poroka brez mami
Draga mama Ana!
Hvala za te besede.
Včasih kakšen pozdrav čisto nič ne škodi in s tem nikogar ne žalimo. Vse preveč imamo žalosti doma in na tem forumu tako, da sem in tja kakšna drugačna beseda nikakor ne bi smela biti napačna. Zelo redko se zgodi, da se celo nasmehnem ob kakšni besedi, ki mi je namenjena, kakšnem prijaznem pozdravu kar tako ter, da ne jokam ob branju te strani.
Miren dan ti želim.
Hvala vsem za odgovore. Po eni strani se skušam veseliti poroke, po drugi strani me pa trga, ko si predstavljam, da mami ne bo zraven.
Moj se malo poheca in pravi, da bi morali imeti za sponzorja poroke Palomo, ker bomo tako jokali in bomo veliko robčkov porabili – pa me tako spravi v smeh in sem potem boljše volje.
Lep in aktiven vikend, kljub slabemu vremenu!!!
Draga Onina,
pozdravljena.
Želim Ti vse lepo na skupni življenjski poti s Tvojim DRAGIM. Na dan poroke, pa skoraj nič porabe Palome, ampak veš, brez solz, ne bo šlo. Tudi če so vsi prisotni, solze tečejo. Lepo, da se DRAGI malo poheca, Te razveseli in spravi v dobro voljo. Mami, Te pa vedno spremlja.
Ja, popoldne sem se vrnila, zagledala pripombo, potrebovala Palomo in odšla. Veš z Bučko 1, večkrat spregovoriva še kaj drugega, saj se ne moremo držati vedno otožno, treba je živeti naprej. Upam, da Te klepet ni preveč zmotil.
Več vas je mladih tukaj, ki ste izgubile enega od staršev. Dobro vas razumem. Še jaz, pri moji visoki starosti, bi se imela kaj pogovoriti z mojo mami, ki mi v tistih časih ni bilo dano.
Imej se lepo.
LP PRABABI
Bučka 1,
živjoooo!
Se zadovoljna in srečno vrnila, pripombo videla. So razni učitelji, vejo pa ne, da se temo lahko preskoči, če jim ne ustreza, pa še z dvema imenoma v eni osebi. Bučka drži se, kot si se v tem primeru.
Še se slišiva.
Mama ANA,
Hvala za Tvoje mnenje. Tudi Tebi želim, da boš dobro reševala probleme, ki se pojavljajo. Saj brez težav ni nihče, reševati pa jih mora vsak sam.
Lepo se imejta. Lahko noč.
LP PRABABI
Moja mami je umrla, ko je bila stara 45 let, jaz pa 21, poročila pa sem se pri 27. Svoj poročni šopek sem ji nesla na grob. Možu je leto dni pred najino poroko umrl oče, zato smo imeli samo poročno kosilo v ožjem družinskem krogu, ikebana, ki je krasila najino mizo, pa je kasneje krasila
tastov grob.
Tudi jaz sem jokala, ker te takrat prevzemejo prav posebna čustva.
Sama sem se poročila 4 mesece po smrti drage babice, bila je tista res prava Mami. Dnevi pred poroko so bili hudi, predvsem nisem vedela, če si sploh želim v to. Bila sem brez volje, brez energije, samo v solzah… Tisti dan pa, kot bi vse skupaj odrezal. Že zjutraj sem bila kot prerojena, celo moji najbližji niso dojeli, kaj se dogaja z mano… Po poročnem slavju sva z možem odšla na pokopališče, kjer so vsi moji trije (oče, babica in veliki “bratec”), na vsakega od njih sva odnesla cvetje s poroke. Na očetov grob poročni šopek na ostala dva pa ikebani. Tam sem se šele oreng spet odprla in zjokala, čez vso ceramonijo sem se kar dobro držala. Stisnilo me je edino pred večerjo, ob govoru. No, pa ni le mene, vsa moja stran je jokala… Ampak smo v oporo en drugemu, pa smo se potem že kmalu spet le nasmehnili, veseli, da so nam bili dani dnevi z našimi predragimi. Res jih ni več med nami s telesom, bodo pa vedno v našim mislih in srcih. Ko mi je najhuje, zdaj raje mislim na to in se veselim tistih lepih spominov… Je lažje…
Sicer pa čestitke ob poroki in želje, da bo vendrle to tvoj srečen dan!
Onina, nič hudega, tudi, če boš jokala. Svojih čustev se ne sramuj. In tako bo dogodek le še bolj doživet. Tudi svatji te bodo razumeli.
Srečno v zakonu in lepoporoko ti želim.
Spoštovana Onina!
Berem o Vaši bolečini ob izgubi najdražje osebe v življenju vsakega človeka. Mama je vedno ena sama.
Kako hudo je, ve le tisti, ki izgubi. Vsak izgubo dojema po svoje.
Veliko berem. In v knjigi “Blagoslovi starega očeta”, ki je avtobiografsko delo pisateljice R.N.Remen (priporočam jo v branje vsakomur), sem zasledila naslednje misli:
“….Po vsaki veliki izgubi moramo znova izbrati življenje. Da bi se zmogli odločiti zanj, moramo žalovati. Bolečina, ki je ne izžalujemo, obstoji med nami in življenjem. Ko ne žalujemo, se del nas ujame v preteklost kot Lotosova žena, ki se je spremenila v solzni steber, ker se je ozrla.
Namen žalovanja ni pozabiti. Žalovanje nam omogoči, da se zacelimo in se namesto z bolečino spominjamo z ljubeznijo. Gre za postopek razvrščanja. Stvari, ki jih ni več, izpustite in žalujte za njimi. Nato se oprimite stvari, ki so postale del tistega, kar ste, in na novo gradite….”
Onina, ste na poti nove gradnje. Želja je, da bi bila trdna, varna, harmonična…. verjetno ste to dolžni tudi Vašemu partnerju, s katerim bosta stopila na skupno pot.
Kdo hoče, ta zmore!
Vso srečo, veliko konfetov in sonca Vama želim.
Zofija
Draga Onina 🙂
cetudi ste nova na teh forumih (ali v novi oblekci?), imam obcutek, da Vaso oz. mamino zgodbo poznam. Toliko bolj Vam zelim, da bo vedno vec smeha in vedno manj solz na Vasem obrazu.
Zivljenje gre naprej in kaj bi si mami drugega zelela, kot da bo njena hcerka srecna.
Rada bi Vam nekaj napisala, pa ne bi zelela, da bi prislo v narobe uho. Majhen otrocek vidi, ko mamica joce in tega ne razume. Cetudi mu poveste, da se jokate, ker ste zalostna ker ste zgubili mami, to ni dobro, ker lahko pri njemu sprozite strah, da bo tudi on Vas enkrat izgubil. Marsikateri strahovi se tvorijo ze v zgodnjem otrostvu…
zato upam in verjamem, da boste imela z dojenckom toliko veselja, da bo izpodrinilo vso zalost…
Lep pozdrav!
bucka:)
Seveda rad vsak slisi kaj takega, ampak tale kompliment gre na Vas nazaj;
jaz sem se tudi enkrat na intenzivni morala odlocit *za* zivljenje in vem, da sem se zaradi svojega otroka:)
tudi Vasa mami je vedela, zakaj bi se rada zivela.
Meni so tule “roke zavezane”, tako da ne morem konkretno pomagati osebam, ki jih ne poznam… in je vcasih le dobro, da marsicesa ne preberem, ker mi je tezko, ce vem, da bi lahko pomagala… pa tudi, ce vidim da je slo kaj narobe…in ce ne morem pomagat…
Vcasih dobim zgodbice, ki me tako ganejo, da bi jih najrajsi objavila, pa ne smem. Svojci pa so okupirani z zalostjo in dostikrat ne vedo, da bi s tem pomagali drugim.
Tule v tujini je drugace, ker se vsi lahko informirajo in so vsporedno rasli z alternativno medicino…. ampak na Slovenijo je naenkrat vdrlo toliko novega, in preden so lahko posortirali, so se ze znasli v sektah, ali nasedli kakim magijam, sarlatanom ali pa kaksni prevedeni knjigi, ki bi naj bila prepovedana…
sory, zdaj pa se mi mudi…
Lep pozdrav!