Poseben primerek moškega?
Spoznala sva se preko kolegice oba blizu 40 let. Po letu dni druženja in spoznavanja sem se preselila k njemu na vikend na deželo. Bila sva sva si v oporo, oba hvaležna, da sva se našla, s podobnimi pogledi, zanimanji, hobiji, veliko sva potovala, urejala okolico vikenda, se družila s sorodniki, skratka bila je lepa, prijetna veza.
Že na začetku mi je povedal, da se želi odseliti v mesto, kjer ima službo. Jaz sem oklevala, ker je imel še starega psa velike pasme, sem menila, da še počakava že zaradi psa, saj ga ni bilo mogoče vzeti v stanovanje. Pes se mi je preveč smilil, da bi ga dali uspavat, zato sem bila pripravljena še malo “potrpeti”, kar pa on ni bil pripravljen, kljub temu, da je bil pes njegov
Želel je tudi , da se poročiva, a sem želela še malo počakati in zorganizirati res nepozabno praznovanje.
In potem je po skoraj petih letih počilo, ker je bilo zame povsem nepričakovano, je bilo še toliko hujše. Kajti en teden preden me je vrgel iz vikenda, mi je še dejal, da naj kupim stanovanje in zorganiziram poroko v roku enega meseca.
Ko me ni bilo na vikendu, mi je po telefonu sporočil, da se je odločil, da konča z mano, zamenjal je ključavnico in mi po treh tednih stvari dostavil na parkirišče trgovskega centra ter zahteval najemnino za življenje pri njem. Razlogi za razhod, ki jih je navedel so bili naslednji:
– nisem kupila stanovanja in omogočila boljšega življenja (vedel je, da imam našparan denar, on je imel namreč dolgove in ni bil kreditno sposoben),
– nisem se poročila.
V manj kot v enem mescu je imel pri sebi na vikendu že mlado žensko, ki jo je spoznal preko interneta in ki je izpolnjevala kriterije: je bistveno mlajša od njega ter je iz mesta kamor se hoče preseliti, z njo je doživel, kot je povedal vso razsežnost zemeljske ljubezni, ki jo je mogoče sploh doživeti in če bi se mu slučajno sfižilo z deklico, ne bo nikoli več iskal žensko… deklica je sicer muhasta, a je vredna, da potrpi…
Danes na vso to dogajanje ne gledam več s tako prizadetostjo temveč z večjo distanco, sicer se še sprašujem s kakšnim človekom sem živela in sem bila se pripravljena poročiti.
Verjetno je odgovor čisto preprost, moški me ni imel rad, saj kot je dejal po telefonu, je bil z mano zgolj zato ,ker se je bal biti sam in je zgolj čakal, da se pojavi ženska, ki bi ga rešila stisk, ki jih je doživljal ob meni.
Kako se lahko pet let pretvarjaš z žensko, čigar energija ti že v štartu ne ustreza ter od nje zahtevaš, da kupi stanovanje in se s tabo poroči hkrati pa čakaš, da se pojavi nova ženska v tvojem življenju?
A so moški res tega zmožni? Ali sem naletela na poseben primerek?
Takšne zgodbe se dogajajo in pišejo samo pri nas na Balkanu, kjer večina ljudi, predvsem maminih sinčkov, ki so vajeni da jim vse kdo drug naredi, preži na žrtev in lahek plen vs. naivno žensko, ki je poštena in iskrena v svojih namenih posledično lahek plen. In potem k najde nekoga, ki bi mu lahko materialno nudil vse tisto kar si sam ne more, je pripravljen iti čez vse meje človeškega, tudi hlinjenje ljubezni. Priznati je treba, da je bil zaljubljen, to že, samo ne v vas kot osebo in življenjsko sopotnico temveč v koristi, ki jih je na začetku zaznal in videl v vas. Ko pa je videl, da se ne bo okoristil, jo je odpihal.
To ni nič kaj poseben primer, to je skoraj vsakdan pri nas. Welcome to Club :). Upam, da vas je izučilo.
Hvala za vaš prispevek in vprašanje.
Da tega so moški zmožni. Pa ne samo moški, tudi ženske.
Pri vaši zgodbi mi manjka nekaj informacij, namreč, podobne zgodbe nimajo 5 letnega trajanja in se podoben epilog zgodi že prej. Pogosto tudi tako, da “žrtev” vzame kredit (ali poroštvo) za “partnerja” (izkušnje iz moje strokovne prakse).
Ali ste za moškega, o katerem pišete, na kakšen način plačevali? Ste ga kdaj rešili pred kakšnim rubežom, ali ste za njega plačali kakšen dolg ali del dolga. …? Ste za njega vzeli kredit …?
V nekaj stavkih opišite kakšen je moški o katerem pišete po značaju (kaj ga najbolj definira) in kakšni ste vi po značaju (kaj vas najbolj definira)? Kakšen je bil vajin odnos in vajina spolnost? Ali vas je bilo kdaj strah v njegovi bližini? Kaj vas je v resnici zadrževalo, da se niste z njim poročili? Zgodba o organizaciji poroke me ne prepriča. Zakopljite malo globlje v svoje občutke in slutnje. Kaj vam pomeni poroka?
Napišite seveda samo tisto za kar menite, da lahko napišete na forum.
Imam dve ideji, glede tega, kaj se je v resnici zgodilo, vendar potrebujem nekaj več informacij, da se bom lažje povezal vse drobtinice.
Hvala vam za odgovor.
Nisem jemala kredita, posojala sem mu denar, ki mi ga je tudi vrnil. Finance sva imela tako urejene, da je on plačeval za stroške, jaz za gospodinjstvo.
Od vsega začetka je pritiskal name, da naj kupim stanovanje ( ne da bi pomislil na psa), čeprav sem rekla, da bom, kakor hitro ne bo več psa, tudi s poroko je kar hitro začel pritiskati.
Sem dokaj nezaupljiva ( mi je bilo vcepljeno), ker sem vedela, da je že prej preden sva se spoznala naredil nekaj nespametnih odločitev, sem bila bolj previdna. Razlogi zakaj nisem kupila stanovanja so bili sledeči: pes in pa ustrezalo mi je še nekaj časa živeti na deželi. Razlogi zakaj nisem še privolila v poroko: pritisk, ki ga je izvajal name, čakala sem na poletni čas, ko bi imela več časa, morda tudi nisem čutila varnost.
Rekel je, da se nikamor ne premaknem, da on gre naprej v življenju, da sem imela dovolj časa, da kupim stanovanje in uredim poroko, ker tega nisem storila, se je odločil za razhod.
Hvala za vaš odgovor.
Nedvoumno je, da moški o katerem pišete ni znal na primeren način prekiniti odnosa. Rekel bi da gre pri tem za maščevalnost / preračunljivost v kombinaciji z eno izmed značajskih obramb. Ali gre pri tem za mejno, narcistično ali kakšno izmed oblik osebnostnih motenj ne želim špekulirati? Morda celo gre, vendar imamo daleč premalo informacij za kakšno tehtno diskusijo na to temo.
Vendar pa to ni edini pogled. Menim, da oba v preteklosti bila ranjena v odnosih, ali pa sta to prenesla iz primarnih družin. On se je hotel z vami zvezati 150 %, vi pa z njim 50 %. On je pretirano pritiskal, vi ste se pretirano izmikali in na nek način tudi taktizirali. 5 let je dolga doba, še posebej pri starosti 40 let. Na koncu se je zopet potrdila vajina osebna realnost: moškim ni za zaupati – ženskam pa tudi ne.
Menim, da se z vami ni želel samo okoristiti. Na nek način je skozi razmerje pokazal določeno stopnjo zrelosti – v končni fazi ste vi z njim vztrajali 5 let, je pa res, da je na koncu ravnal zelo nezrelo in vas je izrabil – vsaj v času, ko je že prijateljeval s sedanjo partnerico.
Resnice kakšni so globlji razlogi za njegova dejanja brez njega ne boste mogli izvedeti. Lahko se sicer naslonite na različna posplošena mnenja na različnih forumih. Ena vam bodo bolj všeč in druga manj.
Sedaj ste sami. Razumem in čutim vaše frustracije, vendar vaš bivši ni več pomemben. “Spustite ga”, začnite delati na sebi, svojih frustracijah, svojih sencah značaja in zaupljivosti do moških (in sebe).
Niso vsi moški enaki. Veliko njim je mogoče celo zaupati.
Želim vam vse dobro.
Hvala za odgovor, vaši komentarji mi pomagajo pri predelovanju te izkušnje ter pri razumevanju same sebe in mojih odzivov.
Res sem cincala s poroko in z nakupom stanovanja, sem pa imela namen v bljižnji prihodnosti, razloge sem že prej navedla….
Ne čutim več frustracije, tudi jeze ne…samo analiziram kaj se je pravzaprav dogajalo.
Način kako je prekinil z mano je povsem identičen kot je končal z mojo predhodnico (zamenjava ključavnice, dostava stvari na parkirišče), razlika je le v tem, da je bil z njo par mesecev z mano pa skoraj pet let.
Pravite, da je pokazal določeno stopnjo zrelosti, saj je navsezadnje zdržal z mano pet let.
Ma ne vem, če je to zrelost…hkrati je kolegom povedal ter napisal v mailu, da je trpel v tej vezi in bi moral že po enem mesecu prekiniti.
Kakorkoli že, če imaš nekoga resnično rad, ga res pustiš zato, ker le-ta še ni kupil stanovanja in je hotel še počakati s poroko?
Če ti ženska ne ustreza, kljub vsemu vztrajaš z njo in se želiš poročiti z njo, hkrati pa čakaš, da se pojavi nova ženska, da te reši muk in da odideš z njo, ker se bojiš biti sam?
Ne, seveda s poroko, stanovanjem in podobnimi resnimi odločitvami ne izsiljuješ. Dognati njegov način razmišljanja je jalovo delo, se strinjam z odgovorom Neonke, da je tip vsaj deloma MOM – si premalo napisala o tem, kako se je sicer vedel do tebe, najbližjih, kako je funkcioniral v družbi, službi itd. Ampak to res ni več pomembno in človek z normalno zvezanimi možgani tega ne more nikoli razumet. Lahko pride zgolj do spoznanja, da se je treba takim ljudem izogibat. Naj ti bo dobra šola za prihodnost.
Rada bi te pa pohvalila, ker si bila tako uvidevna do psa … res vsa čast, imaš veliko srce na pravem mestu.
(Ne vem, ali si ti že pisala na forum Ločitve, ker zahteva najemnino? Ali je bila to mogoče že tvoja naslednica …).
Čeprav ti je povedal, da je spoznal z drugo vso razsežnost zemeljske ljubezni, ki jo je mogoče sploh doživeti, želi le, da bi te (vsaj malo) glodala zamujena prilika. Je bila res zamujena? Je bila sploh prilika?
Ko pride pravi, ti ne bo postavljal ultimatov, temveč ga bo zanimalo, kaj čutiš, kaj želiš.
Zato, glavo pokonci in srčno naprej – saj je pred teboj še ves preostanek tvojega življenja. Prepusti se mu brez pričakovanj in časovnih omejitev.
Čeprav ti je povedal, da je spoznal z drugo vso razsežnost zemeljske ljubezni, ki jo je mogoče sploh doživeti, želi le, da bi te (vsaj malo) glodala zamujena prilika. Je bila res zamujena? Je bila sploh prilika?
Ko pride pravi, ti ne bo postavljal ultimatov, temveč ga bo zanimalo, kaj čutiš, kaj želiš.
Zato, glavo pokonci in srčno naprej – saj je pred teboj še ves preostanek tvojega življenja. Prepusti se mu brez pričakovanj in časovnih omejitev.[/quote]
Glavo pokonci! …ampak življenju se ne prepusti tako, da te bo premetavalo. Zaupaj svoji intuiciji, poskrbi zase, šele nato se odločaj za zvezo z nekom. V življenju si postavljamo cilje in s tem so neposredno povezana tudi pričakovanja in časovne omejitve. Razlika med odraslo, odgovorno osebo in nedoraslo je pa ravno v tem, da si postavi dosegljive cilje in razumna pričakovanja.
SAMAECH odločiti se boste morali, ali želite iz svojega bivšega partnerja s katerim ste preživeli 5 let svojega življenja narediti popolnoma negativni spomin, ali boste skušali na situacijo pogledati z nekaj več objektivnosti. Vem, da je v prvem primeru kratkoročno lažje prenesti dejstvo, da ste z njim izgubili 5 let življenja, in da ste bili slepi, ker ga niste spregledali in da ste lahko sedaj srečni, ker tako ali tako s takšnim človekom ne bi mogli dolgoročno funkcionirati.
Toda, ali vam bo rušenje vsega lepega, kar sta doživela res pomagalo, da boste lažje šli naprej? Ali vam bo to pomagalo, da mu boste lahko nekoč odpustili? Ali pa vas bo to potisnilo še globlje v krog negativnih prepričanj glede moških?
Kar je naredil na koncu ni prav. Iz izkušenj s klienti vem, da dolgoročno ne boste mogli izstopiti iz začaranega kroga slabih zvez, če boste na preteklih 5 let gledali samo pesimistično. Namreč, na koncu boste vedno prišli do spoznanja, da ste vi bili slepi in naivni (in boste naslednjič še bolj previdni) in da moškim preprosto ni za zaupati. Obstaja tudi drugačna pot. Na njej ste tega moškega ljubili, verjamem, da je večina teh let tudi on ljubil vas. Postopoma sta oba vstopala v vedno močnejše obrambne strategije, in izgubila stik s sabo.
Da ne čutite jeze in frustracij je v bistvu slabo, saj se je ta energija sedaj usmerila v racionalizacijo situacije na kognitivnem nivoju. Iz tega se bodo še dodatno utrdila različna negativna prepričanja in podzavestno nezaupanje do moških.
To vam razlagam, ker bi vas želel usmeriti v smer učenja in raziskovanja. Prav je, da skušate razumeti stvari. Vendar kot sem že napisal, brez njega v resnici ne vemo, kaj je on čutil do vas vseh teh 5 let. Ta trenutek verjetno niti sam ne ve tega, saj je očitno zelo obremenjen z sovraštvom in zamero do vas.
Prav bi bilo, da bi prekinitev zveze naredil bolj odraslo in s spoštovanjem do vajinih 5 let, to lahko nedvoumno zapišemo in v tem delu sem tudi jaz zelo kritičen do njegovih dejanj.
Narobe ste me razumeli. Vi ste z njim bili 5 let (ne samo on z vami). Iz vaših zapisov je mogoče razbrati, da sta imela tudi lepe trenutke in da vas ni izkoriščal.
Iz zapisa lahko enostavno zaključimo, da se je 5 let sprenevedal. Sam se bolj nagibam k naslednji interpretaciji.
Menim, da je bil vajin odnos na začetku pristen. Vsak odnos (tudi vajin ni izjema) sčasoma na površje naplavi »sence«, ki začenjajo pri obeh partnerjih aktivirati podzavestne obrambne mehanizme. Pogosto so ti mehanizmi izredno destruktivni. Posledica tega pa je, da se partnerja oddaljujeta drug od drugega. Sčasoma nimata več pristnega stika, ampak med njima delujejo samo še »obrambne sile« – ne bi mi verjeli kaj vse partnerji počnejo drug drugemu. Rak rana partnerskih zvez je tudi neustrezna komunikacija in nesposobnost spoštovanja različnosti.
Koliko je poroka nekomu pomembna je odvisno od njegovih vrednot. Precej je odvisno tudi od tega na kakšen način ste podajali argumente za odlašanje. Meni osebno poroka ni pomembna in niti nisem poročen, nekomu pa je to lahko krona zveze in dokaz da nekdo misli resno z zvezo.
Vse kar ste napisali je torej plod značajskih obramb vašega bivšega partnerja, ki želi opravičiti 5 let vajinega odnosa, enako kot to sedaj počnete vi na svoj način. Ljubezen skozi te obrambe ne more več prodreti, kar pa ne pomeni, da je nekoč ni bilo.
Sedaj je na vas kaj boste naredili. Lahko naredite enako kot je naredil vaš bivši partner, ki je zrediral vajinih 5 let, in je svojo “odrešitev” našel v maljši ženski, lahko pa začnete delati iskreno na sebi, svojih sencah in frustracijah. To vam bo pomagalo, da boste lahko nekoč zopet odprli srce moškemu s katerim boste lahko zgradili dolgoročno pristno partnersko zvezo.
Čeprav ti je povedal, da je spoznal z drugo vso razsežnost zemeljske ljubezni, ki jo je mogoče sploh doživeti, želi le, da bi te (vsaj malo) glodala zamujena prilika. Je bila res zamujena? Je bila sploh prilika?
Ko pride pravi, ti ne bo postavljal ultimatov, temveč ga bo zanimalo, kaj čutiš, kaj želiš.
Zato, glavo pokonci in srčno naprej – saj je pred teboj še ves preostanek tvojega življenja. Prepusti se mu brez pričakovanj in časovnih omejitev.[/quote]
Glavo pokonci! …ampak življenju se ne prepusti tako, da te bo premetavalo. Zaupaj svoji intuiciji, poskrbi zase, šele nato se odločaj za zvezo z nekom. V življenju si postavljamo cilje in s tem so neposredno povezana tudi pričakovanja in časovne omejitve. Razlika med odraslo, odgovorno osebo in nedoraslo je pa ravno v tem, da si postavi dosegljive cilje in razumna pričakovanja.[/quote]
Nekoč, davno nekoč je bilo na forumu postavijenoo vprašanje, kateri so vaši cilji v življenju. In daleč najboljši odgovor je bil “plujem s tokom”. To ne pomeni, da se pustiš, da te premetava – temveč “ujameš val”.
Kajti: pri opredeljevanju dosegljivosti ciljev izhajaš iz preteklih izkušenj (naj bo sebe, tistih, ki so te vzgajali oz. okolice), ki pa vedno temeljijo na razmerah in naboru udeležencev tistega časa. Razumna pričakovanja (spet) izhajajo iz predstav, kaj je komu in do kje še, videti razumno. Nismo copy/paste eden drugega.
V preteklih letih ne iščem zamujenega (zato vidim, da ima tudi avtoričinih 5 let svojo noto), vse, kar se je dogajalo, je bilo del rasti. Da danes sem, kar sem. Koliko let nam je še namenjenih, ne ve noben od nas.
Odraslost pa mi pomeni predvsem soočiti se s posledicami svojih dejanj in sprejeti odgovornost za tisto, kar si oz. česar nisi storil. Obenem pa sprejeti, da so odločitve drugih odraslih oseb njihova temeljna pravica. Kako smo sposobni uskladiti svoje s tistimi potezami, ki jih vleče drugi, pa vpliva na polnejše sobivanje. Ob tem, da ne zanikamo sebe in svojih občutkov.
Vsekakor se pa strinjam
Hvala vam vsem za vaše komentarje.
Hvala g. Topovšek za razjasnitev dogajanja.
Čeprav vas čisto ne razumem, ko pravite, da naj mentalno ne predelujem kaj se je zgodilo, da naj “spustim”, ohranim lepe spomine in odpustim…ne vem, se mi zdi, da je treba vseeno stvari predelati, pa tudi če na mentalni ravni, da se ti v prihodnje kaj takega več ne zgodi… in šele potem si sposoben spustiti…
Pravite, da bi morali imeti še njegovo videnje situacije.
Če imate še voljo in čas, preberite še njegov mail, sicer pa še enkrat hvala za pripravljenos pojasniti stvari.
Po tistem, ko je zamenjal ključavnico ter zahteval plačilo najemnine v zameno za moje stvari je namreč napisal mail najinim kolegom, ter ga nazadnje posredoval še meni, v mailu opiše stiske, ki jih je doživljal ob meni:
Opomba moderatorja!
Del, kjer je citiran mail sem izbrisal, menim namreč, da bi se situacija brez potrebe še dodatno zaostrila, če bi vaš bivši partner izvedel, da ste javno objavili njegovo pisanje brez njegovega dovoljenja. Sem pa napisano shranil, in vam bom podal odgovor.
Še vedno situacijo vidim kot zgodbo dveh v odnosih ranjenih oseb. Imela sta dober namen, da vama uspe, žal se to ni zgodilo in se je situacija obrnila v precej žalostno smer. Odnos v katerem sta bila, vaju je ponovno ranil.
Trenutno sta oba v fazi zanikanja lastne odgovornosti za nastalo situacijo. In dokler bo to trajalo ni mogoče kaj veliko narediti. V kolikor se bi situacija zaostrila z njegove strani, boste verjetno morali zadevo urejati preko sodišča. Vsekakor pa bo sodišče vajin odnos obravnavalo kot da sta bila poročena. Iz tega naslova imata torej oba določne pravice in dolžnosti. Meni osebno je sicer nelogično, da bi lahko bivši partner terjal drugega za najemnino. Lahko pa vi njega (ali on vas) terja za kakršni koli skupne investicije od katerih ima sedaj korist samo ena oseba. Če prav razumem tega nista imela, torej po sodni plati ne bi smelo biti problemov. Mojega mnenja v zvezi s pravom ne jemati resno, samo skušam logično razmišljati.
Vaš bivši partner se počuti izdanega in glede na prebrano njegova dejanja izkazujejo določeno mero neracionalnosti in slabše integracije osebnosti. Seveda pa pri celoti ne morem zanemariti vašega vpliva na potek odnosa. Noben od vaju ni popoln. V vajinem odnosu je manjkala iskrena komunikacija, slišanje drug drugega, rekel bi, da je manjkalo predvsem nekaj spretnosti pri obvladovanju konfliktov, ki so se sproti pojavljali.
Pogosto se srečujem s takšnimi primeri, in skušam popraviti kar se popraviti da. Situacijo je potrebno predelati, se strinjam, vendar je pomembno kako jo predelate. Vsaj v moji praksi to izgleda tako, da klientom, ki se ločijo, pomagam nevtralizirati povezavo s bivšim partnerjem, ki se kaže kot konflikt s ponotranjeno podobo bivšega partnerja. To počnem s pomočjo različnih dihalnih in sprostilnih tehnik, tehnik izražanja telesnih in čustvenih impulzov, različnih kognitivnih in vizualizacijskih tehnik, hipnozo, tehnik energetske psihologije, tehnik zdravljenja notranjega ipd.
Ko se naboj, ki ga nekdo čuti do bivšega partnerja izprazni, ko ni ničesar več, kar bi bilo mogoče procesirati, ko se telesni, čustveni in kognitivni sistem umiri, pride na vrsto tudi oproščanje. Ne moremo oprostiti dokler povezana ni nevtralizirana. In po odpuščanju lahko začnemo delati na novih zvezah, ciljih ipd.
V določenih primerih je lahko napredek zelo hiter, včasih pa proces traja dlje, saj se v veliko primerov odprejo teme vezane na primarno družino, samozavest, asertivnost …
Popolnoma vseeno torej je, kaj misli, čuti in izraža vaš bivši partner. Sedaj ste pomembni vi.
Predlagam, da si vzamete vsaj 3-4x tedensko čas za sprehod v naravi. Sploh listavci imajo čudovito zdravilno moč. Jokajte, dihajte, kričite, dihajte, tolčite v blazino, dihajte, plešite, jokajte, privoščite si dobro kopel, jokajte, smejte se, dihajte, pojdite v družbo, pojdite na aerobiko, naredite si novo frizuro, dihajte, plešite, jokajte … odpustite in pojdite naprej.
V kolikor ne boste zmogli sami, me lahko pokličete in potrudil se bom, da vam pomagam.
Tole sem čakal… kdo je partner? Pes al on?
Ne bi obtoževal njega, al tebe – samo dal je recimo 5/70 svojega življenja, posvetil osebi, povedal in postavil meje o selitvi, željah in ne sanjah….
Torej, verjetno ima vsak moški že otroke za konkurenco… kaj šele pes! In stanovanje je “samo denar”. Žviš samo enkrat, ko umreš ostanejo samo geni! Kje so otroc?
Ko to berem, ne vem če bom še kdaj imela kakega moškega… Na videz sem, ne bom rekla da sem nekaj posebnega, se pa čist vsak bedak vpiči vame… Odkar sem samska, še bolj. V vezi sem bila več kot 10 let in se nikoli nisem počutila zaželjeno, mislila sem da je problem v meni, da jaz nimam njega dovolj rada. Potem sem prebrala eno knjigo, s področja psihoanalize, o odnosih, kjer sem dobila odgovor, da je moj bivši dejansko delal dosti stvari, ki res niso bile fer do mene. Ni se pa nikoli želel pogovarjat, niti 1x. Na koncu sem bila glavni krivec za razpad veze jaz. Verjetno tako mislijo čisto vsi, ki naju poznajo – oba sva sicer zel prilubljena med ljudmi, se mi zdi pa da s on še posebej trudi, da bi bil. Zelo je npr. prijazen. Ker je bil od mene starejši in si je izbral drugačno pot, pa je tudi npr. bil v karieri bolj uspešen od mene, pri čemer se je pa res trudil mene čim bolj zatret in res mi ni bilo nikoli jasno zakaj, ampak pridoločenih stvareh je tekmoval z menoj in bil užaljen, če je meni kaka stvar v tistem trenutku bolj uspela.
Potem se mi je zgodilo, da sem pa po nekaj mesecih samskega življenja spoznala enega res prijaznega fanta, simpatičnega… Zaključila sva po nekaj mesecih na njegovo željo. Dejansko, žal je ta njegova prijaznost bila krinka za nekaj drugega. V resnici me je ves čas vlekel za nos. Mogoče malo podobno kot bivši, sem pa vsaj vesela, da sva se razšla takoj. Ampak se ne bi, če ga ne bi jaz nekega dne prisilila v priznanje, da nekaj ni v redu – začel se je obnašat do mene zelo vzvišeno kot da sem jaz nekaj manjvrednega. Priznal, da sem v redu oseba – ampak če bi se mu to res zdelo, bi bil fer in bi mi, preden se je začel grdo obnašat do mene, povedal da se mu zdi, da nisem zanj. Grdo obnašanje pa je zame bilo – da sem prišla na obisk, me je povabil sam in potem je delal ene svoje stvari, jaz sem se pa dolgočasila. Ko sem prespala tam, pa me je sam povabil, si je dal jogi v drugo sobo. In ko je prišel njegov oče na obisk, ki me nikoli ni spoznal, sem mogla it od njega. Ni si pa niti en dan cel v vseh nekaj mesecih vzel samo zame. Zato se mi tudi zdi, da je že od začetka vedel, da bo to naredil, jaz pa sem se malo preveč zaletela v to vezo. Zdaj pač, sem se odločila, da bom sama, da se poglobim vase, ker je jasno, da si izbira moške po istih vzorcih…
Pomembno je, da svojih izkušenj ne posplošite na vse moške tega sveta. Niso vsi enaki, tako kot pri ženskah, tudi pri moških obstaja neskončna možnost izbire. Dobro je, da se poglobite v sebe in ugotovite kaj je tisti podzavestni vzorec zaradi katerega v svojo bližino pritegnete samo določen tip moških. Predlagam pa vam, da tega ne počnete sami. Človek se težko prebije sam skozi takšne življenjske dileme. Breme takšnih vzorcev je pogosto precej težko.
Priporočam vam, da delate na svoji samozavesti in povečanju lastne vrednosti. Vredni ste sreče v življenju. Naučite se vzdrževati to upanje … in zgodil se bo čudež.