Posledice anoreksije?
Lep pozdrav!
Sem 18 letno dekle. Pred kaksnimi 7 meseci sem se zacela bojevati proti anoreksiji, ki je traja priblizno 3 leta. Ugotovila sem, da je bil vzrok mojih tezav psihicen in sicer locitev mojih starsev. Vse je slo lepo in prav – do sedaj. Pred 2 mesecema sem dobila fanta, ki mu res ni bilo vseeno zame. To sem vedela in lepo mi je bilo z njim. Dokler se mi nekega dne ni zazdelo, da z njim ne morem preziveti vec niti minute. Nevem zakaj se mi je to zgodilo. Je mogoce kriva anoreksija, ki se se vedno ni povsem ‘pozdravila’? Strah me je,saj vedno odrivam od sebe ljudi, ki me imajo radi. Ceprav imam tudi jaz njega rada,ne morem biti z njim,ker se bojim da me bo prizadel in bom potem bolecino spet hotela ‘pozdraviti’ s hujsanjem,kot sem to storila ob locitvi starsev. To pa bi lahko spet vodilo v anoreksijo,a ne vem, ce bi se enkrat lahko sla skozi vse to,saj sem potrebovala veliko samozavesti(ki sem jo ob anoreksiji vidno izgubila)in volje. Bojim se, da mi naslednjic ne bi uspelo in bi se zgodba drugace koncala. Je res,da je vse to povezano med sabo(locitev,anoreksija,odrivanje ljudi ki jim ni vseeno zame)?? Kaj naj storim??
Ze vnaprej najlepsa hvala…
Some Girl
Morda bi bilo fino, če bi se o tem lahko z nekom pogovorila. Ločitev staršev je pogosto za otroke zelo stresna. Dovolj pomemben stres pa lahko posamezniku, ki je za bolezen dovzeten, pripelje do zdrsa v anoreksijo. Otrokom pogosto predstavlja ločitev hudo izgubo, izgubo nekoga, ki jim je drag in zelo blizu. In to boli.
Fant, za katerega čutite, da bi vam lahko prirasel k srcu, ker sta se dobro razumela, lahko obudi strah spomin in strah pred ponovno bolečo izgubo, ki je očitno še vedno živa v vas. Reakcija, ki jo opisujete, da zaradi nevarnosti ponovne izgube nekoga, ki ga imate radi, raje ne dopustite, da se prijateljstvo sploh razivje, je na nek način razumljiva in tudi dokaj pogosta.
Poskušajte se o svojih doživljanjih pogovoriti z nekom, ki vam je blizu, morda s staršema, če se o tem še niste. To vam bo pomagalo stvari bolje osvetliti in sprejeti.
Marija Anderluh