Pozdrasvljeni!
Sem 22- letna študentka. Ob rednem študiju več čas opravljam študentko delo. Moj problem je namreč sledeči. Moja mama je bolana posesivnica, ki ves čas goji bolano nezaupanje v mene in moja dejanja. Od nekdaj samo ponižuje, pljuva po ljudeh ter stresa svoje osebno nesamozavoljstvo na druge (beri mene in brata). Kamkoli grem me vedno gnjavi vedno jo vse zanima in več čas me obmetava s besedami, da je to zaradi droge in moznosti, da lahko zapadem v slabo druzbo tudi denarja mi zaradi sledečih problemov noče dati. Dejansko hodim k psihiatrom zarad nje in oceta. Delala sem že test za droge in vse. Sledeče je bilo vse itak negativno razen antidepresivov ki jih jemljem zaradi počutja (paroxat). Sama sem zaradi teh zadev zelo depresivna. Ko pomislim da sem v zgodnjih mladih odraslih letih in da bi se morala pričeti osamosvajati mi sploh ni. Delo nadomesti vse. Druzine in svojih otrok si zaradi svoje matere in oceta ne zelim, dejansko nocem delati istih napak ki sta jih onadva pri meni. Potem problem ki me pesti je tudi moj brat, ki se zadnje čase (nekaj par let, star je ze 30) zapira v sobo. Domov ni pripeljal še nobene punce, ne kaze zelje za nic razen delo in racunalnik. Tudi komunicira ne vec z mano s starsi pa sploh ne. Nevem kako bi mu lahko pomagala. Psihiater ali pa kaksen psiholoski pogovor ne pride v postev. Moti me, da se po cele dneve zapira v sobo in ne kaze npbenega zanimanja. Koliko je tu mozno, da sta mu starsa unicila psiho tako kot meni?? Sploh mati ki je navadna bolana odvisnica od odnosov ampak problem ne vidi v sebi temvec vedno v drugih? Je kdo tu ki bi bil pripravljen na pogovor z mano v zivo?

Draga “nasti 22”!

Ko preberem kakšno takšno sporočilo, me kar malo stisne. Zakaj? Zato, ker tudi sama kot mamica po 1 strani dostix v temo brcnem, po drugi pa sem huda na svoja starša, če v mojih očeh naredita kaj narobe. Ampak poglej, zato smo na Zemlji-da se učimo. Eni hitreje, drugi počasneje, tretji morda sploh ne-kdo bi vedel?!

Sebe prikrajšati za družino in otroke zaradi slabe družinske izkušnje je kratko malo nesmiselno. Kaj pa, če boš zelo zelo dobra mamica in zelo zelo dobra žena? In če boš imela zelo OK družino? Poskusi ne sebi delati tega-da bi se razumsko odpovedala stvarem, ki so lahko zelo lepe, je pa odvisno, kdo se jih loti. Tvoja mama se jih je morda res lotila nerodno, vendar če bi šla pogledat v njeno preteklost, bi jo morda lahko razumela. Res ni treba, da je takšna, čeprav je tudi ona v svoji družini trpela. Lahko bi sama od sebe kaj popravila. Lahko pa, da tega ne zmore.

Pusti mamo in brata. Naj naredita s svojim življenjem, kar želita! Pomembna si ti!!! Poglej, na koncu sporočila si odgovorila sama sebi, ko si napisala za mamo: …”ampak problema ne vidi v sebi, temveč vedno v drugih:::” Čisto po kmečko rečeno: Glej, da ne boš tudi ti delala tega. Ker potem nisi nič drugačna. Zato raje vso svojo energijo usmeri vase. OK, tudi to, da veliko delaš, je do neke mere v redu. Deloholizem je na nek način precej družbeno ovrednoten, je pa to še vedno zasvojenost. Lahko obrneva tako: Mama je po tvojem mnenju odvisna od odnosov. Ti pa boš morda kmalu odvisna od dela.

Zato še pravi čas pritisni na “bremzo” in se začni ukvarjati s seboj na pravi način in si poskušaj praznino napolniti še s čim drugim, ne samo z delom. Poskusi biti prijazna s seboj: dovolj spanja in počitka, narava, glasba, kakšna knjiga, kakšen kino,… In ja, če potrebuješ pogovor v živo, lahko pokličeš mene v službo na: 04/236-26-10 oz. 031/495-514, od ponedeljka do petka, med 7:30 in 15:30, pa bova videli, odkod si in če se lahko dobiva. Drugače pa se bo gotovo našel še kdo, ki bi se želel srečati s teboj in pogovarjati o tvoji temi.

In jaz ne bila jaz, če ne bi iz rokava potegnila kakšnega naslova knjige, zato tudi tokrat: STRUPENI STARŠI. Mislim, da je naslov res tak. Poskusi! Kot sem slišala, knjiga do konca zadene žebljico na glavico.

Maja