam z mami.
Zanimajo me razne stvari, od tega kako pridobiti menstruacijo do tega česa vsega trenutno v moji krvi primankuje, koliko imam povišano kislost v želodcu,…a obiska pri zdravniku me je podzavestno strah, ker me bo “dokončno ožigosal” za anoreksično ter me ravno sedaj, ko čutim, da ZMOREM počasi zapustiti to brezno, poslal na razne preizkave, obravnave,…jaz pa bi le rada moje normalno živjenje nazaj.

sedaj, ko se poskušam zrediti oz. ko se redim sem zopet ratala bolj socialna, s sošolkami hodim na pjačo(za kar prej nisem imela ne energije in ne poguma da bi v telo vnesla kako “nepotrebno” kalorije več) in tako kot vedno prej v živjenju se bom iz godlje vlekla brez pomoči ( oz. s pomočjo prijateljic ter družine, ki sem se ji tako zelo izmikala)

Zdravnica bi mi zelo pomagala, rada bi šla do nje, pridobila informacije in “pobegnila” a vem, da se bi nato morala nenehno vračati in…

Živjo,

razmisli ali lahko kaj narediš s tem prepričanjem, da moraš vse narediti sama. Kaj zate pomeni, če nekoga prosiš za pomoč? Kakšno sliko potem dobiš o sebi? Kako pa vidiš, da drugi ljudje rešujejo svoje težave – tudi vse sami ali poznaš koga, ki se obrne po pomoč, ko to potrebuje in ne zna sam ali ne more sam rešiti problemov, ki jih ima?

Kako sta tvoja starša izvedela, da imaš MH? Kaj tebi pomeni, da vesta?

praviš, da bi rada nazaj svoje normalno življenje. Kaj to zate pomeni – kako bi izgledalo tvoje življenje, če ne bi več imela MH?

Praviš, da te je strah, da bi te zdravnik “dokončno ožigosal za anoreksično” – kaj to pomeni? Ali dokler drugi ne vedo razen staršev potem še nimaš anoreksije? kje si ti s tem?
Na večino vprašanj boš dobila odgovor le, če boš k zdravniku, ki te bo pregledal – ponavadi naredijo pregled krvi, ki v prvi vrsti pokaže, kakšno je ravnovesje v telesu – se pravi ali si slabokrvna, lahko ti predlaga določene vitamine, te pošlje, če bi se tako odločili s starši na pregled kostne gostote, ki se zaradi pomanjkanja hrane manjša in to privede do oslabelosti kosti in osteoporoze. zaradi tega si lahko zlomiš kosti že ob najmanjšem udarcu. Menstruacijo pa boš dobila nazaj le ob dvigu telesne teže in ko bo telo zopet v ravnovesju – katera kilaža je to zate ve le tvoje telo. kar se tega tiče je mogoče dobro, da se obrneš tudi na ginekologa, ki ti bo o tem več povedal. posledice anoreksije so več ali manj znane – je pa res, da se pri posameznikih različno pokažejo. Na marsikatero vprašanje lahko najdeš odgovor na tem forumu, razen na tiste, kjer je res potrebno narediti preiskave.

Dobro je, da si začela delati na sebi in se trudiš. to je začetek. Verjamem, da nisi imela energije, ko nisi jedla, saj je telo ni moglo dobiti nikjer drugje kot v hrani.

zdravnik te v nič ne more prisiliti -npr., da bi mesečno hodila k njemu, ali da več jej in to veš tudi sama. Lahko sklenete s starši kakšen dogovor, da bi šla za začetek enkrat, da vidiš pri čem si, vendar za naprej, ne moreš obljubiti, da boš hodila. Kar ti zdravnik lahko pomaga je, da ti predpiše kakšne vitamine ipd., večina dela pa je na tebi in seveda tvoji družini. Hrana je le zunanji vidik težav,so še druga področja, ki se ponavadi pokažejo kot problem pri večini oseb z MH – čustva, odnosi, skrb zase, podpora, vzeti si prostor in čas zase, družina,… Poleg hrane je potrebno delati v prvi vrsti tudi na teh področjih.

mogoče si lahko prebereš tudi knjigo Prehrana od Anite Naik – zajema različna vprašanja, ki so jih postavili mladi in odgovore nanje. Mogoče najdeš v kakšnem tudi kaj zase.

LP

Tatjana

živjo!

Ob nedeljah se sedaj tehtam z Mami in z veseljem lahko povem, da sem se v preteklem tednu zredila za 0,8 kg.
Je to normalno napredovanje ali bi moralo biti bolje, ker je bila mami kar zaskrbljena – očitno je pričakovala vsaj kakšno kilo ali dve.

Okolica se zaveda mojih problemov – nakako so vsi dojeli, da imam MH in prijateljicam sem tudi zaupala da nimam menstruacije.
MOti me, da se bo to zapisalo v kartoteko ( pri zdravniku) in da bo to tam ostalo za vedno!
Bi se dalo zmenit, da se to ne bi zapisalo? (saj vem, da to ni možno!:S)

Zanima me še, kakšno hrano naj jem, da mi ne bodo več toliko izpadali lasje!
V obdobju, ko je šla moja teža na dol, nisem imela nikoli problemov z lasmi, oziroma so postali suhi, tudi izpadali so mi, ampak saj vendar lasje izpadaju vsem. Sedaj pa mi pretirano izpadajo? Čemu sedaj, ko se normalno prehranjujem / gre tukaj za obnovo ali za posledico pomankanja?

Prosim za ta odgovor, ker sem zaskrbljena!

Lepo nedeljo!

Pozdravljena,

čisto v redu si pridobila kg v enem tednu. Približno od 0,5 – 1 kg na teden je kar v redu. Iskrene čestitke za trud in željo po okrevanju.

Kaj je tisto kar te skrbi, da bi se zgodilo, če bi ostalo v zdravniški kartoteki zabeleženo v prihodnosti, da si imela anoreksijo?

Prav imaš, ko praviš, da lasje izpadajo vsem. Približno 50-100 las na dan povprečno izpade posameznemu človeku, ki nima zdravstvenih ali drugih težav (npr. stres,pa še marsikaj drugega povzroča izpadanje las).
Strokovnjaki pravijo, da traja nekaj časa preden pride do povečanega izpadanja las – pri tebi zaradi pomanjkanja hranilnih snovi- tudi 3 do 4 mesece po dogodku(npr. pri tebi je dogodek hujšanje) se lahko to šele pozna. Vsaka posledica, ki se zaradi MH pojavi v zvezi s telesom, potrebuje nekaj časa, da preide telo spet v ravnovesje. kolikšen je ta čas je odvisno od vsakega posameznika in od tega koliko hranilnih snovi, ki jih telesu primanjkuje le to spet dobi s hrano.
Eden izmed razlogov je lahko tudi pomanjkanje železa – če ti primanjkuje le tega lahko ugotoviš s pregledom krvi. Se pravi poleg rednih obrokov, si lahko pomagaš tako, da greš na pregled k zdravniku ali v lekarno, kjer ti pogledajo brezplačno kakšen je tip las in kaj se dogaja z njimi – ti lahko tudi svetujejo. Pomaga pa seveda nega las. obstajajo šamponi, ki ublažijo izpadanje, vitamini, ki prispevajo k večji negi las – o tem je najbolje, da se pozanimaš pri osebnem zdravniku ali v lekarni. Nekaj pa je gotovo. Poleg te nege je izjemno pomembna prehrana – v prvi vrsti je hrana tista s katero v telo vnašamo snovi, ki jih koža, nohti, lasje, organi, idr. potrebujejo za pravilen razvoj in obstoj.

Seveda boš potrebovala nekaj časa, da se telo vrne v ravnovesje in da zaznajo možgani, da je konec hujšanja – potrebna bo potrpežljivost, vztrajnost glede hrane, skrb zase, počitek, delo na sebi na različnih nivojih. Vendar je možno izboljšanje. kar počasi in zagotovo naprej.

Srečno.

Tatjana