poroka?
Pred več kot letom dni sva s partnerjem imela filozofski pogovor o poroki, otrocih itd. Bila sem kar dobre volje, ko sem odkrila, da se hoče poročiti in nekoč imeti tudi otroke. Bila sva na isti valovni dolžini. V šali mi je tudi rekel, da naj ga nikar ne zaprosim, da bo to že on storil, “ko bo čas”. Medtem sem čakala, upajoč, da me bo kdaj presenetil, a zgodilo se ni nič. Zdaj sem se malo naveličala čakanja, zato sem povrtala, kako je s to stvarjo. Presenečena sem odkrila, da so se najina filozofska stališča (ki so bila prej vsaj na “mogoče”) močno oddaljila. Jaz sem bolj ZA (poroko) in (morda kasneje) otroke, on pa odločno NE.
Hm, no, nič hudega. Živiva kot družina v najemniškem stanovanju že skoraj tri leta, pa tudi prej sva bila par. In izvenzakonska skupnost šteje danes prav toliko kot poroka, ali ne? Toda… vedno nekako nerodno zamomljam tiste besede “moj mož” (in jim nekako ne verjamem povsem), pa tudi … kaj vem. Nimam v mislih kakšne poroke v belem s sto svati. Zaradi mene sta priči lahko tudi kakšna klošarja, zdi se mi, da to res ni pomembno, še prstana se mi ne zdita pomembna. Ravno zato pa nimam pojma, zakaj točno se želim poročiti. Morda si želim malo spontanosti (ki sem jo zdaj itak uničila) ali vsaj simboličen korak naprej v najini zvezi. Ali vsaj neko intimno (čeprav uradno) sporočilo med nama.
Toda vsi ti moji argumenti so ga razjezili! Spraševal me je, zakaj mora biti uradno in zakaj dajem toliko na mnenje družbe – tako si je razlagal moje pojasnilo o tem, da bi rada bolj odločno rekla “moj mož”, kadar govorim o njem. (Zdaj rečem nekako: moj… dolga pavza … mož/fant) Morda se je čutil napadenega… Oziroma, ne vem točno, kaj naj si mislim o vsem tem. Tudi mene je razjezila njegova reakcija. Zdaj se mi zdi, da je najin odnos nazadoval. Hm, drugače je vse v redu… ampak mogoče pa tiščim glavo v pesek?
Povejte mi torej, kakšni so bili vaši razlogi za poroko! Lahko tudi svetujete, kako naj ga “ujamem”. Čeprav me je po vsem tem tudi že malo minilo… :(((
Seveda gre najprej za medsebojno osebno, nato za filozofsko in daleč, daleč
zadaj na listi pomembnosti je mnenje družbe. Meni se je ob branju tvojih
“argumentov” (besedo sem postavil v narekovaje zato, ker so bili vsi našteti
argumenti seveda smiselni, ker pa je zadeva precej čustvena, jih tvoj partner
nekako ni hotel priznati) zdel (s stališča partnerja) še najmočnejši tisti, kjer
govoriš o “koraku naprej v zvezi”. Točno to. Tu bi ti bil skoraj moral dati prav.
Moje osebno mnenje je, da “instrument” zakona ni anahronizem. Obstaja že
kar nekaj tisoč let in praktično v vseh civilizacijah in neodvisno od prevladujočih
religij v nekem času in družbi. Seveda pa sem proti temu, da se kogarkoli
v zakon sili.
Tvoj partner se je, izgleda, na nek način počutil rahlo ogroženega, pa je pač
reagiral, kot je. Gotovo ne misli, da ga želiš le s prstanom prikleniti nase,
saj sicer ne bi bila že toliko časa skupaj. Zanimivo ob branju je tudi, da si
ti njemu navedla argumente, on pa jih skoraj ni nazaj.
Sam sem bil poročen in se seveda dobro spominjam dogodkov, ki so odločanje,
poroko samo in pa zakon (dokler je trajal) spremljali. Sam bi bil takrat nekako
bolj za malce daljše vztrajanje v izvenzakonski skupnosti, pa je bila bodoča
žena tista, ki je dala pobudo za poroko. Ker sva se poznala že kar dolgo,
dovolj dolgo živela skupaj, sem pristal. Poroka je bila skromna in majhna. Čeprav
je šel zakon kasneje po zlu, mi za dejanje samo ni bilo žal – je nekaj posebnega
in – vsekakor korak naprej v zvezi.
SE strinjam s tabo aligator, samo, dodala bi pa tole:
beži straaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaan, če sta se pogovarjala o tem pred časom, pa je bil zainteresiran…., ali pa, je bil za stvar, sedaj pa noče o tem niti slišati, oziroma se je zaprl kot lupina, to pomeni, da si tega pač ne želi, si je premislil, a…ZAKAJ si je premislil? Odogovor ve samo on…ampak vedi, da če dvomi v vse skupaj potem ima že en razlog za to, bolje sedaj da je vsega konec, kot pa kasneje…..
Moje skromno, a na izkušnjah grajeno mnenje.
ANAMARIJA
Mene pa nekaj zanima, o nečem sem premišljevala… Sem za to, da dva kar nekaj časa (let) živita skupaj, preden se poročita. Ampak nekako se mi zdi, da pri takih zvezah le redko pride do poroke. Po moje tipi dojamejo, da itak že vse imajo (reden sp.odnos, kosilo na mizi, prijateljico, podporo…) in da enostavno ne rabijo nič več. Ženske pa bi rade potrditev njihove ljubezni v obliki poroke. Pa je ponavadi ne dočakamo…Kaj vi mislite o tem?
Irena, morda pa bi mu morala odtegniti vse “ugodnosti”, ki jih ima, mu dati čas za premislek, pa naj se odloči. Ali te bo imel za ženo ali pa sploh ne. Ampak to le pod pogojem , da si želiš poroke za vsako ceno.
Če te prav razumem, ti ne gre toliko za poroko samo, kot za dvom v resne namene tvojega fanta. Z izvenzakonsko skupnostjo je namreč vse v redu, dokler se enega od partnerjev ne loti takšen dvom. In to se slej ko prej zgodi zelo pogosto.
Vsi pravimo, da je popolnom isto, če živimo skupaj s papirjem ali brez njega. Vendar mislim, da bi prav vsakega zamajalo, če bi ga partner odbil z nekaj frazami o priklepanju nase. Zelo težko se je namreč sprijazniti z mislijo, da je pač proti poroki. Nenehno nas gloda tisti Zakaj…Po drugi strani pa je neumno končati dobro zvezo samo zaradi nekega strahu pred poroko, ki morda samo iz njemu znanega razloga preganja tvojega partnerja.
Merilo za pravo odločitev je tvoje srce! Če v srcu čutiš, da te vseeno res ljubi, potem je vse v redu tudi brez poroke. Če pa srce čuti kakršenkoli dvom, če ga neka neznana tesnoba stiska in preganja, potem je to znak, da problem ni le poroka, pač pa ljubezen sama.
Moje osebno mnenje je, če te ima res rad in je izvenzakonska skupnost zanj isto kot zakon, potem bi mu pač ne bilo težko stopiti do oltarja, če ve, da ti to veliko pomeni.
najprej bi rad še enkrat povdaril,da je nujno uvesti registracijo uporabnikov z uporabniškim imenom…….namreč Irena je za mene “Irena”, ki je imela fanta, pa sta se razšla in potem si je on našel drugo, ki ji je na las podobna….no in Irena ima zaradi tega tudi druge probleme…itd….itd….sedaj pa izvem, da ta Irena že zelo dolgo hodi, oz. živi z nekim drugim fantom……vse skupaj mi ni jasno in se nekako meša v meni……no ja saj ni važno, verjetno je to neka druga Irena,ki ni ta irena in če ni ta Irena je pa neka tretja Irena………uuuhhhhhh……
torej, tudi jaz sem bil v tem položaju, da me je moja žena nekako po dveh letih skupnega življenja vprašala, kaj si mislim o poroki in ali se ne bi poročila…..(tudi ona je uporabila argument “moj mmmmmoooooooož)……nekaj časa sem se izmikal temu, da je še čas, da so pomebne druge reči (res so bile) nisem pa bil kar apriori proti temu, da bi se poročila………no ampak potem sva se nekega dne na njeno povabilo o zadevi pogovorila na naki večerjici ob svečah……tako, da ti tudi jaz predlagam, da ga povabiš na takšno večerjico in se lepo pogovoriš z njim….imam te zelo rada, v teh letih skupnega življenja sem ugotovila, da s teboj lahko živim “skoraj” do konca mojega življenja, rada bi imela otroke in če s kom, potem si to predstavljam s teboj………da pa bi lahko povezala besedi očka in moj mož in da bi predvsem besedi MOJ MOŽ izgovorila jasno in na glas, bi to najino zvezo rada tudi uradno potrdila………kaj praviš na to……
ko boš to storila in bo rekel NE, pa nam to ponovno napiši……če pa bo rekel DA, nam pa sploh napiši……..imej se fajn in čim prej ga povabi na večerjico……
Ta odgovor mi je še najbolj všeč. Sicer pa je možnosti za pogovor o poroki še veliko. Npr., ko se poročajo kakšni prijatelji ali sorodniki lahko tako, mimogrede vprašaš:”Kdaj bova pa midva na vrsto prišla?” Ali pa, ko gresta na obisk h kakšnim sorodnikom pride ponavadi do takih vprašanj. Včasih vidiš na televiziji kakšno dobro poročno obleko pa kr tako zineš:”Takšno sem si pa jez vedno želela.”Bodi malo zvita in potipaj kakšno je njegovo mnenje. In če bo več kot polovico negativnih odzivov, potem je mogoče čas, da se zamisliš. Fantje ne marajo takih “frontalnih napadov”, ko gre za stvari za celo življenje.
Draga Irena
Nekoč je bilo “normalno” da sta se dva poročila, skupaj začela živeti in imela otroke. Danes je tu “svoboda in demokracija”, pa mnenje družbe, kako je poroka neka priklenitev in obveza in jarem iz katerega je težko ven priti, če se kaj zakomplicira….
Moje mnenje je, da je poroka nekaj lepega in zagotovo korak naprej, kot ti je naprisal Aligator. Za zakon pa sta potrebna dva – “izsiljevanje” v smislu odtegljajev uslug, kot je rekla Maca, zatorej po mojem ne pride v poštev. V zvezi se stvari spreminjajo, saj se ljudje spreminjamo. Če je tako reagiral ob zadnjem pogovoru, ni nujno, da bo tako čez pol leta. Moj tast je še v septembru trdil, da se nikoli več ne bo poročil (enkrat ločen), pa se je nenadoma premisli, zaprosil partnerko, s katero je skupaj živel in v začetku aprila smo imeli poroko – še ona ni mogla verjeti. Torej – času čas. Če bo odnos v bodoče tak kot je treba, če bo vedel, kako rada ga imaš in če bo imel tudi on tebe, ti bo – če drugega ne – hotel ustreči in te razveseliti. Jaz zato v tem trenutku ne bi silila vanj, bi pa vsake toliko omenila, da bi bila srečna, če bi bil tvoj mož, saj bi s tem dal pečat vajini zvezi.
Naj kar takoj povem, da se ne strinjam s tem, da je poroka korak naprej v zvezi. Njena najpomembnejša funkcija je v zaščiti interesov potemcev, še sploh prej, ko izvenzakonska skupnost ni bila uradno veljavna.
Pa to niti ni tako bistveno. Moje mnenje je, da se le malce boji. Verjetno se zaveda, da je to le en odločilen korak v življenju. Saj veš, kako se moški hecajo o tem: konec samskega stanu, zdaj pa le še obveznosti, ti se boš slejkoprej spremenila v Ksantipo…..konec svobode skratka.
Mogoče pa si želi le on biti tisti, ki te bo zaprosil in te v tistem trenutku osrečil. Mogoče ti želi v zvezi s tem pripraviti prijetno presenečenje, romantično večerjo v dvoje…..in se ne dogovoriti o tem suhoparno, kot bi šlo za popravilo strehe.
Mogoče gre za kaj povsem drugega…
Skušaj to ugotoviti, pa ne tako, da ti naštevaš svoje razloge za poroko, ki jim on oporeka, ampak tako, da bo on povedal svoje zadržke. In seveda, v primernem trenutku in na primeren način, da ne bo čutil tega vprašanja kot finte, s katero želiš speljati vodo na svoj mlin, temveč kot resno zanimanje za njegove trenutne zadržke v zvezi s tem.
Da pa bi zaradi tega vajin odnos, ki je, kot praviš, lep, zaostovala, se meni osebno ne zdi potrebno.
Irena Pozdravček
Jaz bi pa rekla samo to: prepusti se njemu, bolj ko boš omenjala poroko, bolj se bo zapiral vase, en dokaz imaš že kajne…enkrat se je že zaprl kot buba, pa se bo še, zato, nikoli več sama ne omenjaj poroke, raje najdi odgovor na vprašanje ali te ima še rad in ali si želi imeti otroke s teboj? Poroke pa mu ne omenjaj več, moški MORA čutiti v srcu, da se želi poročiti z izbranko, ne da ima občutek, da je bil v to prisiljen. Ker: – če to čuti, potem bo vse življenje živel za to žensko..vse bo naredil da bo ta ženska srečna v zakonu, …v glavnem ji bo pravi partner
– če gre v zakon pod neko prisilo, potem se bo to kazalo v zakonu kot nezadovoljstvo, nesrečen bo, iskal bo srečo drugje…., nikoli ga ne bo doma, v glavnem ne bo ti življenjski partner.!
zato daj času čas…predvsem pa pusti, da se on sam odloči, še vedno je pa bolje, da zveza razpade sedaj, kot pa da se poroči s teboj samo zaradi tega da boš ti lahko rekla MOŽ, on pa se ne bo počutil kot MOŽ, in potem tudi ne bo deloval kot mora delovati MOŽ in zakon bo razpadel, ti boš pa vseskozi nesrečna. Si želiš tega?
Sandra S.
Problem naziva rešiš tako, da ga preprosto predstaviš kot moj V.D. mož (vršilec dolžnosti). Še vseeno bolje malo heca, kot jeclanje.
Drugače pa ti predlagam, da ga povabiš na večerjo, nekam v lokal, na javno mesto, da ne bo mogel vstat in odit in mu jasno in glasno poveš, da si želiš poroke z njim, ter seveda natančno razložiš z mirnim glasom, zakaj ti to toliko pomeni. Nič ni nenormalno, da si želiš poroke in vso pravico imaš, da to svojo želo izraziš jasno in na glas. Vsekakor pa ne prosi naj se poroči s teboj, ampak samo izrazi svojo želo. Potem pa bo na vrsti on, da pove česa si želi on!
Po vsem tem boš vsaj vedela pri čem si in potem se temu primerno tudi vedi! Obstaja kategorija moških, ki jim določeno udobje zelo veliko pomeni, niso pa pripravljeni vložiti nobene eergije v partnerski odnos. In če je tvoj eden takih, samo hitro pot pod noge in pojdi, mislim, da je vseeno bole biti sama, kot pa nekomu neplačana in nespoštovana gospodinjska pomočnica!
No, odgovarjam vsem vam, tudi Aligatorju. Njegovi argumenti za stališče proti so, da se konec koncev ni treba poročiti (kar je res) in da je to nekako tako konvencionalno (se strinjam). Ne najdem nobenega pravega logičnega vzroka, da bi ga prepričala – imam samo čustvene. Sicer pa v razmerju nič ne škripa! Se imava zelo rada itd. Mislim, da če sicer ni kakšnih večjih znakov (ni se zaprl pred menoj, se veliko pogovarjava, samo poroke nisva nič omenjala) o slabem odnosu, da ga ne morem kar odpisati, se vam ne zdi?
Ali ga ujamem, ali pa se sprijaznim s koruzo… 😉
Aligator, hvala ti za tvoje razmišljanje. Praviš, da zakon obstaja tako dolgo… in v vseh oblikah. Moj partner nima denimo nič proti najini intimni zaobljubi, se pravi nekakšnemu obredu, ki mu bova prisostvovala samo midva. Meni pa se to zdi vendarle malo mimo (hm, kulturni pomisleki?)… Rada bi uradno (pa brez običajnega cirkusa), pa ne vem točno, zakaj. Tak napol “plemenski” obred med nama se mi ne zdi resen. Konec koncev ga tudi ne potrebujem. Saj vem, da se imava rada, o tem ni dvoma…
Sama razmišljam podobno kot ti – tudi, če se zakon kdaj konča, bi ga bilo vredno skleniti. Nesmiselno bi bilo, da se človek ne bi poročil, ker je pač možno, da se zakon razdre! To je črnogledo razmišljanje, ob katerem se niti potrudiš ne, da bi stvar funkcionirala, ker pač vnaprej predvidevaš, da ne bo…
Ne, Živa, ne gre za takšen dvom. VEM, da me ljubi. Hm, pravzaprav si očitno želim, da izpoveva ljubezen še uradno. Brrrr! Saj to res zveni nekako hladno… No, po mojem gre pač za nekaj simbolnega.
Najino razmerje sicer ni idealno, ker takega pač ni, ampak oba v tem partnerstvu zelo uživava in nimava kakšnih pomislekov. In če uživava in nimava pomislekov… razumete? Zakaj se ne bi poročila? In zakaj se pravzaprav bi? Saj ravno za to gre – tudi meni poroka NAČELOMA ne pomeni toliko, toda imela sem fantazijo, da bova to vendarle storila in celo, da se bo to zgodilo kot nekaj spontanega. Mogoče je bil pravzaprav užaljen, ker je krivda “nespontanosti” zdaj na njegovi strani (on se ni zganil).
Nič ne bo narobe, če ostane tako, kot je. Ampak sem prišla do tega, da je koruzništvo že malo passe. 😉
Jože in buba!
Imata dobre argumente in nasvete, ampak najino razmerje je malo drugačno. Veliko bolj se pogovarjava verjetno, kot je to običajno med pari, tako da bi silno težko kakršnokoli željo “kar omenila”, ne da bi se midva o tem že prej temeljito pogovarjala. 🙂
Kar se poročne obleke tiče, nisem nikoli sanjala o čem razkošnem, iskreno rečeno pa nekaj primernega in skromnega že visi v moji omari in si večjih stroškov sploh ne bi delala. Če bi pravzaprav izrekla stavek ob obleki: “Takšno pa sem si vedno želela, ” bi oba bruhnila v smeh. Predobro me pozna in ve, da mi take reči niso pomembne…
Prijatelji se trenutno ne poročajo (morda je ravno tu kleč?).
Tudi jaz ne maram frontalnih napadov, ampak imam raje odkrit pogovor… No, njemu je itak že jasno, da bova skupaj in je glede tega resen in se nič ne izmika.
Me pa zanima, buba, kako si se ti poročila, če ni skrivnost? Te je zaprosil on in ali si kaj namignila? Je delovalo?
Jože,
vidim, da redno spremljaš, kar napiše “Irena”, zato ti bom pojasnila, kako se vse skupaj vklaplja v zgodbo, kjer vidiš vse pomešano. Še kot najstnica sem hodila dolga leta z enim fantom, ves čas sva bila zelo resna (še preveč, je žar kar ugasnil!). Pravzaprav sva imela kar en tak “zakon” in to slab (bil je mamin sinček, zdaj jih ima več kot 30 in še vedno živi pri mamici). Ko sem ga zapustila, sem dejansko doživljala travmo ločitve, na srečo pa ni bilo kakšnih otrok. Vse stike z njim sem prekinila in tega je vrsto vrsto let. Z njim so “odšli” iz mojega življenja tudi določeni prijatelji (očitno ne dovolj tesni).
Potem sem prijateljevala z nekim fantom, s katerim je bilo razmerje sicer bolj platonično, a ravno tu sem se naučila, da včasih seks ni naintimnejša stvar, ki jo s človekom lahko počneš… Najino razmerje je bilo čustveno viharno, intelektualno zahtevno, dokler nisem imela vrtiljaka dovolj in sem tudi izstopila. On je kasneje res našel žensko, silno podobno (fizično) meni in ima z njo otroka, ampak med nama je zdaj vse ok (oziroma saj se komajda kaj srečava) in mu želim vso srečo z njo.
Potem sem spoznala svojega sedanjega in ugotovila, da je to točno to in tudi on je prišel do enakih zaključkov. Najina značaja se dobro ujemata, čeprav včasih pride do silovitega trčenja, samo nikakor ne obupavava pred težavami in imava pravilo, da je stvari treba razčistiti do konca. Po vseh letih, kar sva skupaj, tudi strast ni minila in res mislim, da sva globoko zaljubljena. Najino ujemanje in razumevanje je večplastno, tudi privlačiva se zelo. Imela sva že nešteto razgovorov o prihodnosti in vidiva se skupaj v njej. Ne vidiva skupne poti “skoraj” do konca življenja, ampak jo kar vidiva do konca življenja. 🙂 Zdi se nama čudež, da sva se našla, tako se ujemava. Pa vendar… saj, če tako pogledam na vse skupaj, se mi zdi moj “problem” res brezvezen, ko imam tako fajn zvezo, ampak, kaj vem, morda bomo pa našli kakšno rešitev?
Prosim še za tvoje izkušnje glede poroke, Jože. Zakaj si storil ta korak,kako itd.