Prihajam iz urejene družine, vsi domači imamo sicer svoje finte, ampak kdo jih pa nima ko smo že pri tem.
Oče je ponosen, močan človek, ki od svojih otrok veliko zahteva vendar bi za nas naredil vse. Mamica je dušica, vse bi dala za nas in celo življenje že vse kar počne, počne to za druge, nikoli zase. Tako nesebično ljubeče bitje je, kot da je je sama ljubezen.
Brat…
Najbolje, da začnem na začetku. Brat je od mene starejši 10 let in kot otroka je seveda name vedno pazil, ko sta morala starša delati. To se je dogajalo zelo pogosto, saj imata firmo ki od človeka zahteva veliko časa in trdega dela, da jo lahko vzdržuje. Redno se je dogajalo, da sem bila cele dneve sama doma s starejšim bratom, tudi spala sva v isti sobi ipd.
Težko rečem, koliko sem bila stara, mislim da je moral imeti on okoli 14 – 16 let ko se je začelo. Ko danes o tem razmišljam, ga na nek bolan način razumem, verjetno je ravno začel spoznavati svoje telo, kaj se z njim počne, spolnost…bilo je že dolgo nazaj, tako da se težko spomnim vseh podrobnosti, vedno pa sem vedela da pri meni nekaj ne štima.
Ko sem bila stara 13 let, sem prvič seksala s svojim takratnim fantom. Nekako preveč se mi je mudilo v svet spolnosti, želela sem se dati dol z njim ker sem imela občutek, da bom samo tako kaj vredna. Ob samem odnosu nisem čutila nič, ne bolečine in ne užitka, nobene deviške kožice ni bilo treba pretrgat…Po odnosu je fant zaspal, sama pa sem ležala v njegovem objemu in takrat se je začelo. Boleč občutek gnusa se je širil čez moje telo, začelo se je nekje v želodcu in mi stiskalo prsa in počutila sem se umazano, grdo, izprijeno.
Takrat kakor da bi se moja zavest začela odpirati in spomnila sem se dogodkov iz otroštva, ki sem jih potlačila. Brat me je spolno zlorabljal. Bile so to nekakšne igrice, ki jih takrat nisem razumela, spomnim se samo da sem vedno upala, da se bova lahko šla kakšno drugo igrico kot to. Omeniti je tudi treba, da sem brata vedno oboževala, bil mi je avtoriteta in idol in bi zanj naredila vse. Kar je znal spretno izkoristiti. Da ne bo preveč grozno za brat v detajle ne bom šla, bistvo igric pa je seveda bila njegova spolna naslada.
O tem z njim nikoli nisem govorila, mislim da je kasneje mama pogruntala, da je v mojem otroštvu nekaj bilo spornega – in se zaradi tega sekira. nikakor pa ji ne morem povedati, da je bil ta gnusnež ki me je zlorabljal njen sin, ki ga ljubi bolj kot vse na svetu.
Nikomur ne morem povedati, kdo to je, partner ve kaj se mi je dogajalo, a ne kdo je to počel, saj se bojim da bi se spravil na brata in ga ubil če bi vedel za koga gre.

Danes imam s spolnostjo stvari razčiščene, mogoče še bolje kot kdo ki takšne izkušnje sploh ni imel pa ima vseeno v sebi blokade. V seksu uživam, partner me razume in ko se ljubiva, se vedno počutim varno. Do tiste točke, ko se um umiri, telo obmiruje in umirjena obleživa. Takrat se še vedno velikokrat (ne pa vsakič) zgodi isto, ogaben občutek se širi čez moja ledja in ostalo telo in takrat si skoraj zaželim, da ne bi nikoli več seksala da mi ne bo treba prenašati tega občutka. Pa mine in nanj pozabim.
Včasih me prime kar tako, sredi ceste. Nekaj me očitno vznemiri in naenkrat postanem mala nemočna deklica, žrtev zlorabe, umazana cigančica s katero vsakdo lahko počne kar hoče.

Na mojem psihološkem področju pa stvari nisem znala tako poštimat kot na fiziološkem in nemara zato zdaj to berete. Ker si želim postati normalna, želim si biti v redu. Če bo treba za to premikati gore, jih bom, ampak ne vem, kako.
Mentalno sem šibka, čustvena, občutljiva. Pod stresom klonem v sekundi in večkrat sem se že počutila kot okrasek iz stekla, ki se bo vsak čas razbil.
Pod vso to mojo masko močne, srečne in samozavestne ženske se namreč skriva tista mala punčka, ki še vedno verjame v to, da jo lahko vsakdo prizadene, če si to samo zaželi.
Pred svetom se zapiram, nikomur se ne zaupam kot bi se lahko.
Imam tisoč obrazov, a noben ni resničen.
Vedno se trudim biti nekaj kar nisem, saj mislim da bom tako končno “dovolj vredna”, da me bojo ljudje spoštovali.
Verjetno sem prav zaradi te izkušnje postala občutljiva na krivico in takoj ko vidim šibkejše bitje, ki ga nekdo izkorišča, se mi totalno strga. Najsi bo to pes, ki ga je lastnik brcnil ali otrok, ki ga oče maltretira, meni se strga in takšnega človeka sem sposobna pregriznit.

V podobnih temah berem “posvetujte se z ustreznim strokovnjakom”, ampak kdo je ustrezen strokovnjak? In kje ga najdem?
V svojem kraju ne grem do psihologa ker se vsi poznamo in me že ob sami misli, da bi bila skrivnosti razkrita v želodcu zaboli. Lahko bi se udeležila kakšne seanse v Ljubljani, ker tu študiram, mi kdo lahko koga priporoči?
In še seveda finance. Je to finančno velik zalogaj?
Ima kdo kakšno alternativno pot ozdravitve, pozabljenja, sprejetja samega sebe?

Hvala za odgovore že vnaprej.

Zelo me je pretreslo, ko sem brala tvoje sporočilo. Verjemi, da zelo dobro razumem tvojo stisko. Tudi sama sem bila v mladih letih deležna spolne zlorabe, na srečo ne v lastni družini, ker najbrž bi bilo to pa res kaplja čez rob. Seveda nisem nobenemu povedala, ker me je bilo sram kaj si bo kdo mislil, da bojo vsi vedeli, da bojo krivili mene, da bom morala dokazovat in da ne bom več pridna punčka, … in še tisoč razlogov sem našla.

Kadar so stvari prehude jih potlačimo v podzavest, sploh ne vemo, kako močno to vpliva na naše poznejše življenje. Šele zdaj gledam nazaj in mi je grozljivo žal, ker se mi je to zgodilo. Pri meni je to pustilo neizbrisen pečat na področju samozavesti. Seveda je na to vplivalo tudi več drugih dejavnikov (nekoliko neurejene družinske razmere, občutek drugačnosti, premalo ljubezni in podpore s strani staršev, občutek zanemarjenosti, občutek da me nihče ne mara, občutek nezadovoljstva z lastnim telesom, neuspeha, trud da je treba biti vedno popoln ker te drugače nihče ne mara,….). Šele zdaj vidim, da to pusti neizbrisne rane na samozavesti. Nikoli nisem bila lepotica, povprečna ženska pač.

Toda imela sem tako nizko samopodobo, mislila sem, da sem najgrša na svetu, raje sem se skrivala in se jokala, ker nisem taka kot drugi. Nisem hotela nobenega fanta pustiti blizu, saj sem se bala, da me bo takoj pustil, ko bo videl da v resnici nisem taka kot se kažem (na primer za ven sem se uredila in ni bilo tako lahko opaziti mojih pomanjkljivosti, ampak čez nekaj časa bi jih opazil). Jokala sem se, ker sem želela imeti nekoč družino, a sem vedela, da ne bom sposobna biti z moškim, ki bi me imel rad takšno kot sem, čeprav sem si obupno želela nekoga. Govorila sem si, da je bolje biti sam, saj potem nimaš problemov in ti ni treba vedno paziti, kako si urejen. Vedela sem, da me bo zapustil zaradi druge, lepše. Kadar sem se uredila in se sprostila sem vellikokrat spoznala kakšnega zanimivega fanta, ki sem mu bila všeč, a sem takoj ušla, ker sem se bala. Nato, po več letih, pa sem se sploh bala imeti kakšnega fanta, ker bi ugotovil, da je šele moj prvi fant in sem se bala, da bi me zaradi tega zasmehoval. Zaradi tega sme zamudila veliko čudovitih priložnosti. Tudi če mi je bil kdo všeč in sva bila prijatelja, a je poskušal kaj več, sem se zlagala, da mi ni všeč in ob tem ogromno prejokala. Ne trdim da je bilo to samo posledica zlorabe, ampak sem bila vedno nezadovoljna s svojim telesom, toda zloraba je k temu veliko pripomogla.

Nato sem spoznala super fanta, ki je bil preprost, neizkušen in nepokvarjen. Končno sem si upala nekoga spustiti blizu, a vseeno sem bila še vedno zelo nesamozavestna, veliko stvari o sebi mu nisem zaupala, ker sem se bala, da se mu bom zdela manjvredna. Sebe sem že takoj postavila v podrejen položaj. Vem, da me je imel iskreno rad, a pri sebi sem si nekako ustvarila predstavo, da me ne mara, da mu je vse drugo bolj pomembno,… Tega mu nisem povedala, naskrivaj sem jokala in se včasih kregala z njim zaradi popolnoma nepotrebnih stvari, razlog pa je bil občutek manjvrednosti. Tudi spolnosti mi ni več predstavljala takega problema, a nekako se nisem mogla popolnoma sprostiti, vse skupaj se mi je zdelo bolj kot nekakšno dejanje, s katerim ga bom pritegnila, da me bo imel rajši. Ne trdim, da je to posledica zlorabe, to je skupek vsega, kar se mi je v življenju dogajalo. Nisem znala imeti normalnega odnosa z njim, seveda je bilo večinoma prav fajn, toda v sebi sem se počutila manjvredno. Zato sem takrat zadevo raje končala. Velikokrat pa se spračujem, če sem naredila prav, saj je bil problem le v meni, v mojem pomanjkanju samozavesti, občutku da nisem za nič dobra, da s spolnostjo lahko nekako manipuliram. Zdaj sem nekoliko bolje, veliko stvari sem spremenila, še vedno pa se nekako bojim bližine, čeprav si je grozno želim.

To je bil delček moje zgodbe, vem, da ti to ne more pomagati, mogoče pa ti bo vseeno malo lažje, če slišiš nekoga s podobnimi izkušnjami.

Vso srečo v življenju, upam, da boš tudi to nekoč premagala, moraš pa se zavestno odločiti in se obvezno pogovoriti s partnerjem, skupaj bo lažje.

Koč

Pozdravljena!

Vesela sem, da se končno stvari odpirajo in pišete svoje travmatične zgodbe. Upanje je prišlo tudi za nas ” zlorabljence “, ki nas ni malo. Tisti, ki pa še nimate poguma za pisanje, sporočam – vse ob svojem času. Tudi Vam bo posijalo sonce in našli boste pogum za kruto soočanje preteklosti.

Zgodba je sicer travmatična, po drugi strani se pa to dogaja skoraj v vsaki četrti familiji za zaprtimi vrati. Veliko zlorab se zgodi znotraj družine. Iz napisanega se razbere, da ste bili v redu družina navzven. V resnici pa se je marsikaj dogajalo znotraj nje ! Za brata si bila ekspiriment in ne sestra. izkoristil je tvojo ranljivost, vdanost, ponižnost, varnost in zaupanje. Seveda skozi leta nisi vedela zakaj je tako in zakaj ni drugače. Hvala Bogu, da si sicer odkrila kaj vse je na stvari.
Mnogi se težko osredotočijo in soočijo s svojo preteklostjo. Ti si delno se. Zakaj delno, predvsem zato, ker te je še vedno strah, kaj bo če se zve, kdo ti je to počel !?! Zakaj te je strah zanj ?Razmisli sama za sebe .. Morda te je strah posledic ali besed, da boš iz ust mame slišala ” da si ti kriva za vse to, kar se je dogajalo” , ” da si ga izzivala sama “, ” da si želela nekoga, ki bi bil ob tebi “. To je samo nekaj takih besed, ki v nas pustijo pečat in še vedno globje razjedanje v nas samih. ” Sem res sama kriva za vse to ” ? Potem seveda pa se je potrebno postaviti v realno stanje in vedeti je treba sledeče : ” ŽRTEV NI NIKOLI SAMA KRIVA, ŽRTEV NI NIKOLI PROSILA ZA TO, ŽRTEV JE SAMO ZAUPALA OTROŠKO NAIVNO V ČLOVEKA, KI GA JE IMELA NAJRAJE “. Od vsega tega izhaja tudi dejstvo, da ima lahko oseba več obrazov. Taka oseba lahko zelo trpi, ne zna si pa pomagati. Ampak trpi lahko oz. tudi okolica zraven nje.
Morda nebi bilo napačno prebrati kakšno knjigo ” Pogum za okrevanje ” ali pa ” Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje “. Morda v nadaljevanju tudi knjigo ” Strupeni starši “. Opozorim naj, da so te knjige izredno težko berljive in ob njih lahko pridejo na dan dodatni ” flashi ” iz preteklosti. Vse to je normalni odziv naše psihe.
Pri razreševanju preteklosti zelo pomagajo odkriti pogovori o naši zlorabi. Seveda je potrebno najti zaupljivo osebo, ki nas bo poslušala, četudi ne bomo govorili v nekem zaporedju ali če bomo govorili zmedeno. Pomembno je, da damo to ven iz sebe, da nas sliši še nekdo drug in ne samo naša notranjost.
Nek odstotek ljudi pa raje poišče strokovno pomoč pri raznih društvih, ki so zato usposobljeni. Kasneje pa se odločijo za skupinsko srečanje. Vse je odvisno od posameznika, kaj si želi in kako občuti svojo pot okrevanja.
Pri nas v Sloveniji je malo strokovnjakov za področje spolnih zlorab. Vem, da so v Ljubljani – Frančiščanski družinski institut http://www.google.si/url?sa=t&source=web&cd=1&ved=0CBUQFjAA&url=http%3A%2F%2Ffranciskani.rkc.si%2Ffdi%2F&rct=j&q=fran%C4%8Di%C5%A1kanski%20dru%C5%BEinski%20in%C5%A1titut&ei=AG4ITr2SB8rOswbi8fmpDA&usg=AFQjCNESjR69WfuNKAlfGdHYtPRxDzrnNg&sig2=ijIk9Q5JxB3rz-OFkk8YFA&cad=rja. Čakalne dobe so bile ogromne pred leti, sedaj pa ne vem kako je. Vem, da so te zadeve tudi plačljive in če je človek brez sredstev za preživetje, si to obcijo težko omisli.

Pozdravljena!

Veseli me, da si se oglasila na zgornjo zgodbo. Res je veliko takih in drugačnih zgodb, a skupna jim je zloraba.

Tudi v tvojem primeru se občuti, da se kriviš za marsikaj v svojem telesu in svoji preteklosti. Dejstvo je, da zloraba pusti zelo globoke rane, ki se kažejo navzven kot slaba samopodoba, slaba samozavest, zanikanje, bežanje pred svetom in velikokrat pred samim seboj, nikomur ne zaupamo in nikogar ne upamo pogledati v oči. Kajti mislimo si, da če ga bomo pogledali v oči, bo v naših očeh prebral vse, kar se nam dogaja ali je dogajalo. Na našo žalost se to ne zgodi, kajti če bi se, bi bilo veliko manj zlorab lahko. Ni pa seveda to pravilo.
Vse preveč zlorab se dogaja praktično pred našimi očmi, pa tega ne vidimo ! Sedaj že vemo, da ” ŽRTEV NI NIKOLI SAMA KRIVA, ŽRTEV NI NIKOLI PROSILA ZA TO, ŽRTEV JE SAMO ZAUPALA OTROŠKO NAIVNO V ČLOVEKA, KI GA JE IMELA NAJRAJE “.
Praviš, da si veliko stvari spremenila na bolje, vendar še vedno pogrešaš bližino nekoga, ki bi mu bila pri srcu. Kaj te ustavlja, da ne prebrodiš tudi tega, česa se bojiš? Morda to, da nisi navidez nič drugačna od mnogih drugih žensk in da ni več izgovorov?
Si kdaj predelala zlorabo do konca ? In nenazadnje imaš kakšno prijateljico s katero lahko vse to deliš? V dvoje je lepše in lažje !

Srečno!

Pozdravljena, cigančica!

Jaz te razumem, kako ti je. Tudi sama sem se počutila podobno. Pri meni je namreč prišlo tudi do spolne zlorabe, v krogu naše družine. In trenutno kar se mi dogaja je to, da se sprašujem zakaj on, zakaj moj oče? Zakaj je to naredil ? … Imam ga najraje, hkrati pa sem jezna nanj.
Tudi jaz sem slišala za to knjigo ”Pogum za okrevanje”. Slišala sem da je zelo dobra. Vendar se jo težko spravim brat.

Zelo pa je dobro, če imaš nekoga ob sebi, ki bi ti bil v uporo. Sama se včasih počutim, da nimam nikogar, ki bi mi lahko bil v uporo. In prav tako kot ti, ne želim da kdo ve kdo mi je povzročil vso to zmedo, bolečino.

Če te karkoli zanima ali rabiš pomoč mi lahko pišeš tudi na privat.

Veliko sreče.

Pozdravljena, cigančica!

Jaz te razumem, kako ti je. Tudi sama sem se počutila podobno. Pri meni je namreč prišlo tudi do spolne zlorabe, v krogu naše družine. In trenutno kar se mi dogaja je to, da se sprašujem zakaj on, zakaj moj oče? Zakaj je to naredil ? … Imam ga najraje, hkrati pa sem jezna nanj.
Tudi jaz sem slišala za to knjigo ”Pogum za okrevanje”. Slišala sem da je zelo dobra. Vendar se jo težko spravim brat.

Zelo pa je dobro, če imaš nekoga ob sebi, ki bi ti bil v uporo. Sama se včasih počutim, da nimam nikogar, ki bi mi lahko bil v uporo. In prav tako kot ti, ne želim da kdo ve kdo mi je povzročil vso to zmedo, bolečino.

Če te karkoli zanima ali rabiš pomoč mi lahko pišeš tudi na privat.

Veliko sreče.[/quote]

Pozdravljena,SmilingGirl !

Tudi ti nisi sama v vsej množici ljudi. Tu smo zato, da si pomagamo, da si pripovedujemo svoje zgodbe, da se podpiramo, da se razumemo. Ker le tista, ki je dala skozi take travme kot me, ve kaj vse to prinaša, potegne za sabo.

Na teh straneh je anonimnost zagotovljena in Vam daje možnost, da se razpišete in poveste svoje najglobje občutke. Mislim da na tem forumu damo občutek vsem Vam in nam, da nekam pripadamo.To je najpomembnejše.

Če pa želite moj osebni kontakt, je pa [email protected]!

Srečno!

Pozdravljene!
Zanimivo mi je prebirati vse te resnične zgodbe in ugotoviti, koliko je punc, ki se tako bori za “čustveno preživetje”. Doživela sem nekaj čudnih stvari v najstniški dobi, a se ne morem spomniti, kaj se je zgodilo, ko sem bila otrok. Vem, da je bilo nekaj hudega. Imam more že od svojega 6 leta in se mučim že kar dolgo na različne načine. Odločila sem se, da imam dosti in da bom šla na psihoterapijo. Lani sem imela priložnost se pogovarjati z dr. Tanjo Repič in se mi zdi odlična terapevtka. Poleg tega si mislim, da nimam ničesar za izgubit. Če ta poskus ne bo deloval bom pač naprej živela tako kot do sedaj. Navajena sem svojih strahov, obupne samopodobe in še marsičesa drugega…in problem je včasih prav to. Smo tako čustveno navezani na te svoje stare občutke in vzorce razmišljanja, da se nam zdi zdravo razmišljanje “strašljivo nevarno”, ko pa bi pa moralo biti obratno. Problem je, da do prešnjega leta sem se imela v vajetih, zdaj pa imam občutek, da bom znorela, da je moja samopodoba postala tako slaba, da težko živim, saj se mi zdi vsako dejanje v mojem življenju kot korak, ki ga moram narediti v minskem polju. Kot da sem tako neumna, da se moram opravičiti za vsako malenkost, ko pa bi najraje rekla svojim bližnjim: Oprostite, ker živim! Tako da zdaj mislim, da bi te občutke težko potlačila nazaj, saj sami silovito prihajajo ven. Vem, da so terapije na splošno drage. Po drugi strani sem si svoje čustveno zdravje trenutno vzela za projekt in bom vložila svoje “energije” na to, namesto da bi varčevala za kak dopust ali kaj podobnega. Edina stvar, ki mi pa res ni jasna je, kako bom lahko terapevtki razlagala svoja najglobja čustva in se tako rekoč “spustila”, ko pa o tem se ne znam pogovarjati in se mi zdi revež vsak, ki bi me moral poslušati. Saj ni tako težko napisati nekaj besed ob računalniku, kjer te nihče ne pozna in niti ne vidi. Težko ni niti priznati svoja čustva…obupno težko je dopustiti komu, da ti je blizu, ko ne moreš dvigniti pogleda, ko nimaš fizičnih moči, ker se ne moreš nehat jokat in ne veš zakaj…in načeloma ob takih trenutkih ni nikogar pri meni, ker sem med sodelavci in v vsakodnevnem življenju tista, h kateri hodijo po tolažbo, ki celo druščino razvedri oziroma tista, ki “nima problemov”. Po eni strani vam priznam, da mi je to všeč, ker mislim, da ljudje na splošno določenih težav ne morejo razumeti in zato se mi prav dobro zdi, če sem funkcijonalna in če si znam sama pomagati. Po drugi pa je včasih težko hoditi po svetu z raztrganim srcem in nasmehom na obrazu.
Vem, da ste ve doživele pravo grozo v življenju in nihče ne more povsem razumeti izkušenj drugega. Tako, da ne morem razumeti vaših izkušenj, nekaj pa me je sililo, da sem naštela nekaj svojih zmedenih misli. Po novem letu bom začela terapije tako, da upam, da bo počasi s spomladjo in poletjem in še z naslednjimi sezonami vedno boljše, saj si mislim, da je vsak dodaten trenutek slabe volje in trpljenja povsem izgubljen. 🙂

Lep pozdrav in veliko srečo vsem vam!

Pozdravljena !

Veseli me, da imaš v zavesti, da je nekaj hudo narobe v tvoji notranjosti, ter da želiš vse to odpraviti oz. umiliti. Začetek je, da si dopovemo, da se slišimo kaj si govorimo.
In ravno na to stran in tvoje napisane misli, te je vodila notranja misel, da je sedaj prišel ČAS, da nekaj pa vendarle storiš zase.
Trenutno si v precepu in precejšnji dilemi, kako premagati strah, ter se odločiti za terapijo. Tak korak pomeni, da poti nazaj ni ! Odločitev je TVOJA in samo TVOJA ! Zmogla boš, kot smo mnoge izmed nas.
Pomisleke imaš, kako boš govorila o svojih najglobjih občutjih; strahovih, hotenjih, željah, zanikanju in nenazadnje o svojem obstoju, kar si in kar si postala.
Ko boš na terapiji, bo nekako samo od sebe steklo in iz tebe bodo vreli stavki, slike, besede in gnus, ki ga boš občutila. Vse to bodo normalna občutja ( kar ti bo tudi povedano ) in morda boš začutila, kdaj lahko poveš katero stvar in do katere meje. Včasih so zadržki, ker si ne upamo naglas priznati stvari ali pa je enostavno strah prevelik. Vse to bo steklo, kadar si boš dovolila biti poštena do sebe in svojega jaza. Kar je edino pomembno pri vsem tem. BITI ODKRITA DO SEBE !!!
Nikakor pa ne SMEŠ biti nezaupljiva do te vrste pomoči ali pa si narediti blokado v glavi že prej, KER TI NE BO NIČ POMAGALO IN BO VES DENAR, ČAS IN TRUD ZAMAN.
Torej POGUMNO in ODLOČNO se loti tega ” projekta “. Vedeti moraš da z nikomer ne tekmuješ, da ti nihče ne postavlja nobenih omejitev. Če že kdo, si jih ti sama.

Opisuješ tudi, da ti je lažje poslušati druge, kako hodijo k tebi po tolažilne besede in tako skriješ svoj ” pravi obraz ” za ” fasado oz. masko ” . Ampak prej ko slej se boš zlomila tudi sama, če se že nisi kdaj. Si samo človek in nisi robot ! Vprašaj se, si želiš tako prijateljico, ki ti bo najhujšo stvar ” zakrila ” in je nikoli povedala ? Je to prijateljstvo ali samo utvara ? Kdo je prizadet ob spoznanju, ter ali je vredno ?

Morda boš sprevidla poanto ali morda tudi ne ! Tvoja odločitev ?

Srečno !

Hvala za odgovor!

Strinjam se z vsem kar ste napisali. S tem, da moram sama začutiti, kdaj je pravi čas in ukrepati, pa tudi s tem, da ni škoda “energije” v ta namen.

Ali sem dojela poanto glede svojega odnosa do drugih? No…lahko bi rekla, da sem, ampak razumeti in spremeniti vedenjske vzorce…to ni ravno avtomatska sprememba. Ravno za to, si mislim, da ne bom prišla nikamor več sama. Prebiranje raznih knjig mi je pomagalo razumeti odgovor na marsikateri “zakaj”. Zdaj pa bi rada spoznala odgovor na vprašanje “Kako”.

Kako se v praksi pride do izražanja čustev? Kako se pokaže svoj pravi jaz na uravnovešen način? Kako se obvladuje žalost? Kako preživeti čez dan, ko vsako noč te v sanjah nekdo posili? Kako? Kako?

To so stvari, ki bi se jih rada lotila.

Lp!

Pozdravljena!

Me veseli, da je večina stvari razumljenih in da so ostale samo tiste, na katere res ni odgovora. Izražanje čustev v praksi zgleda takole ; kot prvo si je treba na zavedni ravni govoriti v mislih ali na glas – da je dovolj bilo nezaupanja do ljudi, do sebe. Da je potrebno nekaj storiti, da se gre korak naprej.
Kakšno pot bomo ubrali, od tega je odvisna naša naravnanost ( pozitivna / negativna ), zavedanje, da se to ne ” splača ” več, ter koliko močno si res želimo spremembe in hrepenimo po tem. Ko imamo vse to v ” mezincu ” mehanizmi v možganih začnejo delovati in sprejemati signale. V začetku nam je vse tuje, drugačno in nerazumljivo. Ve se da zato, ker so bili dolga leta takšni in drugačni vzorci, ki so nas oblikovali, naredili in ” utrdili ” v nekem prepričanju. Ko se postavljamo na novo, drugačno pot bi lahko rekla ( si upam trditi), da je skoraj tako, kot pri otroku ko začne sam hoditi oz. ko shodi. Spoznava svet v svoji višini, razumljenosti, predvsem pa odkriva.
Tudi mi moramo pričeti z odkrivanjem, seveda ugotovimo, da zaradi svoje ” drugačnosti ” nismo uživali recimo v ptičjem petju, sprehodu po gozdu, morda v prijateljstvu ali pa, da nismo uživali v družbi in kako naporno je bilo sprenevedanje. Ko vse to obvladamo nekako, se pri nas ” zbudi ” zavedanje, da bi bilo fino, da spustimo svoja čustva do te mere, da pričenjamo postopno zaupati ljudem. To ne pomeni, da bomo pa kar takoj jutri vsem povedali to in ono. Pomeni samo zavedanje v sebi, da lahko spustimo nekoga v naš ” svet ” . POSTOPOMA . Ene prej lahko spustijo nekoga v ” svoj svet “, druge kasneje. Nekega pravila ni. Vse bazira na naših občutjih, ki se jih občuti ob ljudeh. In za te stvari si je potrebno vzeti čas. Kolikor ga pač potrebujemo. Vedeti je potrebno tudi, da se nam bodo ” odpirale ” nove in nove stvari, občutja ( morda besa, žalosti, strahu, tega nisem vredna in podobno ) kar je normalno stanje. Ob vsem tem je pametno tudi ” pošlihtati ” samozavest in samopodobo. Kajti to je najtežje in če tega ni v pravem ravnovesju lahko ” pademo ” nazaj na star sistem. Preživijo tiste res s trdno voljo, vztrajnostjo, trmo in zavedanjem, da je s starim načinom življenja konec. Ne trdim, da ti tega ne boš zmogla. Zmoreš, ker o tem že dalj časa razmišljaš.

Kako preživeti dan, ko je v glavi spomin in občutek na posilstvo, je bilo vprašanje ? Omenila si, da si prebrala kar nekaj knjig in ob knjigah si dobila odgovore predvidevam. Torej bi morala z zavedanjem v sebi pričeti, da to se je dogajalo, pa se sedaj ne več. Da takrat si bila stara toliko in toliko, ter nemočna. Sedaj si bolje ozaveščena in predvidevam, da tudi močnejša ?

Če pa nisi prišla do takih zaključkov, tudi ni nič narobe. Boš prišla pa z terapevtko. Zanima me, si že klicala za termin ali odlašaš in ” čakaš ” da bo drugo leto ?

Če imaš še kakšno vprašanje, sem ti na voljo.

Srečno !

P. s: prosim ni me treba VIKATI. TIKAJ ME !

Pozdravljena!

Hvala, res, za vso prijaznost! Mislim, da so terapije faza, do katere moramo dozoreti. Lani sem še “cincala” in ko sem se pogovarjala s terapevtko nisem bila prepričana, da je to najboljša rešitev. Ko mi je rekla, da je na voljo, če bi imela kakšno krizo, sem si mislila, da sem dovolj močna in da če sem celo življenje uspela tako živeti, bom še naprej. Nisem si mislila, res, da človek pride do trenutka, ko ni več zmožen nekaj zdržati. Sem že prej imela obdobja žalosti in depresije. Kar se tiče pa sedanjih očutko ne vem, ali so tako močni, ker so prejšnji pozabljeni ali ker res ne morem več. Tako da sem se dejansko dogovorila za terapije naslednje leto in si tudi ne želim premisliti. Mislim, da je faza “cincanja” mimo in da je zdaj čas, da se izvlečem gor. 🙂

Ženske imamo eno napako, ki pa je tudi naša moč…trma! 🙂

Še enkrat hvala in lep pozdrav!

Kako Cigančica opisuje svoje starše kot dobre in varne. A danes vemo, da se spolne zlorabe dogajajo v družinah kjer NI VARNO. Oče v taki družini ni ponosen, mati ni predana. Tam so skrivnosti, pogojno sprejemanje in nenehna preža kaj lahko in kaj ne. Nikakor pa ni varno. Preden pride do spolne zlorabe, so itak prisotne že vsemogoče psihične in fizične sramotilne stvari. Spolna zloraba je le kot en vrh gore. In dogajajo se v vsakem drugem slovenskem domu.
Jasen znak vašega zanikanja je to opevanje staršev. Ko boste zmogle videt še malo več, bodo stvari bolj jasne in ne tako slučajne.
S pomočjo se da življenje spremenit občutno na bolje, zelo dobro delajo na frančiškanskem inštitutu- je zastonj, zato pa tud malo za počakat. In pa na ostalih družinskih, zakonskih terapevtskih centrih. Poznano, sprobano, je bilo težko, a zdaj je veliko bolje.
lp

Pozdrav,

po dolgem času se spet oglašam. Od tega posta – v katerem sem se prvič v življenju izpovedala o stvari, ki me tako mori in o kateri se ne morem z nikomer pogovarjati – je minilo dobrega pol leta, v katerem sem nadaljevala pot osebnega razvoja in rasti in se skušala te moreče teže na ramenu osvoboditi.
Zelo sem bila hvaležna za vse vaše prijazne besede! Edino zadnjega posta ne razumem čisto…Moji starši z vsem skupaj pač nimajo nič. Naredili so vse, kar so lahko, da bi me obvarovali in pač spodleteli. Tu jim sama nimam kaj zameriti.

En od poskusov je bil obiskovanje samopomočne skupine. Šla sem…nekajkrat, potem je postalo prehudo. Po eni strani taka skupina ni zame, ker imam stvari očitno nerazčiščene in po drugi, ker se na takšne skupine pač lahko prijavi vsakdo. In saj veste, kako pravijo, sto ljudi, sto čudi.

Od tega da smo se ure in ure ukvarjali s punco ki si je zlorabo izmislila do tega, da so me začele nekatere napadati, ker se s svojim posiljevalcem nočem soočiti.

Zato se mi je obiskovanje začelo upirati in sem obupala. Priznati moram tudi, da sem vsakič po nekaj ur na dan jokala ko sem prišla domov in ravno ko sem se potolažila, sta bila dva tedna mimo in agonija se je ponovila.

Opažam namreč, da se veliko žrtev spolnih zlorab hrani s sovraštvom do svojega posiljevalca – ker je to edino, kar majo in na kar se lahko oprejo. Sovražijo svoje starše, ker niso ničesar naredili, sovražijo svoje sosede ker niso posumili, sovražijo ljudi, ker jih niso zaščitili. Sama hočem osvoboditi svojo dušo na podlagi pozitivnih, ne pa negativnih čustev.

Seveda lahko do smrti sovražim brata za dejanja ki jih je storil, a to bo tudi pomenilo, da do smrti ne bom zmogla teh dejanj dati v pozabo. Nisem žrtev, nisem boga. Ne sprejemam miloščine in nočem drame. Sem le en izmed miljard osebkov s prtljago, eni imajo težjo drugi lažjo, nihče pa ni popolnoma brez.

Zato me zanima, ali je še kdo, ki ga ta način soočanja z zlorabo moti? Je kje kdo, ki bi raje odpustil kot sovražil – ne za voljo posiljevalca temveč za voljo moje duše in uma, ki sta utrujena od sovraštva! Želim si biti svobodna in vem, da tega stanja nikoli ne bom dosegla, če sovražim.

Pozdravljena !

Veseli me, da si se oglasila in napisala svoja razmišljanja. Opisuješ, kako si bila parkrat na skupini in potem si opustila vse to, zaradi svojega prehudega pritiska. Pritisk se je naredil v glavi, samo zato, ker so ti bila dejanja s pripovedovanja ” domača ” in možgani niso želeli tega poslušati in se soočiti z dejstvom. Narejena je bila napaka. Pri veliko ljudeh berem, kako tik pred ” zdajci “, ko bi se lahko spomnili zlorabe ali pa začeli delati na sebi – opustijo terapijo, ker je strah prevelik in se ne znajo soočiti s tem. Treba je iti mimo sebe in ne poslušati notranjih glasov, ker samo zavajajo. Ko se odločite za skupino ali terapijo, je smiselno in edino pravilno, da se nadaljuje vse to – ker je TO DOBRO ZA VAS. V končni fazi ste se odločile za ta korak, DA NAREDITE NEKAJ ZASE. Ne pa da zopet, ko nekaj ni ok, se skrijete nazaj v svojo luknjo ! Ni to mišljeno dobesedno za avtorico, ampak na splošno – KER SE TEGA PREVEČ DOGAJA !!![/u]

Vedeti morate, da s takim načinom, ne boste nikoli NIKAMOR PRIŠLE. Saj vendar želite nekaj narediti ZASE, kajne ? Torej, zakaj umik ? Niste več majhne punčke, ampak odrasle ženske z razumom in željo PREDELATI ZLORABO. Zakaj vedno znova in znova to pozabljate ? Morda bo marsikatera mislila, da je meni lahko to pisati. JA; RES JE LAHKO pisati, ker sama sem želela predelati zlorabo in nisem imela NITI NAJMANJŠE ŽELJE se umakniti in jokati svojem kotu ! Zakaj ? Preprosto zato, ker je preveč let minilo v joku, samoti, skrivanju, zaničevanju, samomorilnih misli in še česa. ŽELELA SEM SVOBODNEJE ZADIHATI, ŽELELA SEM PREDELATI PRETEKLOST IN NEKOČ POTEGNITI ČRTO IN ZAČETI ZNOVA. Ta misel in želja, me je gnala naprej. Seveda sem tudi sama imela glavobole, ampak sem vedela, da so to stvari, čez katere moram iti, da mi bo po vsem boljše in lažje. NISEM OBUPALA NIKOLI, TUDI KO MI JE BILO TEŽKO.
Tudi VE ne smete !!!

In ja, kot pišeš, veliko žrtev se hrani z sovraštvom, gnusom in jezo. To so predvsem tiste, ki niso predelale zlorabo, ampak samo mislijo, da so jo ! Razlika je očitna.

Vam je sedaj jasno drage uporabnice, zakaj je potrebno predelati zlorabo ?

Saj veste, SKUPAJ SMO MOČNEJŠE !

Srečno!

Pozdrav, Maja,

hvala za hiter odgovor. Šele zdaj sem opazila, da sem v postu popolnoma pozabila dodati nekaj zelo pomembnega – opustila sem samopomočno skupino, ker ni bila prava pot zame, ne pomeni pa, da sem opustila pot. Namreč, obiskujem strokovnjaka (s katerim sem vzpostavila stik preko samopomočne skupine) in se individualno soočam s svojimi strahovi. In, ko jih bom predelala, bom mogoče s samopomočno skupino spet poiskusila. Mogoče pa pač ne, vsak ima svoj način in svojo pot. Meni pač individualna terapija veliko bolj paše, je pa tudi ta zahtevna in naporna. Ampak, vse se da, če se hoče.

Pozdravljena!

Upam da te ne moti ker ti pišem, sem namreč moški. Jaz imam tudi svojo zgodbo v družini. Lahko jo izbrskaš pod imenom haski, če želiš. Ampak pišem ti ne zaradi tega, ampak zaradi tega, ker ti želim predlagati enega zelo dobrega strokovnjaka in izjemnega človeka, ki bi ti nemara lahko pomagal. Pater Kristjan Gostečnik je frančiškanski pater, ob tem pa psiholog in psihoterapevt. Veliko časa je bil v ZDA, sedaj pa ima pod okriljem frančiškanske cerkve v Ljubljani Frančiškanski inštitut, kjer izobražuje družinske in zakonske terapevte. Tega ne vem, ali ima še on svoje terapije, imam občutek da zaradi zasedenosti ne, ima pa Sveto Spoved ob petkih zjutraj. In Sveta spoved je pravtako ena oblika psihoterapije in je seveda zastonj. Ogromno ljudi prihaja k njemu, zato je potrebno biti res zgoden, recimo okoli 5. ure zjutraj je potrebno že čakati pred cerkvijo, če želiš tisti dan priti k njemu. Spoved poteka brez kakršnih koli pregrad, torek iz oči v oči, oba sedita na stolu in se pogovarjata. Vera ni pogoj, da lahko prideš k njemu. Če imaš mogoče negativno mnenje do cerkve ti kljub temu svetujem da greš in poiskusiš. Duhovniki so pravtako ljudje kot vsi mi, eni so boljši, drugi so manj dobri, ampak on je po mojih izkušnjah res izjemen človek. tudi sam je veliko prestal v življenju, da je prišel do sem kjer je danes. S svojii besedami zna biti direkten tako da ti direktno pove, kako in kaj je na stvari. Ampak po moji izkušnji ti lahko povem, da ravno to pomaga.In še to, če morda še nisi bila pri Sveti spovedi. Vse lahko poveš, ne le svoje grehe, ampak tudi grehe drugih nad tabo. Torej to, kar te boli, kar so ti prizadejali drugi. In želim ti, da si boš zacelila vse rane v svoji notranjosti in da boš srečna.

Ob tem pa se ena izmed njegovih terapevtk ukvarja s spolnimi zlorabami. Ime ji je dr. Tanja Repič, je pa zakonska in družinska terapevtka. pri Mohorjevi družbi pa je izdala knjigo Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje.
K njej pa lahko prideš na terapijo. nekaj sicer stane, samo kot sem obveščen, je nekoliko ceneje kot drugje. Tukaj je povezava do njene spletne strani: http://www.socutje.si/?what=incfl&flnm=kdo.php

In še to: povezava do spletne strani Frančiškanskega inštituta http://www.franciskani.si/fdi/spolnihzlorab.htm. Če boš pazljivo prebrala, spodaj piše, da je brezplačno in anonimno. Pravtako obstajajo individualna srečanja, povezava pa je http://www.franciskani.si/fdi/terapija.htm in tudi to je brezplačno.

Lep pozdrav

Haski, hvala ti za nasvet! Trenutno živim v tujini, kjer se srečujem s strokovnjakom, ko pridem nazaj domov, pa bom mogoče poskusila vstati dovolj zgodaj zjutraj in iti do Frančiškanskega inštituta.

za tebe Maja

to kar si moras takoj in za vedno v glavo zabiti pa je da to kar se ti je v mladosti zgodilo to ni tvoja krivda
zato ti se ne smes vec sama sebe zanicevati , temvec moras si dati novo nalogo da koncno postanes
srecna v tvojem zivljenju ..Zdaj pa koncaj z auto-destroy in daj si nalogo da zazivis in profitiras vsakega trenutka tvojega zivljenja …preden da pravo zivljenje zacnes pa se moras exorcisirati tega kar si prestala ..
iti zunaj na zabavo se lepo obleci takole da bos vsec fantom ter se malo z njimi igrati takole bos sami sebi dopovedala da si ti ena zanimljiva oseba -v katere pa so lahko fantje zaljubljeni –in te kasneje iskreno ljubijo ..ter samo na tebe mislijo treba ti je lastne asiguracije — pojdi zunaj zabavaj se pa bos ze se z tvojimi 30 leti ugotovila da te ljudje radi imajo zato ker si tu ena prava in prima punca da to nisi ti nic in nigdar kriva –da je zdaj cas da ne gubis tvojega casa –zivljenje je kratko …objami ga in odloci se da
ti moras biti srecna ne gubi tvojega casa z jokom pasc pa z zabavo cetudi imas 30 let pa profitiraj vsak trenutek in uzivljaj vse kar si izgubila ne bo vec prislo nazaj –vse kar je pa se pret teboj to pa bos se mnogo lepega dozivela –odloci se da bos srecna ti sama to lahko uspes zelim ti vse najboljse punca

Če imaš mogoče 10% prav, so tvoje neusmiljene, bedaško izrečene besede nasprotje od spodbude. Punca, ki si ji jih namenil, lahko samo sklepa, da ne razumeš ničesar in se ne znaš vživeti v njeno situacijo. Res je, da ni njena krivda! Res je, da mora zaživeti, da je življenje kratko, da ima verjetno veliko ljudi okoli sebe, ki jo spoštujejo in imajo radi, ampak s tvojimi besedami si ne bo mogla pomagat. Pohvala in spodbuda sta sprejemljivi le, če sta sočutni, če iz besed veje spoštovanje in sočutje. Ne pridigaj ji o tem, kaj mora narediti! Raje jo povabi zraven in ji olepšaj življenje! Boš videl, da bo veliko bolj efektivno.
Lp!